Jedro

Tožnica je dne 28. 11. 2012 prijavila začasno prebivališče v kraju študija. V tem sporu uveljavlja priznanje dodatka k Zoisovi štipendiji za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe (od 1. 12. 2012 dalje). Gre za medletno spremembo, ki vpliva na samo štipendijsko razmerje, torej tudi na višino Zoisove štipendije (47/3 ZŠtip). Skladno s 30. členom ZŠtip štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča, pripada dodatek za bivanje. Zato je tožničin zahtevek, da se ji prizna dodatek k Zoisovi štipendiji za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča od 1. 12. 2012 do konca študijskega leta 2012/2013, utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 10. 2013. Tožnici je za študijsko leto 2012/2013 priznalo dodatek k Zoisovi štipendiji za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča od 1. 12. 2012 do konca študijskega leta v znesku 855,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega zneska dodatka do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da tožnici pripada dodatek za bivanje od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, s čimer pa se tožena stranka ne strinja. Opozarja na 47. člen Zakona o štipendiranju (ZŠtip, Ur. l. RS, št. 59/07 s spremembami), ki opredeljuje medletne spremembe in ne velja za sporočanje sprememb povezanih z upravičenostjo do posameznega dodatka k štipendiji. Štipendist je v času prejemanja štipendije dolžan štipenditorju v roku 8 dni od nastanka spremembe, ki bi lahko vplivala na štipendijsko razmerje (torej ne katerekoli spremembe, temveč tiste, ki bi vplivala na obstoj štipendijskega razmerja, sporočiti vsako tako spremembo, zlasti pa: prekinitev ali konec izobraževanja, spremembo vrste ali področja izobraževanja, sklenitev pogodbe o zaposlitvi oz. začetek opravljanja samostojne registrirane dejavnosti, nastop starševskega dopusta ter dopusta za nego in varstvo otroka, število in status oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju upravičenosti do štipendije in njihove dohodke ter druge okoliščine, ki se nanašajo na štipendijsko razmerje. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij v 23. členu določa, da se glede postopka določitve in odmere dodatkov k Zoisovi štipendiji smiselno uporabljajo določbe Pravilnika, ki ureja dodeljevanje državnih štipendij (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 45/09). Pravilnik v 35. členu določa, da so spremembe in druge okoliščine iz tretjega odstavka 47. člena ZŠtip, ki vplivajo na štipendijsko razmerje, takšne spremembe in okoliščine, ki vplivajo na to, ali bo štipendist še prejemal štipendijo ali ne. Ne gre za dolžnost sporočanja sprememb, ki bi vplivale na višino štipendije. V vseh primerih gre torej za odločitev o tem, da štipendija bodisi preneha bodisi se ponovno izplačuje še eno šolsko leto, skratka za primere, ko je potrebno ponovno preveriti, ali bo štipendist še prejemal štipendijo ali ne (v celoti). Prijava začasnega prebivališča v kraju izobraževanja ni takšna sprememba oz. okoliščina, ki bi vplivala na status posameznika in ki bi kakorkoli vplivala na obstoj štipendijskega razmerja. Dodatek za bivanje je le dodatek k Zoisovi štipendiji in vpliva na njeno višino. 47. člena ZŠtip tako ni mogoče tolmačiti na način, da je medletna sprememba tudi prijava začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, saj zato ni pravne podlage v zakonodaji, ki je veljala v času odločanja o višini Zoisove štipendije. Tožena stranka oporeka tudi odločitvi o plačilu zakonskih zamudnih obresti, saj obveznost plačila še ni pravnomočno nastala, s tem pa tožena stranka tudi ne more biti v zamudi s plačilom posameznega zneska dodatka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 10. 2013, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije, št. ... z dne 21. 11. 2012. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ ugodil vlogi tožnice za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za izobraževanje na višji stopnji: A. fakulteta, program 1. st. B., od 1. 10. 2012 do zaključka navedenega izobraževalnega programa. Višina Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013 znaša 101,78 EUR mesečno in se izplačuje mesečno za pretekli mesec.

V zadevi je odrto vprašanje, ali je tožnica, glede na to, da je tekom študijskega leta spremenila bivališče, tako, da je začela bivati v kraju študija, upravičena do dodatka za bivanje izven stalnega bivališča. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki očitno med strankama ni sporno izhaja, da se je tožnica začasno prijavila v C., torej v kraju študija ter tam tudi prijavila začasno prebivališče od 28. 11. 2012 dalje. Tožnica uveljavlja priznanje tega dodatka od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, torej od 1. 12. 2012 dalje.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da gre za medletno spremembo, ki vpliva na samo štipendijsko razmerje, torej tudi na samo višino Zoisove štipendije. ZŠtip v 3. alinei 26. člena določa, da k Zoisovi štipendiji iz 25. člena tega zakona se dodeli tudi dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča. Skladno z 30. členom istega zakona štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča, pripada dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR.

ZŠtip v 3. odstavku 47. člena primeroma določa, katere spremembe je dolžan štipendist sporočiti štipenditorju. V 5. alinei tretjega odstavka istega člena je določeno, da mora sporočiti tudi druge okoliščine, ki se nanašajo na štipendijsko razmerje. Sprememba prebivališča pa vpliva na štipendijsko razmerje, torej na samo štipendijo, s tem, da je kot to pravilna poudarja že sodišče prve stopnje, skladno s 1. alieno tretjega odstavka Zštip, štipendija ena od štipendij po tem zakonu s pripadajočimi dodatki. Dodatek je torej del štipendije in sprememba prebivališča vpliva na samo višino štipendije in s tem torej na samo štipendijsko razmerje. Pri tem gre lahko za primer, ko štipendist spremeni prebivališče tako, da začne prebivati v kraju študija ali pa da ne stanuje več v kraju študija. V obeh primerih gre za spremembo, ki vpliva na štipendijsko razmerje. Pravilnik sicer res v prvem odstavku 35. člena določa, da so spremembe in druge okoliščine iz tretjega odstavka 47. člena zakona, ki vplivajo na štipendijsko razmerje, takšne spremembe in okoliščine, ki vplivajo na to, ali bo štipendist še prejemal štipendijo ali ne. Vendar pa s tem v zvezi pritožbeno sodišče poudarja, da Pravilnik ne more določiti strožjih pogojev oz. dodatnih pogojev, kot pa jih določa ZŠtip. Podzakonski akt namreč skladno z 61. členom ZŠtip lahko določi le način in postopke sporočanja podatkov ter metodologijo vodenja evidenc po tem zakonu. Ne gre torej zgolj za vprašanje ali neka sprememba vpliva na to ali je nekdo upravičen do štipendije ali ne, temveč tudi, ali je nekdo še upravičen do dodatka k tej štipendiji, torej do dodatka za bivanje v kraju študija, saj je dodatek, kot je bilo že obrazloženo del štipendije.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na priznanje zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega zneska dodatka k štipendiji do plačila. ZŠtip v drugem odstavku 45. člena določa, da se državne štipendije in Zoisove štipendije izplačujejo mesečno do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, razen v končanem letniku srednjih šol, ko se za mesec julij in avgust ne izplačujejo. Sodišče prve stopnje je v okviru ugotavljanja dejanskega stanja ugotovilo, da je tožena stranka z izplačilom v zamudi. V tem primeru pa je izkazan dejanski stan po prvem odstavku 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), kjer je določeno, da če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti.