Jedro

Bistvo verižne kompenzacije v součinkovanju večih pravnih dejanj, t.j. v medsebojno povezanih odpustih dolga, ki učinkujejo le, če so vsi realizirani. Namen verižnega pobota je namreč doseči ugasnitev in prenehanje terjatev vseh udeležencev kompenzacije z medsebojnim (vendar ne vzajemnim) odpustom dolga. Predpostavka za veljavnost tega posla tako je, da ga morajo skleniti prav vse stranke posla, saj gre za ekonomsko in pravno enoten posel. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da izpodbijanih verižnih kompenzacij niso podpisali vsi na njej navedeni udeleženci/stranke, je napravilo pravilen zaključek o neizkazanosti obstoja pravnega dejanja in s tem neutemeljenosti njenega izpodbijanja.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni vrniti toženi stranki njene stroške odgovora na pritožbo v višini 329,28 EUR, po preteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „V razmerju med tožnikom L. d.d. - v stečaju in tožencem I. d.o.o. se razveljavi: učinek verižne kompenzacije z dne 19. 05. 2008 po dokumentu št. 414, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. 07-361-000015 in 07-361-000044, v skupnem znesku 2.013,08 EUR; učinek verižne kompenzacije z dne 25. 09. 2008 po dokumentu št. 755, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu št. 07-361-000044, v skupnem znesku 1.826,92 EUR; Tožena stranka mora v 15 dneh plačati tožniku na njegov račun št. IBAN SI56 3300 0000 3290 328 denarni znesek 3.840,00 EUR.

Tožena stranka mora tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 3.840,00 EUR za čas od 07. 11. 2009 do dne dejanskega plačila tega zneska.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške tega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne od vročitve sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.“ (1. odstavek izreka sodbe); da mora tožeča stranka toženi povrniti stroške postopka v znesku 614,10 EUR v roku 15 dni, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odstavek izpodbijane sodbe).

Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo obravnavo sodišču prve stopnje ali da izpodbijano sodbo s stroškovno posledico spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi je na podlagi novelirane določbe 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

Sodba se sme v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom izpodbijala pravni dejanji, t.j. sklenjeni verižni kompenzaciji z dne 19. 05. 2008 (A6) in z dne 25. 09. 2008 (A5) ter je od tožene stranke terjala povračilo sredstev pridobljenih na temelju izpodbijanih pravnih dejanj.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, potem ko je ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela izkazati celotne verige izvedenih kompenzacij, vseh družb oz. pravnih subjektov, ki so navedeni v predlogih kompenzacije, s čimer da ni uspela dokazati obstoja dejanja oz. pravnega posla, ki naj bi bilo predmet izpodbijanja. Pritožbeno sodišče se s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje strinja.

Kot je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, je bistvo verižne kompenzacije v součinkovanju večih pravnih dejanj, t.j. v medsebojno povezanih odpustih dolga, ki učinkujejo le, če so vsi realizirani. Namen verižnega pobota je namreč doseči ugasnitev in prenehanje terjatev vseh udeležencev kompenzacije z medsebojnim (vendar ne vzajemnim) odpustom dolga. Predpostavka za veljavnost tega posla tako je, da ga morajo skleniti prav vse stranke posla, saj gre za ekonomsko in pravno enoten posel (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 105/2001 z dne 31. 01. 2002 ter sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 754/99 z dne 24. 11. 1999). S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da izpodbijanih verižnih kompenzacij niso podpisali vsi na njej navedeni udeleženci/stranke (dejstvo, ki ne more biti predmet pritožbenega izpodbijanja po 1. odstavku 458. člena ZPP), je napravilo pravilen zaključek o neizkazanosti obstoja pravnega dejanja in s tem neutemeljenosti njenega izpodbijanja.

S pritožbeno navedbo, da so verižno kompenzacijo sklenile vse njene stranke in da je bila tudi realizirana, tožeča stranka napada ugotovljeno dejansko stanje, ki skladno z določbo 1. odstavka 458. člena ZPP ni dovoljen pritožbeni razlog. Tudi ni mogoče naknadno (po zaključeni glavni obravnavi) predloženih izjav o izvedeni verižni kompenzaciji (A19-A24) upoštevati kot dovoljenih novot. 453. člen ZPP določa, da se ne upoštevajo dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah izven možnosti po 452. členu ZPP. Navedeno pomeni, da takšni dokazi ne morejo biti del dejanskega stanja odločbe (tako tudi N. Betteto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2009, str. 718). Neutemeljeno je tudi pritožbeno grajanje neizvedbe (sicer pravočasno predlaganega) dokaza s poizvedbami pri udeležencih kompenzacije. Tožeča stranka je sama zatrjevala, da so kompenzaciji potrdili (le) G. d.o.o., tožeča in tožena stranka (kar izhaja tudi z njene strani predloženih listin: predlogov kompenzacij pod A5 in A6). Trditev, da bi kompenzaciji podpisali/izvedli vsi njeni udeleženci, ni podala, dokaz s poizvedbo pri udeležencih kompenzacije je predlagala v dokaz gornjih trditev o veljavnosti kompenzacij (3. odstavek tč. II pripravljalne vloge z dne 30. 04. 2010, list. št. 22). Upoštevaje, da dokazi služijo v izkaz navedb stranke ter da tožeča stranka niti ni zatrjevala, da bi kompenzacijo podpisali vsi njeni udeleženci, zapisani na listini/predlogu kompenzacije, je zaključek sodišča prve stopnje o neizvedbi dokazov s poizvedbami oz. o zavrnitvi teh dokaznih predlogov pravilna, pritožbeno grajanje procesnih kršitev (smiselno 8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) pa neutemeljeno.

Skladno z zgoraj obrazloženimi zaključki se pritožbene navedbe o (ne)običajnosti poplačila terjatev z verižno kompenzacijo (za katero je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni bila izvedena) izkažejo kot neodločilne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP) in je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Toženi stranki je skladno s stroškovnikom in Zakonom o odvetniški tarifi pritožbeno sodišče priznalo 254,40 EUR nagrade po tar. št. 3210,20 EUR po tar. št. 6002 ter 20 % DDV, kar skupaj znaša 329,28 EUR. Slednje je toženi stranki dolžna povrniti tožeča stranka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.