Jedro

Prvi pogoj iz prvega odstavka 270 člena ZIZ, ki mora biti izpolnjen, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve je, da izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Gre torej za verjetnost in ne gotovost. Če je Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 77/2019 razveljavilo sodbi prvo in drugostopenjskega sodišča in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, to še ne pomeni, da ni verjetno izkazan obstoj tožničine terjatve. Res je, kar navaja v pritožbi toženka, da je Vrhovno sodišče RS sodbe ni razveljavilo le v delu, ki se nanaša na pobotni ugovor. Razveljavilo jo je v delu, ki se nanaša na odločitev o denarnem zahtevku, kar pomeni v delu, v katerem je bilo toženki naloženo plačilo 25.000,00 EUR, in v delu, ki se nanaša na v pobot uveljavljeno terjatev. Iz sklepa Vrhovnega sodišča RS pa ni razbrati, da bi bila pod vprašaj postavljena presoja obstoja tožničine terjatve do toženke v višini 25.000,00 EUR (kar tudi ni bil predmet presoje revizijskega postopka). Sporno je torej le, ali obstoji terjatev toženke zoper tožnico, ki bi se lahko pobotala s terjatvijo tožnice. Od ugotovitve obstoja toženkine terjatve pa je seveda odvisno tudi kakšen znesek bo (in ali sploh bo) naložen v plačilo toženki. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča to zadošča za ugotovitev, da je terjatev tožnice izkazana najmanj s stopnjo verjetnosti.

Poleg navedenega razloga mora za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi.

2. V pravočasni pritožbi toženka uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da (ob ustrezni stroškovni posledici) pritožbeno sodišče prvostopenjsko odločitev spremeni, ugovoru ugodi in razveljavi začasno odredbo, podredno pa, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. V pritožbi opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 77/2019, s katero je to v tej zadevi razveljavilo sodbi prvo in drugostopenjskega sodišča in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Iz tega sklepa je razvidno, da je razveljavljena odločitev tako glede ugotovitve obstoja terjatve tožnice, kot tudi glede v pobot uveljavljana terjatve. Toženka zato meni, da že prvi pogoj za začasno odredbo ni izpolnjen, saj tožnica ni podala ustreznih navedb v zvezi z obstojem njene terjatve.

Toženka tudi ne soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da naj bi obstajala nevarnost onemogočanja ali oteževanja uveljavitve terjatve, kar je sodišče prve stopnje utemeljilo s tem, da je toženka slabega premoženjskega stanja in da prodaja nekatere svoje nepremičnine. Že v ugovoru je navedla, da želi prodati nekaj nepremičnin, da bi pridobila likvidna sredstva za življenjske stroške in za poplačilo morebitnega dolga do tožnice (če bo ta ugotovljen s pravnomočno sodbo). Meni, da to predstavlja povsem legitimen namen, saj to ne predstavlja aktivnega ravnanja toženke v smeri škodovanja tožnici. Če bi ji želela škodovati, bi se lahko poslužila drugih (predvsem neodplačnih) prenosov premoženja, pa tega ni storila. S prodajo nekaterih nepremičnin toženka tudi ne bi poslabšala svojega premoženjskega stanja, saj bi na ta način pridobila denarna sredstva, ki so prav tako lahko predmet izvršbe. Toženka opozarja, da je sodna praksa glede dejstev za obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe zelo stroga in zahteva od tožeče stranke, da jih izkaže že v predlogu za izdajo. Ne zadošča, da bi bila nevarnost izkazana le objektivno, ampak se zahteva subjektivna nevarnost, katere tožnica ni zatrjevala, še manj pa izkazala. Po prepričanju toženke, dejstvo o nameravani prodaji nepremičnin takšnega standarda ne dosega. Nameravana prodaja nepremičnin predstavlja redno razpolaganje s premoženjem, kar ne more predstavljati pogoja subjektivne nevarnosti, četudi morda ogroža uveljavitev terjatve. Tudi slabo finančno stanje in morebitna slabša možnost za kasnejšo izterjavo namreč same po sebi ne pomenijo aktivnega onemogočanja izterjave. Po mnenju toženke bi lahko bil subjektivni element, če bi toženka neodplačno razdajala premoženje. Nevarnost mora biti tudi konkretizirana, kar pomeni, da mora biti verjetno izkazano neko konkretno ravnanje tožene stranke v zvezi z njenim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska. Ne gre za to, da tožeča stranka ne more uveljaviti terjatve drugače kot s tožbo, temveč za to, da tožeča stranka, ko bo dobila izvršilni naslov, terjatve ne bo mogla uveljaviti v izvršbi, ker to onemogoča tožena stranka z odtujevanjem, skrivanjem ali kakšnim drugačnim razpolaganjem s svojim premoženjem. Toženka izpostavlja tudi več različnih sodnih odločb, ki naj bi potrjevale njeno stališče. Opozarja tudi, da je sodišče pri odločanju o predlogu za začasno odredbo vezano na trditveno podlago, ki jo mora tožeča stranka podati že v predlogu za izdajo začasne odredbe. Trditev v zvezi s konkretno nevarnostjo, da bo tožena stranka denar od prodaje nepremičnin porabila za svoje potrebe do te mere, da bo uveljavitev morebitne terjatve tožeče stranke onemogočena ali otežena, bi tako morala tožeča stranka podati v predlogu za izdajo začasne odredbe, prav tako bi te navedbe mora dokazati z ustrezno stopnjo gotovosti, a jih ni podala, prav tako ne dokazala. Sodišče je zato samovoljno izpeljalo zaključek o obstoju nevarnosti, čeprav konkretna in subjektivna nevarnost ne izhaja iz nobenih ravnanj toženke, ki je v ugovoru jasno navedla, da nepremičnine prodaja z namenom pridobitve likvidnih sredstev tudi za plačilo morebitnega dolga do tožnice.

Na koncu opozarja toženka še na načelo sorazmernosti, ki je zajeto v 3. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju1 (v nadaljevanju: ZIZ). Vrednost zavarovanega premoženja bistveno presega tožničino terjatev (po njeni laični oceni več kot desetkrat), zato je sodišče prekomerno poseglo v toženkino ustavno pravico do zasebne lastnine in lastninska upravičenja, ki iz nje izhajajo, vključno s pravico do razpolaganja. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da gre za pavšalen ugovor, ker toženka ni podala navedb o vrednosti posameznih nepremičnin, pa toženka opozarja, da ni cenilka, zato točne vrednosti nepremičnin ne more navesti. S tem, ko je v ugovoru navedla, da vrednost nepremičnin več kot desetkratno presega vrednost terjatve in predlagala izvedbo dokaza s cenilcem, meni da je podala dovolj trditev in tudi podala ustrezne dokaze.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Prvi pogoj iz prvega odstavka 270 člena Zakona o izvršbi in zavarovanju2 (v nadaljevanju: ZIZ), ki mora biti izpolnjen, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve je, da izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Gre torej za verjetnost in ne gotovost. Če je Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 77/2019 razveljavilo sodbi prvo in drugostopenjskega sodišča in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, to še ne pomeni, da ni verjetno izkazan obstoj tožničine terjatve. Res je, kar navaja v pritožbi toženka, da je Vrhovno sodišče RS sodbe ni razveljavilo le v delu, ki se nanaša na pobotni ugovor. Razveljavilo jo je v delu, ki se nanaša na odločitev o denarnem zahtevku, kar pomeni v delu, v katerem je bilo toženki naloženo plačilo 25.000,00 EUR, in v delu, ki se nanaša na v pobot uveljavljeno terjatev. Iz sklepa Vrhovnega sodišča RS pa ni razbrati, da bi bila pod vprašaj postavljena presoja obstoja tožničine terjatve do toženke v višini 25.000,00 EUR (kar tudi ni bil predmet presoje revizijskega postopka). Sporno je torej le, ali obstoji terjatev toženke zoper tožnico, ki bi se lahko pobotala s terjatvijo tožnice. Od ugotovitve obstoja toženkine terjatve pa je seveda odvisno tudi kakšen znesek bo (in ali sploh bo) naložen v plačilo toženki. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča to zadošča za ugotovitev, da je terjatev tožnice izkazana najmanj s stopnjo verjetnosti.

7. Poleg navedenega razloga mora za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena3. Toženka v pritožbi ne soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da naj bi obstajala nevarnost onemogočanja ali oteževanja uveljavitve terjatve, kar je sodišče prve stopnje utemeljilo s tem, da je toženka slabega premoženjskega stanja in da prodaja nekatere svoje nepremičnine. Opozarja, da ne zadošča, da bi bila nevarnost izkazana le objektivno, ampak se zahteva subjektivna nevarnost, katere tožnica ni zatrjevala, še manj pa izkazala. Po prepričanju toženke, dejstvo o nameravani prodaji nepremičnin takšnega standarda ne dosega. Res je, da samo dejstvo, da samo dolžnikovo slabše premoženjsko stanje še ne pomeni subjektivne nevarnosti, na podlagi katere bi sodišče dovolilo začasno odredbo4, vendar pa o subjektivni nevarnosti zagotovo lahko govorimo, ko je na eni strani prisotno dolžnikovo slabo premoženjsko stanje, hkrati pa ta dolžnik odsvaja še tisto premoženje, s katerim razpolaga. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa (enako tudi v 11. točki sklepa z dne 12. 11. 2020, s katerim je bila dovoljena začasna odredba) tudi povzelo navedbe tožnice, s katerimi ta izkazuje obstoj subjektivne nevarnosti. Verjetnost obstoja te nevarnosti je sodišče obrazložilo v 12. točki obrazložitve in se pri tem sklicevalo na zapisnik o naroku za obravnavo ugovora v zadevi Z 28/2018 Okrajnega sodišča v Lendavi. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka na naroku izpovedala, da je njeno edino premoženje pokojnina 793,00 EUR in nepremično premoženje. Izpovedala je tudi, da namerava gradbeni parceli št. 915/15 in 915/16 prodati za 55.000 EUR. Ostale parcele, razen parcele št. 915/4, na kateri je hiša v kateri prebiva toženka, pa so kmetijska zemljišča, kot je ocenilo sodišče prve stopnje je splošno znano, da so gradbene parcele bistveno več vredne od kmetijskih, kar pomeni, da so preostale parcele vredne precej manj od dveh, ki ju namerava prodati za 55.000 EUR. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je verjetno izkazana nevarnost aktivnega delovanja toženke v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavljanja terjatve tožnice. In s takšno presojo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Ne gre namreč za objektivno možnost, da bo toženka razpolagala z nepremičninami, ampak je sama konkretno izrazila voljo, da nepremičnini proda. Ni pa ostalo zgolj pri volji, temveč je z angažiranjem nepremičninskega posrednika in objavo prodajnih oglasov že tudi pričela s povsem konkretnimi aktivnostmi prodaje. Zato obravnavane zadeve ni mogoče primerjati s situacijo iz zadeve VSL I Cp 2080/2016, saj v obravnavani zadevi ne gre več le za objektivno možnost, da bo toženka razpolagala s svojim premoženjem.

8. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo zakaj v obravnavani zadevi situacija ni enaka kot v zadevi VSL I Cpg 485/2019, na katero se v ugovoru sklicuje toženka. Če v navedeni zadevi upnik ni zatrjeval konkretnih dejanj, s katerimi bi dolžnik aktivno in namenoma ravnal v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavljanja upnikove terjatve, pa je upnik v obravnavani zadevi takšna aktivna in konkretna dejanja jasno opredelil, hkrati pa je sodišče prve stopnje obstoj takšnih ravnanj tudi ugotovilo s stopnjo verjetnosti (na podlagi zapisnika o naroku za obravnavo ugovora v zadevi Z 28/2018 Okrajnega sodišča v Lendavi). Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s pojasnilom sodišča prve stopnje v zvezi z odločbo VSM sklep I Cp 72/2020 – v postopku je bilo namreč ugotovljeno konkretno ravnanje toženke, hkrati pa tudi namen prodaje. Toženka namreč potrebuje denarna sredstva za prevoze na preglede, samoplačniške posege in nakup medicinskega materiala. Drži, kar v pritožbi navaja toženka, da je v sedmem odstavku obrazložitve pritožbe zapisala, da likvidna sredstva potrebuje za življenjske stroške in za poplačilo morebitnega dolga do tožnice, če bo ta pravnomočno ugotovljen. Pa vendarle je poudarek ugovornih navedb v tem, da potrebuje denarna sredstva za prevoze na preglede, samoplačniške posege in nakup medicinskega materiala, kar jasno zapiše v devetnajstem odstavku obrazložitve ugovora, kjer pa ne omeni več tožničine terjatve. Pri tem je treba opozoriti, da je sicer zdravje ena najpomembnejših vrednost, a vendar toženka nikjer v ugovoru ne navaja konkretnih zdravstvenih težav, ki bi terjale prevoze na preglede, samoplačniške posege in nakup medicinskega materiala, zaradi česar so takšne njene navedbe neprepričljive.

9. V pritožbi toženka omenja, da bi se, če bi imela namen škodovati tožnici, lahko poslužila drugih (predvsem neodplačnih) prenosov premoženja, pa tega ni storila, in da s prodajo nekaterih nepremičnin tudi ne bi poslabšala svojega premoženjskega stanja, saj bi na ta način pridobila denarna sredstva, ki so prav tako lahko predmet izvršbe. Sama narava odsvojitve (odplačna ali neodplačna) ne vpliva na verjetnost obstoja pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Bistveno je namreč, da je izkazana nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Zakon torej ničesar ne govori o odplačnosti ali neodplačnosti razpolaganja. Seveda so predmet izvršbe lahko tudi denarna sredstva, ki bi jih pridobila toženka z nameravano prodajo nepremičnin, pa vendarle so denarna sredstva bistveno bolj likvidna in enostavneje prenosljiva oblika premoženja od nepremičnin5, kar omogoča hitrejše in manj transparentno razpolaganje s premoženjem, za upnika pa to pomeni nevarnost, da bo težje prišel do poplačila terjatve, kot če ima dolžnik nepremičnine.

10. Ko se toženka sklicuje na sklep VSL I Cpg 119/2012, je potrebno pojasniti, da gre za povsem drugačno situacijo, kot je v obravnavani. Gre namreč za gospodarsko zadevo, v kateri se je postavilo vprašanje rednega poslovanja gospodarske družbe, ki se v okviru dejavnosti ukvarja s prodajo, in je bilo ugotovljeno, da razpolaganje s premoženjem v okviru rednega poslovanja gospodarskega subjekta ne zadošča za izkaz subjektivne nevarnosti po 270. členu ZIZ. V obravnavani zadevi imamo opravka z dvema fizičnima osebama, ki ne opravljata dejavnosti, zato ni mogoče govoriti o kakšnem rednem razpolaganju: dolžnica namreč kot fizična oseba redno ne razpolaga s svojimi nepremičninami.

11. Tudi v zvezi z zatrjevano nesorazmernostjo med terjatvijo in vrednostjo nepremičnin je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Toženka sicer zatrjuje, da so nepremičnine vredne desetkrat več od vtoževanega zahtevka in da ni cenilka, da bi lahko točno ocenila vrednost nepremičnin. Za potrebe izdaje začasne odredbe se kot stopnja materialne resnice s katero sodišče ugotavlja pravno pomembna dejstva zahteva verjetnost. Zato po presoji pritožbenega sodišča za verjetno ugotovitev vrednosti nepremičnin povem zadošča, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka sama izpovedala, da namerava nepremičnini prodati za 55.000,00 EUR. Če pa to vrednost primerjamo z vtoževanim zahtevkom 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudne obresti od 22. 8. 2010, lahko ugotovimo, da nikakor ni mogoče govoriti o izrazitem nesorazmerju6. Tudi upoštevaje, da preostale nepremičnine predstavljajo kmetijska zemljišča, katerih vrednost je znatno nižja od zemljišč, ki jih je nameravala toženka prodaji, ne moremo govoriti, da je sodišče z začasno odredbo zavarovalo tožničino denarno terjatev na nepremičninah, katerih vrednost znatno presega vtoževano terjatev. V primeru izvršbe na nepremičnine se namreč, če za ocenjeno vrednost ni kupca, na drugi javni dražbi nepremičnine lahko prodajajo po polovici ocenjene vrednosti (drugi odstavek 188. člena ZIZ).

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami. 2 Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami. 3 Drugi odstavek 270. člena ZIZ. 4 N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV založba, 2015, str. 55. 5 N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV založba, 2015, str. 52-54. 6 Izračun zakonskih zamudnih obresti namreč pokaže, da na dan odločanja višjega sodišča vtoževana glavnica z zakonskimi zamudnimi obrestmi znaša nekaj več kot 47.000,00 EUR.