Jedro

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je dopusten le v zvezi z zamudo procesnega roka, ki je določen z zakonom. Če se rok nanaša na predmet meritornega odločanja v upravnem postopku, torej na pravico ali obveznost, ima naravo materialnega roka. S potekom tega roka preneha pravica uveljavljati tako upravičenje. Zato zaradi zamude materialnega roka, ki je z zakonom določen za uveljavitev pravice materialnega prava, vrnitev v prejšnje stanje ni možna.

Rok, ki ga določa prvi odstavek 11. člena za vložitev zahteve za verifikacijo, je materialni prekluzivni rok, saj s potekom tega roka pravice iz ZNISESČP ni več mogoče uveljavljati. Po poteku tega roka so vsi potencialni upravičenci, ki do 31. 12. 2017 niso vložili zahteve za verifikacijo, izgubili pravico materialnega prava do izplačila na podlagi določb ZNISESČP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot prepozno zavrgel zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge št. ... . V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka navedeno zahtevo oddala priporočeno na pošto dne 7. 8. 2019, kar je po poteku predpisanega roka (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017), ki ga v prvem odstavku 11. člena določa Zakon o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP).

2. Tožeča stranka vlaga tožbo, ker se z izpodbijanim sklepom ne strinja. Navaja, da je zamudila z zahtevo za verifikacijo zaradi dolgotrajnega zapuščinskega postopka po umrlem soprogu A. A. (v nadaljevanju prvotni imetnik). Postopek se je zaključil s pravnomočnim sklepom o dedovanju z dne 22. 1. 2019, ki je postal pravnomočen 10. 4. 2019. Pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju ni bila aktivno legitimirana za vložitev zahteve za verifikacijo. Gre za okoliščino višje sile, za katero ni kriva, zato bi morala tožena stranka izdati odločbo, ki bi dovolila verifikacijo devizne vloge. Sodišču predlaga, da prekliče izpodbijani sklep ter tožeči stranki prizna pravico do verifikacije neizplačane devizne vloge.

3. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Čeprav je tožeča stranka pridobila terjatev na podlagi sklepa o dedovanju po prvotnem imetniku z dne 22. 1. 2019, to ni ovira, da ne bi mogla pravočasno vložiti zahteve za verifikacijo, saj bi jo lahko kasneje dopolnila. Ker gre za prekluzivni rok, ni možno predlagati vrnitve v prejšnje stanje ali podaljšanja roka. Dodaja še, da je 25-mesečni rok za vložitev zahteve ustrezno dolgo obdobje, da se upravičenci seznanijo s predpisom in podajo zahtevo, čemur je bil namenjen tudi javni poziv, objavljen pred začetkom roka za vlaganje zahtev. Tožena stranka je na svoji spletni strani z ažurnimi informacijami dovolj zgodaj opozarjala na iztek roka. Spletna stran (tudi v tujih jezikih) je vsebovala vse informacije, podatke in obrazce, potrebne za uspešno uveljavljanje pravic upravičencev. Tožena stranka je bila več kot dve leti vsakodnevno na voljo upravičencem po telefonu oziroma po pošti za kakršnakoli vprašanja in pomoč. Navaja še, da je ESČP v celoti potrdilo ustreznost določb ZNISESČP in sheme poplačila varčevalcev. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

4. V pripravljalni vlogi tožeča stranka vztraja pri tožbenih navedbah. Dodatno navaja, da rok za dopolnitev zahteve gotovo ne bi bil odrejen v trajanju dveh let, če bi vložila nepopolno zahtevo za verifikacijo. Uveljavljanje pravice v tuji državi je oteženo, v konkretnem primeru pa je bila tožeča stranka zaradi dolgotrajnega postopka dedovanja, ki ni razlog na njeni strani, povsem onemogočena pri uveljavljanju pravice. Odločitev tožene stranke je v nasprotju z namenom ZNISESČP, da se vlagateljem vrnejo sredstva.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o zavrženju zahteve tožeče stranke za verifikacijo glede neizplačanih starih deviznih vlog, št. knjižice ali računa ... (v nadaljevanju zahteva).

7. Po prvem odstavku 11. člena ZNISESČP se lahko zahteva za verifikacijo vloži od 1. decembra 2015 do 31. decembra 2017. 8. Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v tožbi ne prereka ugotovitve tožene stranke, da je zahtevo vložila dne 7. 8. 2019, torej da je ni vložila v roku, določenem v citiranem prvem odstavku 11. člena ZNISESČP. Da je tožeča stranka zamudila ta zakonski rok, med strankama torej niti ni sporno. Tožeča stranka navaja, da je rok zamudila zaradi višje sile v obliki dolgotrajnega zapuščinskega postopka po prvotnem imetniku predmetne devizne vloge, ki je bil podlaga za njeno pravno nasledstvo, s čimer po vsebini uveljavlja vrnitev v prejšnje stanje. Poleg tega navaja, da je izpodbijani sklep v nasprotju z namenom ZNISESČP, da varčevalci dosežejo poplačilo neizplačanih starih deviznih vlog.

9. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je bil način izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji, št. 60642/08 z dne 16. julija 20141 vzpostavljen s sprejetjem ZNISESČP. Da bi slovenski organi lahko verificirali stanje na računih pritožnikov (vložnikov zahtev), bi morali slednji (že po mnenju ESČP) izpolniti zahteve verifikacijskih postopkov, ki jih je vzpostavila Slovenija z ZNISESČP. Eno izmed takih zahtev predstavlja tudi prekluzivni materialni rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, ki je upravičencem po tem zakonu določil petindvajset mesečno obdobje (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017) za uveljavljanje njihovih pravic do izplačila starih deviznih vlog. Razlog sprejetja ZNISESČP je bil v odpravi neenakopravnosti, ki so je bili deležni imetniki deviznih vlog v podružnicah Banke v Sarajevu in Zagrebu.

10. Razumna časovna omejitev pri uveljavljanju pravic je splošno sprejet pravni standard, ki ga je zakonodajalec določil predvsem z namenom dosega pravne varnosti. Republika Slovenija ima legitimen interes, da si zagotovi predvidljivost obsega obveznosti na podlagi neizplačanih deviznih vlog, ter v ta namen določi rok za vložitev zahteve za verifikacijo. S časovno omejitvijo vlaganja zahtev za verifikacijo se zagotavlja tudi večja stopnja verodostojnosti ugotovljenega dejanskega stanja, saj po naravi stvari s potekom časa postane dokazovanje preteklih dogodkov manj zanesljivo (dokazila se izgubijo, predložena dokazila morda več ne odražajo dejanskega stanja).

11. ZNISESČP je pričel veljati dne 4. 7. 2015, kar pomeni, da je bil od tega dne javno dostopen in so se lahko potencialni upravičenci seznanili z njegovo vsebino in s predpisanim prekluzivnim rokom. Tožena stranka navaja, da je, da bi zagotovila čim širšo seznanjenost potencialnih upravičencev, skladno z 8. členom ZNISESČP objavila javni poziv za vlaganje zahtev za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog v Uradnem listu RS ter časopisih, ki izhajajo na Hrvaškem, BiH ter tudi v Nemčiji. V pozivu so bili navedeni pogoji za vložitev zahteve za verifikacijo, izrecno je bil naveden tudi rok za vložitev zahteve za verifikacijo. Po presoji sodišča je tožeča stranka tako imela ustrezne možnosti, da se pravočasno seznani zakonskimi pogoji za uspešno verifikacijo devizne vloge ter pravočasno vloži zahtevo za verifikacijo do 31. 12. 2017. Pri tem ni odločilno, ali se je tožeča stranka dejansko seznanila s zakonskimi pogoji za vložitev zahteve, ampak, da so bile možnosti za seznanitev realne in dostopne. Petindvajset mesečno obdobje s tega stališča predstavlja razumno časovno omejitev, saj je zakonodajalec z ZNISESČP vsem upravičencem dal dovolj časa za seznanitev s pogoji za verifikacijo devizne vloge in vložitev zahteve za verifikacijo in s tem uveljavitev svojih lastninskih upravičenj. Tudi sicer se je o ustreznosti določitve materialnega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP (posredno) izreklo že ESČP, in sicer v 21. točki sklepa št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji). Glede na navedeno je rok za vložitev zahteve za verifikacijo dovolj dolg za učinkovito uveljavljanje terjatev iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog.

12. Navedbe tožeče stranke, da ni mogla v roku vložiti zahteve za verifikacijo, ker ni razpolagala s sklepom o dedovanju po prvotnem imetniku predmetne devizne vloge, niso pravno odločilne in ne predstavljajo višje sile. Tožeča stranka bi kljub navedenemu lahko pravočasno vložila zahtevo za verifikacijo ter jo naknadno dopolnila s pravnomočnim sklepom o dedovanju, saj ima stranka na podlagi drugega odstavka 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve vse do izdaje odločbe. Poleg tega je predlog za vrnitev v prejšnje stanje dopusten le v zvezi z zamudo procesnega roka, ki je določen z zakonom. Če se rok nanaša na predmet meritornega odločanja v upravnem postopku, torej na pravico ali obveznost, ima naravo materialnega roka. S potekom tega roka preneha pravica uveljavljati tako upravičenje. Zato zaradi zamude materialnega roka, ki je z zakonom določen za uveljavitev pravice materialnega prava, vrnitev v prejšnje stanje ni možna.2

13. Rok, ki ga določa prvi odstavek 11. člena za vložitev zahteve za verifikacijo, je materialni prekluzivni rok, saj s potekom tega roka pravice iz ZNISESČP ni več mogoče uveljavljati. Po poteku tega roka so vsi potencialni upravičenci, ki do 31. 12. 2017 niso vložili zahteve za verifikacijo, izgubili pravico materialnega prava do izplačila na podlagi določb ZNISESČP. Glede na navedeno vrnitev v prejšnje stanje ob zamudi roka za vložitev zahteve za verifikacijo ni dovoljena.

14. Glede na nesporni datum oddaje priporočene pošiljke (7. 8. 2019) tožeča stranka torej ni izpolnila procesne predpostavke za začetek postopka (tj. pravočasnosti zahteve), zaradi česar je tožena stranka v okviru predhodnega preizkusa zahtevo po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno s sklepom zavrgla.

15. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

16. Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ker je izpodbijani upravni akt procesni sklep.

17. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev, ni sporno (to je, da je tožeča stranka zahtevo za verifikacijo vložila 7. 8. 2019 priporočeno po pošti), je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Med strankama so sporni le pravni učinki zamude roka. Svoje pravno stališče je tožeča stranka lahko podala v tožbi in pripravljalni vlogi ter se tudi odzvala na pravna in dejanska stališča tožene stranke. Navedbe o višji sili zaradi dolgotrajnega zapuščinskega postopka po prvotnem imetniku niso pravno relevatne, zato bi bilo dokazovanje teh dejstev v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekla v tožbi. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za odločanje v zadevi brez glavne obravnave. Pri tem je upoštevalo tudi, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku3. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.4 1 S to sodbo je bilo Sloveniji naloženo sprejetje potrebnih ukrepov, vključno s spremembo zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane „stare“ devizne vloge pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. 2 Kovač P., et. al., Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list, 2020, str. 637-638; Prim. tudi sodbo UPRS I U 869/2013 z dne 4. 3. 2014. 3 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge 4 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge