Jedro

Zapadla terjatev za plačilo plač ali regresa za letni dopust (v neto znesku), čeprav izvira iz delovnega razmerja, ne predstavlja neprenosljive terjatve. V konkretnem primeru je odločilno, da gre za zapadle terjatve za plačilo plač in regresa za letni dopust v neto zneskih. S spremembo prvotnega upnika opisana terjatev ne izgubi svojega pomena in funkcije, prav tako se položaj dolžnika v ničemer ne poslabša. Zato ta terjatev ne sodi med neprenosljive terjatve v smislu 417. člena OZ.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se : -izpodbijani del sodbe v 1. in 2. alineji I. točke izreka razveljavi; - v V. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 162,78 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila.“ V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 108,60 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti revizijske stroške v višini 419,68 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic št. ... v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 3. 2009 do 12. 2. 2010 izplačati zneske razvidne iz I. točke izreka, od zneskov obračunati davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov razvidnih iz I. točke izreka, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Zavrnilo je zahtevek za plačilo davkov in prispevkov od posamičnih mesečnih bruto zneskov v obdobju od 1. 3. 2009 do 12. 2. 2010 s pp in plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih neto zneskov plač od 25. dne v mesecu za tekoči mesec do 18. dne v prihodnjem mesecu (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v višini 710,00 EUR bruto, od tega zneska obračunati akontacijo dohodnine in tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2009 dalje do plačila in za leto 2010 sorazmerni del regresa v višini 59,20 EUR bruto, od tega zneska obračunati akontacijo dohodnine in tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila, oboje v roku 8 dni, pod izvršbo (prvi odstavek III. točke izreka). Zavrnilo je zahtevek za obračun zneska regresa za letni dopust za leto 2009 v znesku 160,00 EUR bruto in izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2009 dalje ter za plačilo akontacije dohodnine od prisojenega bruto zneska regresa s pp (drugi odstavek III. točke izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati odpravnino v znesku 1.500,00 EUR bruto z zapadlostjo 25. 2. 2010, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila, odškodnino v znesku 3.000,00 EUR z zapadlostjo 25. 2. 2010, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila ter davke in prispevke od prisojene odpravnine in odškodnine (IV. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, za tožečo stranko pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 31,33 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v roku 15 dni, šteto od dneva prejema te sodne odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (V. točka izreka).

Zoper I., III. in V. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter spremeni I. in II. (pravilno III.) točko izreka sodbe tako, da zavrne zahtevek tožeče stranke in V. točko izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev pravil postopka s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožene stranke A.A. in sicer glede dejstva, da je cedentu dejansko plačala vse plače za relevantno obdobje. Sodba je nepravilna tudi iz razloga, ker je ugodilo zahtevku na plačilo plač od marca 2009 do 12. 2. 2010, medtem ko je tožeča stranka zatrjevala, da ni prejela plač od maja 2009 do 12. 2. 2010. Razlogi sodbe so očitno v nasprotju s trditveno podlago tožbe. Izpodbijana sodba je bila izdana 13. 9. 2012, torej še preden je tožeča stranka predložila popolno pooblastilo, s katerim je pripoznala pravdna dejanja za nazaj, to je dne 26. 9. 2012. Pri izdaji sodbe je torej sodišče upoštevalo neka dejstva, ki mu v trenutku izdaje sodbe niso bila znana in niso bila in niso mogla biti znana, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

V tem individualnem delovnem sporu je pritožbeno sodišče že odločalo in s sodbo opr. št. Pdp 206/2013 z dne 4. 7. 2013 pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe (I., III. in V. točka izreka) spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 77/2013 z dne 18. 2. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je dopustno s pogodbo odstopiti denarno terjatev iz delovnega razmerja. Tožeča stranka je vložila revizijo, Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. VIII Ips 80/2014 z dne 27. 10. 2014 reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu (v katerem je bilo ugodeno pritožbi tožene stranke zoper točko I in prvi odstavek točke III izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter glede odločitve o stroških postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, odločitev o revizijskih stroških je pridržalo za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožene stranke. V skladu z določbo 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Podatki spisa kažejo, da tožena stranka na zadnjem naroku bistvene kršitve ni uveljavljala. Ne glede na navedeno je dokazno breme, da je bila plača tožniku v celoti izplačana na toženi stranki. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) ureja plačilo za delo v členih od 126. do 140. V 135. členu ZDR določa, da je delodajalec dolžan izdati delavcu ob vsakem izplačilu plače ter do 31. januarja novega koledarskega leta pisni obračun plače in nadomestila plače za plačilno obdobje oziroma za preteklo koledarsko leto, iz katerega sta razvidna tudi obračun in plačilo davkov in prispevkov. Na podlagi Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. list RS, št. 40/2006) je bila tožena stranka dolžna voditi evidenco o plačah, vendar te svoje obveze očitno ni spoštovala. Tožena stranka mora torej pravilno in verodostojno voditi evidenco o plačah ter vseh izplačilih. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem tožene stranke A.A., saj tožena stranka pisnega dokaza, da so bila izplačila dejansko izplačana, ne more nadomestiti z zaslišanjem tožene stranke.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, preden je tožeča stranka predložila popolno pooblastilo. Glede na podatke spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v skladu s sklepom sodišča prve stopnje na naroku dne 13. 9. 2012 v danem roku predložila pooblastilo.

Tožeča stranka uveljavlja terjatev, ki ji jo je s pogodbo odstopil B.B., ki je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki do 12. 2. 2010 na delovnem mestu elektromonter II/1. Odstop terjatve se nanaša na neizplačane plače, odškodnino zaradi kršitve pogodbenega razmerja, regres ter ostale dajatve iz delovnega razmerja v višini 12.550,00 EUR, ki naj bi jih tožena stranka kot delodajalec dolgovala cedentu (B.B.).

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni predložila ali predlagala nobenega dokaza, da je tožniku plače za sporno obdobje, regres za letni dopust za leto 2009 in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010 izplačala, zato je v tem delu ugodilo zahtevku tožeče stranke. Glede zavrnitve zahtevka za plačilo davkov in prispevkov se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da gre v primeru uveljavljanja terjatev iz naslova davkov in prispevkov za neodtujljive pravice delavca, s katerimi delavec ne more razpolagati, tem pravicam se ne more odpovedati, z njimi ne more razpolagati in jih tudi ne more cedirati. Zahtevek na plačilo odpravnine je zavrnilo, ker ni pravne podlage za plačilo, ker je cedentu delovno razmerje prenehalo s potekom roka, določenega v pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Zahtevek na plačilo odškodnine za materialno in nematerialno škodo je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker tožeča stranka ni izkazala elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Po prvem odstavku 417. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) lahko upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega.

Vrhovno sodišče RS je v sklepu VIII Ips 80/2014 z dne 27. 10. 2014 navedlo, da zapadla terjatev za plačilo plač ali regresa za letni dopust (v neto znesku), čeprav ta izvira iz delovnega razmerja, ne predstavlja neprenosljive terjatve. V konkretnem primeru je odločilno, da gre za zapadle terjatve za plačilo plač in regresa za letni dopust v neto zneskih. S spremembo prvotnega upnika opisana terjatev ne izgubi svojega pomena in funkcije, prav tako se položaj dolžnika v ničemer ne poslabša. Zato ta terjatev ne sodi med neprenosljive terjatve v smislu 417. člena OZ.

Glede na navedeno stališče Vrhovnega sodišča in ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da bi cedentu v spornem obdobju plače in regres za letni dopust dejansko obračunala in izplačala, je sodišče prve stopnje pravilno zahtevku delno ugodilo.

Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je v 1. in 2. alineji tč. I izreka izpodbijane sodbe prekoračilo tožbeni zahtevek. Namesto, da bi sledilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna in plača plačo od maja 2009 do vključno 12. 2. 2010, je toženi stranki v nasprotju z zahtevkom naložilo, da mu izplača tudi plačo za mesec marec in april 2009. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki dosodilo več kot je zahtevala. 357. člen ZPP določa, da v primeru, če pritožbeno sodišče ugotovi, da je bil s sodbo sodišča prve stopnje prekoračen tožbeni zahtevek, glede na naravo prekoračitve tožbenega zahtevka s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in po potrebi zadevo vrne v ponovno sojenje. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo več kot je zahtevala, zato je pritožbeno sodišče sodbo glede presežka razveljavilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 2. alineja I. točke izreka) razveljavilo (357. člen ZPP), v ostalem izpodbijanem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, pritožbenim in revizijskim sodiščem temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu, v skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških postopka, pri čemer je upoštevalo, da tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela približno v 58 %, tožena stranka pa v 42 %, zato je tožeča stranka upravičena do delnega povračila stroškov postopka, glede na uspeh. V skladu s 36. členom Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. list RS, št. 67/2008 in naslednji), upoštevaje drugi odstavek 24. člena ZOdvT znašajo stroški tožeče stranke skupno 534,00 EUR, glede na uspeh v sporu znašajo 309,72 EUR. Stroški tožene stranke (ob upoštevanju 12. člena ZOdvT) znašajo 1.125,00 EUR, glede na uspeh v sporu (42 %) znašajo stroški 472,50 EUR. Po opravljenem pobotu stroškov obeh strank, je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 162,78 EUR.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato je upravičena do povračila pritožbenih stroškov glede na uspeh (16 %). Od priglašenih stroškov ji je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za postopek v višini 545,60 EUR (tar. št. 3210), 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 20 % DDV (tar. št. 6007), skupaj 678,70 EUR kar glede na uspeh s pritožbo znaša 108,60 EUR.

Tožeča stranka je z revizijo uspela, zato ji je dolžna tožena stranka povrniti stroške. Pritožbeno sodišče ji je ob upoštevanju 36. in 24. člena ZOdvT od priglašenih stroškov priznalo nagrado po tar. št. 3300 324,00 EUR, nagrado po tar. št. 6002 20,00 EUR ter 22 % DDV, skupaj 419,68 EUR.