Jedro

Kaznivo dejanje grdega ravnanja se lahko stori v dveh izvršitvenih oblikah: prva je grdo ravnanje s podrejenim, to je takšno ravnanje, ki je usmerjeno na telo podrejene osebe, tudi če ne gre za povzročanje telesnih poškodb; druga oblika tega dejanja pa je, ko vojaški starešina žali človekovo dostojanstvo podrejenega z vsemi oblikami poniževalnega, žaljivega ali podcenjujočega odnosa.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca in zagovornika obsojenega D.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 600 (šeststo) eurov odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici je obsojenega D.Ž. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja s podrejenim po 1. odstavku 278. člena KZ. Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega meseca zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila: - vrhovni državni tožilec A.F. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije dne 25.5.2006, kot navaja iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja kaznivo dejanje. V zahtevi navaja, da je utemeljena ocena, da ravnanje obsojenca v konkretnem primeru, ki v spontani enkratni reakciji oškodovanca odsune v rebra tako, da ne nastanejo telesne poškodbe ali zaznave sledi poškodbe ter druge za oškodovanca dalj časa trajajoče škodljive posledice ob hkratnem glasnejšemu opozorilu, da je v državi Sloveniji prepovedano povzročati materialno škodo, še ne pomeni kaznivega dejanja, niti nasploh, niti v konkretnem primeru. Pri tem je potrebno upoštevati, da ugotovljeno dejanje ne izraža namena poniževalnega ali podcenjujočega odnosa, ampak le hipno enkratno reakcijo na ravnanje oškodovanca v skladu z ugotovitvami obeh sodišč. Zato ne gre za žalitev človekovega dostojanstva na način kot to zahteva 1. odstavek 278. člena KZ. Ocenjuje tudi, da je šlo za dejanje majhnega pomena in zato subsidiarno uveljavlja kršitev 14. člena KZ. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe; in - obsojenčev zagovornik dne 18.4.2006 iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP. V zahtevi navaja, da na podlagi opisa dejanja v sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče zaključiti, da so podani vsi znaki obravnavanega kaznivega dejanja, ker je izrek pomanjkljiv; da pritožbeno sodišče ni navedlo razlogov, zakaj ni upoštevalo mnenja državnega tožilca v pritožbenem postopku; da obsojenec ni bil seznanjen z mnenjem državnega tožilca in mu je bilo onemogočeno, da se o predlogu izjasni; da sodba pritožbenega sodišča operira z razlogi, ki so nejasni in v nasprotju s samimi seboj; sodišče prve stopnje je kršilo pravila postopka z odločitvijo, da zavrne dokaze obrambe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter napadeno odločbo primarno ustrezno spremeni, podrejeno pa sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter vrne v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec A.F. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo obsojenčevega zagovornika, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 24.5.2006 navaja, da zahteva ni utemeljena. Obsojenčev zagovornik, kateremu je bila zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil državni tožilec, vročena dne 9.6.2006, na zahtevo ni odgovoril. B - 1. 4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B - 2. 5. Državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP. Vložnik očitek utemeljuje z navedbo, da glede na Pravila službe v slovenski vojski, ki določajo, da je vojaška disciplina brezpogojno, natančno, pravilno in pravočasno izvrševanje vojaških dolžnosti v skladu s predpisi in pravili ter vodenjem in poveljevanjem, povelj ni mogoče ignorirati s kazanjem protesta, na primer z glasnim zapiranjem stranice na vojaškem tovornem vozilu in na takšen ali drugačen način izzvati razpravo o odločitvah vodenja in poveljevanja. Zato je po mnenju vložnika utemeljena ocena, da ravnanje obsojenca v konkretnem primeru še ne pomeni kaznivega dejanja in je subsumpcija sodišča napačna ter predstavlja kršitev 278. člena KZ. Glede na posledice in okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno ter osebne okoliščine na strani obsojenca pa meni, da gre za dejanje majhnega pomena iz 14. člena KZ. Enako kršitev kazenskega zakona v zahtevi uveljavlja tudi obsojenčev zagovornik z navedbo, da na podlagi opisa dejanja v sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče zaključiti, da so podani vsi znaki obravnavanega kaznivega dejanja, ker kratica oddelka NTT, katerega poveljnik je obsojenec bil, ni razumljiva.

6. Kaznivo dejanje grdega ravnanja s podrejenim stori vojaški starešina, ki v službi ali v zvezi s službo grdo ravna s podrejenim, ali ravna z njim tako, da žali njegovo človeško dostojanstvo (1. odstavek 278. člena KZ). To kaznivo dejanje se torej lahko stori v dveh izvršitvenih oblikah. Prva oblika je grdo ravnanje s podrejenim; to je takšno ravnanje, ki je usmerjeno na telo podrejene osebe, tudi če ne gre za povzročanje telesnih poškodb. Druga oblika tega dejanja pa je, ko vojaški starešina žali človekovo dostojanstvo podrejenega z vsemi oblikami poniževalnega, žaljivega ali podcenjujočega odnosa.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil obsojenec z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja s podrejenim po 1. odstavku 278. člena KZ. Kot izhaja iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe je obsojenec dejanje storil tako, da je kot starešina v službi grdo ravnal s podrejenim, ko je v vojašnici v I.B. kot poveljnik oddelka NTT, torej kot vojaški starešina, pri dajanju ukazov vojaka s pestjo udaril v rebra v trenutku, ko je vojak imel dvignjeni roki in vojaku povzročil bolečino. Po oceni Vrhovnega sodišča navedeni opis kaznivega dejanja vložnikoma ne daje nobene podlage za očitek kršitve kazenskega zakona, saj opis vsebuje vse zakonske znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja po 1. odstavku 278. člena KZ. Ker iz opisa obsojenčevega izvršitvenega dejanja jasno izhaja, da je bil obsojenec vojaški starešina, ni pomembno, da je oddelek, katerega poveljnik je obsojenec bil, v opisu dejanja opredeljen s kratico "NTT". Zato je neutemeljena zahteva obsojenčevega zagovornika, da iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja ne izhajajo vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 278. člena KZ. Kolikor pa se državni tožilec ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, kot posledico na glavni obravnavi izvedenih dokazov, da je obsojenec kot nadrejeni vojaški starešina s podrejenim vojakom v vojašnici ob dajanju ukazov grdo ravnal, ker ga je s pestjo udaril v rebra, ko je vojak imel dvignjeni roki in mu s tem povzročil bolečino, pa nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar po izrecni zakonski določbi z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

8. Državni tožilec v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona tudi z navedbo, da v konkretnem primeru stopnja materialne protipravnosti ni dosegla praga, da bi dejanje lahko prešlo v področje kaznivosti. Sodišče prve stopnje je v sodbi presodilo, da v konkretnem primeru ne gre za dejanje majhnega pomena in za takšno svojo presojo navedlo razumne razloge (stran 5 sodbe). Kolikor državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti drugače kot izpodbijana pravnomočna sodba ocenjuje okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, in osebne lastnosti obsojenca, s tem ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da pritožbeno sodišče v razlogih svoje sodbe ni navedlo razlogov, zakaj ni upoštevalo mnenja višjega državnega tožilca.

10. Sodišče druge stopnje v razlogih svoje odločbe presodi navedbe pritožbe in pravno relevantne navedbe druge stranke podane v odgovoru na pritožbo (395. člen ZKP). Sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi ni vezano na predlog državnega tožilca podan na podlagi 2. odstavka 377. člena ZKP oziroma 2. odstavka 445. člena ZKP, zato na njegove navedbe ni dolžno odgovarjati (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 136/2004).

11. Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da "sodba pritožbenega sodišča operira z razlogi, ki so nejasni in v nasprotju s samimi seboj, poleg tega pa je o odločilnih dejstvih zaznati popolno nasprotje med obrazloženim in tistim, kar so izjavile priče na samem sojenju in celo sam oškodovani", Vrhovno sodišče šteje kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Čeprav zakon o Kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti (1. odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik zahteve, ne le navesti razloge, zaradi katerih vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč mora tudi navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Vložnik v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni konkretiziral, niti obrazložil. Zato Vrhovno sodišče takšnih navedb o kršitvah kazenskega postopka ni moglo preizkušati.

12. Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da "je sodišče prve stopnje grobo kršilo pravila postopka tudi z odločitvijo, da zavrne dokaze obrambe", Vrhovno sodišče šteje kot uveljavljanje kršitve pravice do obrambe iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik v zahtevi ne navaja niti katere dokazne predloge naj bi sodišče zavrnilo, niti kako naj bi navedena kršitev vplivala na zakonitost sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Zato Vrhovno sodišče takšnih nedoločnih navedb o kršitvah določb kazenskega postopka ni moglo preizkušati.

13. Zagovornik v zahtevi navaja tudi, da iz predloga višjega državnega tožilca izhaja, da je slednji podal enako mnenje tudi v predlogu za odločanje o pritožbi obdolženca proti prvi razsodbi z dne 12.2.2002, s katerim pa obdolženi ni bil nikdar seznanjen in mu je bilo tako onemogočeno, da se o predlogu kakorkoli izjasni". Te navedbe v zahtevi Vrhovno sodišče šteje kot uveljavljanje kršitve 2. odstavka 445. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP.

14. Res je, da sodišče druge stopnje ni vročilo obsojencu in njegovemu zagovorniku predloga, ki ga je v skladu z določbo 2. odstavka 445. člena ZKP dne 3.12.2004 dal Višji državni tožilec, s čimer je sodišče druge stopnje kršilo načelo kontradiktornosti. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v zahtevi sam navaja, da je višji državni tožilec podal enak predlog, kot ga je podal v prvem postopku, s katerim pa je bil zagovornik očitno seznanjen, kakor tudi, da je bil predlog višjega državnega tožilca, v katerem je predlagal ugoditev pritožbi obsojenčevega zagovornika, v obsojenčevo korist. Zahteva za varstvo zakonitosti razen splošne trditve, da obrambi ni bila omogočena seznanitev s pisnim predlogom državnega tožilca (ki je bil v korist obsojenca) in dana možnost, da se o njem izjavi, ne utemelji kako bi opustitev pritožbenega sodišča vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (3. točka 420. člena ZKP). Enako je glede kršitve načela kontradiktornosti kot izraza pravice do poštenega sojenja po 6. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin presodilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ko je v zadevi B. proti Poljski (sodba ESČP z dne 25.3.1998) presodilo, da mora biti obdolžencu dana možnost, da se seznani z vsemi navedbami in predlaganimi dokazi, ki lahko vplivajo na odločitve sodišča. 15. V zahtevah za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP po presoji Vrhovnega sodišča niso podane. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi državnega tožilca in obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

16. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom. Povprečnino je sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca, kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je redno zaposlen ter je oče dveh mladoletnih otrok) ter trajanjem in zamotanostjo postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.