Jedro

Upnik v odgovoru na ugovor ni zatrjeval, da je nastopil razvezni pogoj, torej zamuda plačila, temveč je zatrjeval, da dolžnik ni izkazal, da bi bile obveznosti po pogodbi izpolnjene. Tako ne drži navedba, da je v odgovoru na ugovor zatrjeval zamudo plačila kot negativno dejstvo, zaradi katerega bi breme dokazovanja prešlo ponovno na dolžnika.

Nedopustnosti nagiba ne dokazuje ugotovljeno dejstvo, da spremembe na strani družbenikov gospodarske družbe niso bile vpisane v sodni register. Stranka v registrskem postopku je bila družba D. d.o.o. kot predlagatelj, za prijavo za vpis v register pa je bil zadolžen poslovodja. Poleg že navedenega, da je bil predlagatelj vpisa podjetje, ki ga je takrat zastopal M. V., kot direktor in edini zastopnik in tudi pridobitelj poslovnih deležev po obravnavanih pogodbah, je bila odredba registrskega sodišča z dne 24. 5. 2005 dana predlagatelju, torej gospodarski družbi, in ne družbenikom, ki so svoje deleže prenesli.

Izrek

1. Pritožba proti sklepu z dne 4. 9. 2009 se zavrne in se sklep potrdi.

Upnik in prvi dolžnik sama krijeta vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

2. Pritožbi proti sklepoma z dne 1. 3. 2010 in 2. 4. 2010 se zavrneta in se sklepa v izpodbijanem delu (to je v 1. točki izrekov sklepov in v 2. točki izrekov sklepov v delu, ki se nanaša na upnika) potrdita.

Upnik sam krije stroške obeh pritožb, tretji dolžnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo proti sklepu z dne 1. 3. 2010.

Obrazložitev

O pritožbi je na podlagi četrtega odstavka 6. člena ZIZ višje sodišče odločilo po sodnici posameznici, saj ne gre za pritožbo zoper sklep, o kateri bi v skladu z navedeno določbo moralo sodišče odločiti v senatu treh sodnikov.

O pritožbi proti sklepu z dne 4. 9. 2009: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti ugodilo in razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti sklepa z dne 2. 12. 2008, ugodilo je ugovoru prvonavedenega dolžnika A d.o.o. in razveljavilo sklep o nadaljevanju izvršbe zoper družbenika ter predlog za nadaljevanje zavrnilo in izvršbo zoper njega ustavilo ter razveljavilo opravljena izvršilna dejanja, upniku pa je naložilo povrniti dolžniku stroške ugovora v višini 205,24 EUR.

Proti sklepu se je upnik po pooblaščenki pravočasno pritožil. Sklep izpodbija v celoti iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Dejansko stanje je bilo napačno ugotovljeno, s tem pa tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo, ko je sodišče štelo predložitev pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža za dokaz, da so pravice in obveznosti prvega dolžnika prešle na pridobitelja. S predložitvijo pogodbe namreč dolžnik ni dokazal, da je bila le-ta tudi izpolnjena, kajti spričo dejstva, da je bila sklenjena pod razveznim pogojem, bi šele izpolnitev pogodbe povzročila prehod obveznosti. Sodišču prve stopnje očita napačno uporabo pravila o dokaznem bremenu. Vpis spremembe v sodni register ni bil izveden, dolžnik pa zgolj s predložitvijo pogodbe kot zavezovalnega pravnega posla ni uspel dokazati samega prehoda obveznosti po pogodbi, dokazal je samo obstoj pogodbe. Dolžnik je tisti, ki je zatrjeval prehod obveznosti na pridobitelja in bi zato dokazovanje tega dejstva moralo bremeniti njega in ne upnika. Zamuda plačila je negativno dejstvo glede navedb o prehodu obveznosti na pridobitelja, ki ga je upnik v izvršilnem postopku zatrjeval v odgovoru na ugovor prvodolžnika in s tem prevalil dokazno breme na dolžnika. Ker je odločitev o ugovoru napačna, je posledično napačna tudi odločitev o naložitvi stroškov ugovora. Upnik predlaga, da višje sodišče sklep razveljavi tako, da se sklep o nadaljevanju izvršbe zoper družbenika dolžnika obdrži v veljavi, skupaj s klavzulo pravnomočnosti, ter se ugovor dolžnika zavrne in izvršba zoper njega nadaljuje, hkrati pa se stroški, naloženi po sklepu, v skladu z načelom uspeha naložijo dolžniku skupaj z novo priglašenimi pritožbenimi stroški, ki jih tudi specificira.

Prvi dolžnik je po pooblaščencu na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev, upniku pa naj se naloži povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, ki jih specificira. V odgovoru na pritožbo le ponavlja razloge, zaradi katerih se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na to, da upnik izpodbija tudi odločitev o razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti sklepa z dne 2. 12. 2008, ne navaja pa nobenih razlogov, zaradi katerih se ne strinja z odločitvijo, je višje sodišče v tem delu sklep preizkusilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ugotovilo je, da kršitve niso podane in je odločitev sodišča prve stopnje pravilna iz razlogov, navedenih v izpodbijanem sklepu, in se višje sodišče nanje sklicuje.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi v zvezi s sklepom o nadaljevanju izvršbe, da izterjevana terjatev ni prešla nanj (12. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), ker v času izbrisa gospodarske družbe, ki je bila prvotni dolžnik, ni bil več njen družbenik. Trditveno in dokazno breme za uveljavljanje tega ugovornega razloga je bilo na strani dolžnika, ki je v ugovoru trdil, da ni bil družbenik v času izbrisa družbe, trditev pa dokazoval s kopijo notarskega zapisa SV 00/00 z dne 21. 4. 2000. Breme trditev in dokazovanja, da je bila obveznost plačil s strani pridobiteljev M. V. in A. Z. izpolnjena, bi bilo na dolžniku, če bi bila pogodba sklenjena pod odložnim pogojem (prim. drugi odstavek 74. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR). Ker pa je sodišče prve stopnje na podlagi točke „DESETIČ“ notarskega zapisa ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena pod razveznim pogojem (upnik v pritožbi tej ugotovitvi pritrjuje), je breme trditev in dokazovanja, da je razvezni pogoj nastopil, na strani upnika, kot se je pravilno opredelilo tudi sodišče prve stopnje. Upnik v odgovoru na ugovor ni zatrjeval, da je nastopil razvezni pogoj, torej zamuda plačila, temveč je zatrjeval, da dolžnik ni izkazal, da bi bile obveznosti po pogodbi izpolnjene. Tako ne drži pritožbena navedba, da je v odgovoru na ugovor zatrjeval zamudo plačila kot negativno dejstvo, zaradi katerega bi breme dokazovanja prešlo ponovno na dolžnika. Napačno pa je pritožbeno razlogovanje, da bi šele izpolnitev pogodbene obveznosti povzročila njeno učinkovanje, saj to kaže na uveljavljanje učinka odložnega pogoja.

Višje sodišče je glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, v tem obsegu je preizkusilo tudi odločitev o stroških postopka, ki jo je upnik izpodbijal le posledično izpodbijanju odločitve o ugovoru, pritožbo zavrnilo in sklep z dne 4. 9. 2009 potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter petem in šestem odstavku 38. člena ZIZ. Upnik sam krije stroške pritožbenega postopka zato, ker s pritožbo ni uspel in torej za izvršbo niso potrebni, dolžnik pa jih krije sam, ker odgovor na upnikovo pritožbo glede na njegovo vsebino ni bil potreben in mu torej tudi stroškov upnik ni neutemeljeno povzročil. O pritožbah proti sklepoma z dne 1. 3. 2010 in 2. 4. 2010: Glede na to, da ugovora dolžnikov B. P. (v nadaljevanju: tretji dolžnik) in M. F. (v nadaljevanju: četrti dolžnik), odgovora upnika na oba ugovora, sklepa z dne 1. 3. 2010 in 2. 4. 2010 ter pritožbi upnika proti tema sklepoma temeljijo na identični vsebinski podlagi, višje sodišče obravnava pritožbi zoper sklepa skupno.

S sklepoma je sodišče prve stopnje ugovoroma tretjega in četrtega dolžnika ugodilo in sklep o nadaljevanju izvršbe zoper njiju razveljavilo, predlog za nadaljevanje zavrnilo in izvršbo ustavilo, sklenilo pa je tudi, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške, nastale v zvezi z ugovorom.

Upnik je proti posameznemu sklepu vložil pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov. Bistvo pritožb je vztrajanje pri uveljavljanju ničnosti notarskega zapisa SV 22/I-01 notarja B. L. iz G. z dne 19. 10. 2001. Ničnost utemeljuje z nedopustnostjo nagiba, ki je vodil k sklenitvi notarskega zapisa, kar razlaga s prenašanjem poslovnih deležev s serijo registrsko neizvedenih prenosov, pri čemer je prenos tretjega in četrtega dolžnika neodplačen, namen pa naj bi bil v zameglitvi in izognitvi odgovornosti družbenikov za obveznosti iz sodnega registra izbrisane družbe. Trdi, da družbeniki niso imeli interesa urediti registrskega stanja in so situacijo zameglili tako, da ob izbrisu upnik ni mogel predlagati nadaljevanja izvršbe zoper dejanske družbenike. Noben izmed serije (vsaj) treh notarskih zapisov ni bil izveden v sodnem registru. Sodišču prve stopnje očita, da se ni dosti resno ukvarjalo z vprašanjem ničnosti serije prenosov in napravilo protispisne zaključke, ko ugotavlja, da bi prenosi lahko ostali neizvedeni zaradi notarja. Iz listinske dokumentacije je jasno razvidno, da je notar vložil ustrezne predloge, vendar registrski vpis ni bil mogoč, ker dolžniki kot družbeniki niso dostavili ustreznih listin, med drugim tudi potrdila o plačilu kupnine v zvezi s prvim prenosom. Gre za med seboj očitno povezane posle in so po mnenju upnika vse pogodbe nične, pri čemer iz dokazil, ki jih je tretji dolžnik priložil k ugovoru, jasno izhaja, da kupnina po prvi pogodbi SV 00/00 očitno nikoli ni bila plačana, glede na to, da potrdilo niti na poziv sodišča ni bilo predloženo, kar kaže na nedopustnost pravne pogodbe oziroma navideznost pogodbe, ki imata obe za posledico ničnost. Izvedba v registru je odpadla izključno zato, ker niso bila predložena dokazila (potrdila o plačilu kupnine po prvem prenosu, dokazila iz tretjega prenosa), ki bi jih v vsakem primeru morali zagotoviti prav družbeniki, ki so sklepali sporne pogodbe o prenosu poslovnih deležev. V pritožbah nadalje trdi, da eventualna prodaja po zapisu SV 00/00 dejansko sploh ni bila opravljena, na kar je upnik že opozoril v odgovoru na ugovor prvodolžnika. Domneva se je izkazala za resnično, saj iz odredb registrskega sodišča jasno izhaja, da je v registrskem spisu manjkalo prav potrdilo o plačilu kupnine za M. in A. Z., ki sta sklepala prvi notarski zapis, kar jasno kaže, da celoten niz pogodb o prenosu poslovnega deleža predstavlja zgolj izogibanje obveznosti s strani dolžnikov kot družbenikov izbrisane družbe. Sodišču očita tudi, da se ni opredelilo do pomena dejstva, da gre za več prenosov in da upnik z zadnjim od njih pravzaprav še niti ni seznanjen (iz predloga notarja, ki je v spisu, izhaja, da je bila očitno kasneje sklenjena še ena notarska listina, zapis SV 333/I-01). Ob presoji ugovorov se je dodatno glede na ugovor prvega dolžnika izkazalo, da sta se tretji in četrti dolžnik ob sklepanju pogodbe o prenosu poslovnega deleža zaradi opozoril notarja morala in mogla zavedati, da je spričo neizvedene prve pogodbe o prenosu vprašljiva tudi izvedba prenosa njunega poslovnega deleža, kot drugega v nizu neurejenih prenosov, še toliko bolj glede na neodplačen prenos. Upnik predlaga spremembo izpodbijanih sklepov tako, da se zavrneta ugovora tretjega in četrtega dolžnika in sklep o nadaljevanju izvršbe obdrži v veljavi, upniku pa prizna stroške v zvezi z odgovoroma na ugovor in pritožbene stroške. V obeh pritožbah predlaga povrnitev pritožbenih stroškov.

Tretji dolžnik je po pooblaščencu na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožbi upnika nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje se je v obeh izpodbijanih sklepih ukvarjalo z upnikovimi navedbami v odgovorih na ugovora glede nedopustnosti nagibov, ki naj bi vodili dolžnika k sklenitvi pogodbe o neodplačni odsvojitvi poslovnih deležev, sklenjene pri notarju pod št. SV 86/I-01, zaradi katerih naj bi bila pogodba nična, in to presojalo kot predhodno vprašanje. Višje sodišče zavrača pritožbeni očitek, da se sodišče s tem vprašanjem ni dosti resno ukvarjalo. Strinja se z razlogi, navedenimi v obeh sklepih, v katerih je sodišče prve stopnje kratko, vendar jedrnato in popolno, navedlo, zakaj ne sledi trditvam v odgovorih na ugovora.

Glede na pritožbene očitke višje sodišče poudarja, da upnik ni izkazal, da bi šlo v konkretnih primerih dejansko za serijo takšnih med seboj povezanih poslov, da bi se zameglila obveznost družbenikov, kar bi povzročilo oškodovanje upnikov. Poleg tega, da gre le za dve pogodbi, obe sklenjeni v obliki notarskega zapisa, med sklenitvijo katerih je poteklo eno leto in pol, je v obeh pogodbah pridobitelj poslovnih deležev M. V., ki je bil že pred tem tudi družbenik in direktor gospodarske družbe, ki je bila prvotni dolžnik. Upnik ne trdi, da bi bila ta oseba nadaljnji odsvojitelj poslovnega deleža, kar bi eventuelno lahko povzročilo težje sledenje pri ugotavljanju pravega družbenika, prav tako pa tudi ne navaja nobenih dejstev, ki bi kazala, da je bil namen prenosa poslovnih deležev nanj izogniti se plačilu obveznosti upnikom (na primer zato, ker nima premoženja in zato ne bi bila uspešna niti prisilna izterjava). Zoper M. V. je upnik predlagal nadaljevanje izvršbe in ta dolžnik niti ni ugovarjal. Tako je neutemeljena navedba upnika, da ob izbrisu ni mogel predlagati nadaljevanja izvršbe zoper dejanske družbenike. Že zato, ker gre le za dve pogodbi, je pretirano uveljavljanje in večkratno ponavljanje, da gre za celo serijo notarskih zapisov. Neutemeljen je tudi očitek, da se sodišče ni opredelilo do pomena dejstva, da upnik niti ni bil seznanjen z notarskim zapisom SV 112/I-01. Navedeni notarski zapis ni predmet obravnave v tem postopku, upnik pa se nanj sklicuje le na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24. 5. 2004 (priloga B10), s katero je bilo predlagatelju, to je gospodarski družbi - prvotnemu dolžniku, naloženo, da med drugim predloži tudi dokazilo po notarskem zapisu SV 112. Tako je naveden le obstoj tega notarskega zapisa, ne pa tudi, kako bi lahko vsebina vplivala na odločitev v tej zadevi. Glede na to, da se nobeden od dolžnikov na ta notarski zapis ni skliceval, ni izkazano, da bi navedeni notarski zapis posegal v upnikove pravice in interese v tem izvršilnem postopku, breme trditev in dokazovanje nasprotnega je bilo na strani upnika, ki pa le trdi, da mu vsebina te listine ni znana. Če mu niti vsebina notarskega zapisa SV 112 ni znana, tudi ni utemeljeno uveljavljanje, da naj bi šlo za „serijo (vsaj) treh notarskih zapisov“.

Nedopustnosti nagiba tudi ne dokazuje ugotovljeno dejstvo, da spremembe na strani družbenikov gospodarske družbe niso bile vpisane v sodni register. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je lahko več vzrokov za to, da stranke v registrskem postopku niso predložile zahtevane dokumentacije, pri čemer je tudi pravilno ugotovilo, da je bila stranka v registrskem postopku družba D. d.o.o. kot predlagatelj, za prijavo za vpis v register pa je bil v skladu s 413. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), ki je veljal v tistem času (sedaj je to 478. člen ZGD-1), zadolžen poslovodja. Pritožnik torej neutemeljeno vztraja, da dolžniki kot družbeniki niso dostavili ustreznih listin, med drugim tudi potrdila o plačilu kupnine v zvezi s prvim prenosom, in da bi samo oni kot pogodbeniki lahko odpravili formalne pomanjkljivosti predloga za vpis sprememb ter na ta način omogočili vpis. Poleg že navedenega, da je bil predlagatelj vpisa podjetje, ki ga je takrat zastopal M. V., kot direktor in edini zastopnik in tudi pridobitelj poslovnih deležev po obravnavanih pogodbah, je bila odredba registrskega sodišča z dne 24. 5. 2005 dana predlagatelju, torej gospodarski družbi, in ne družbenikom, ki so svoje deleže prenesli. Tudi iz teh razlogov ostajajo trditve upnika v odgovoru na oba ugovora in tudi v pritožbah na nivoju domnev in pomislekov, kar za ugotovitev ničnosti pogodbe ne zadošča. Neupravičen je očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo upoštevati pomen dejstva, da se z ugoditvijo ugovorom slabša upnikov položaj, vse to pa samo in zgolj zato, ker prenosi poslovnih deležev niso bili ustrezno in v skladu z veljavno zakonodajo izvedeni v sodnem registru. Pojasnjeno je že bilo, da so se v obeh primerih poslovni deleži prenesli na obstoječega družbenika M. V., ki je bil hkrati tudi direktor podjetja in kot družbenik naveden v objavi izbrisa družbe v Uradnem listu (priloga A3), tako da je upnik imel možnost in je tudi predlagal nadaljevanje izvršbe zoper pravega družbenika, ki prehodu obveznosti niti ni ugovarjal. Upnik tako ni v slabšem položaju, kot bi bil, če bi bile spremembe na podlagi pogodb o odsvojitvi poslovnih deležev v sodnem registru tudi izvedene, niti ne navaja, zakaj bi bil. Višje sodišče je glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, v tem obsegu je preizkusilo tudi odločitev o stroških, kolikor se nanaša na upnika, pritožbi zavrnilo in sklepa z dne 1. 3. 2010 in 2. 4. 2010 v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter petem in šestem odstavku 38. člena ZIZ. Upnik sam krije stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbama ni uspel in zato za izvršbo niso bili potrebni, tretji dolžnik pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi o zadevi. Odgovor na pritožbo torej ni bil potreben, zaradi česar tudi ni mogoče šteti, da bi upnik stroške neutemeljeno povzročil.