Jedro

Revident bi moral v vlogi vodje oddelka za pravne osebe skrbeti za zakonitost delovanja podrejenih delavcev in ne bi smel zahtevati od njih, da v svojih listinah potrdijo resničnost neresničnih dejstev, čeprav so mu taka navodila dali njegovi nadrejeni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 3. 2014 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Komisija) z dne 16. 4. 2014. Posledično je zavrnilo reintegracijski in reparacijski zahtevek. Presodilo je, da je izredna odpoved po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) utemeljena, saj naj bi imela tožnikova kršitev delovnih obveznosti znake kaznivega dejanja storitve oziroma napeljevanja k ponareditvi ali uničenju uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po določbi 259. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji) in kaznivega dejanja nevestnega dela v službi iz 258. člena KZ-1. Tožnik je kot vodja oddelka za pravne osebe po odredbi nadrejenih pri svojem podrejenem davčnem kontrolorju dosegel, da je ta 29. 5. 2012 izdal z dnem 14. 5. 2012 antidatirano potrdilo o poravnanih davčnih obveznosti za zavezanca A. na ta dan, čeprav so bile obveznosti dejansko poravnane šele 29. 5. 2012. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da s svojim ravnanjem ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi, saj mu ni mogoče očitati, da bi imel subjektivni odnos do škodne posledice. Ta sploh ni mogla nastati v obliki “ izgube zaupanja v delovanje državnih organov“, saj tega 258. člen KZ-1 ne določa. Poleg tega velja med členoma 258 in 259 KZ-1 načelo specialnosti, zato bi lahko odgovarjal kvečjemu za eno kaznivo dejanje. Tožnik ne more biti hkrati posredni storilec po 20. členu KZ-1 in napeljevalec k istemu kaznivemu dejanju. Tožnik je s svojim dajanjem navodil podrejenemu kontrolorju le prenašal navodila njemu nadrejene direktorice in namestnice direktorice. Ko je kontrolor preveril podatke in ugotovil, da obveznosti še niso bile poravnane, je šel tožnik še enkrat k namestnici direktorice, ki mu je skupaj z direktorico zagotovila, da je vse v redu in da so obveznosti poravnane. Kasneje so nadrejeni želeli prikriti svoja ravnanja. Sodišče bi moralo ugotoviti, da sta bili storilki direktorica in namestnica direktorice, sam pa je le prenašal navodila. Proti njima je tudi podal kazensko ovadbo. S predstavnikom davčnega zavezanca ni nikoli komuniciral. 4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revident je bil zaposlen na delovnem mestu vodje oddelka za pravne osebe Davčnega urada. Dne 29. 5. 2012 je pri svojem podrejenem delavcu davčnem kontrolorju B. B. dosegel, da je izdal potrdilo o poravnanih davčnih obveznostih za zavezanca A., datirano z dnem 14. 5. 2012, iz katerega je izhajalo, da je imel zavezanec na ta dan poravnane vse obveznosti za leto 2011, čeprav tega dne niso bile poravnane. Davčni kontrolor je revidenta opozoril, da obveznosti še niso poravnane, vendar je revident vztrajal, da se potrdilo vseeno izda, pri tem pa se je skliceval na navodila nadrejenih, ki so pričakovali izdajo potrdila. Zaradi navedenega ravnanja mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja po določbi 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 8. Po presoji revizijskega sodišča je odpovedni razlog utemeljen. Tožena stranka je revidentu v izredni odpovedi med drugim očitala, da je s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja storitve oziroma napeljevanja k ponareditvi ali uničenju uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po določbi 259. člena KZ-1. Revizija ima sicer prav, da revident ne more biti hkrati storilec kaznivega dejanja in napeljevalec k istemu kaznivemu dejanju po določbi 259. člena KZ-1, kot sta zmotno presodili sodišči nižjih stopenj. Vendar iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bil revident napeljevalec h kaznivemu dejanju po 259. členu KZ-1, zato zmotna uporaba prava pri kvalifikaciji storitve kaznivega dejanja nima vpliva na pravilnost odločitve. Revidentu je davčni kontrolor, ki je sicer pristojen za izdajo potrdila o davčnih obveznostih, povsem nedvoumno sporočil, da obveznosti na dan 14. 5. 2012 še niso poravnane in da po njegovih podatkih tudi v trenutku izdaje potrdila 29. 5. 2012 še niso poravnane. Zato kontrolor ni takoj izdal potrdila in je celo zahteval sopodpis direktorice, ki pa na to ni pristala. Po ponovni odredbi je kontrolor pristal na izdajo potrdila. Ker je bil kontrol pristojen za izdajo potrdila, je revident v vlogi nadrejenega s svojim prizadevanjem za izdajo potrdila o neresničnih dejstvih pri podrejenem delavcu napeljevalec h kaznivemu dejanju po 259. členu KZ-1 v zvezi s 36a. in 37. členom KZ-1. 9. Revident se ne more razbremeniti odgovornosti za očitano ravnanje s sklicevanjem na navodila svojih nadrejenih. V skladu z določbo petega odstavka 94. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) mora javni uslužbenec odkloniti izvršitev odredbe oziroma navodila, če bi pomenila kaznivo dejanje. Revident navodila nadrejenih ne bi smel prenesti naprej nižje v strukturi odločanja na svojega podrejenega delavca, saj mu je bilo jasno predstavljeno, da dne 14. 5. 2012, ki je bil na listini naveden kot datum izdaje, niso bile poravnane davčne obvezanosti zavezanca A. za leto 2011. Pravno nepomembno je, da je bila obveznost poravnana naknadno dne 29. 5. 2012 ob 13.33 uri in da je tožena stranka za to izvedela ob koncu delovnika po 15.00 uri. Pravno odločilno je namreč dejstvo, da je bilo potrdilo o poravnanih obveznostih antidatirano z dnem 14. 5. 2012. Tega dne pa obveznosti davčnega zavezanca zanesljivo niso bile poravnane, na kar je bil revident s strani podrejenega izrecno opozorjen. Revident bi moral v vlogi vodje oddelka za pravne osebe skrbeti za zakonitost delovanja podrejenih delavcev in ne bi smel zahtevati od njih, da v svojih listinah potrdijo resničnost neresničnih dejstev, čeprav so mu taka navodila dali njegovi nadrejeni. Morebitna odgovornost direktorice in njene namestnice ni predmet tega delovnega spora.

10. Ker že navedeni razlogi utemeljujejo zakonitost odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, se revizijsko sodišče ne opredeljuje do revizijskih navedb glede izpolnitve znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po določbi 258. člena KZ-1, ker te za odločitev v obravnavani zadevi niso več pravno odločujoče. Prav tako revizijsko sodišče zaradi omejenosti revizijskega preizkusa ni preizkušalo drugih pogojev za zakonitost izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.