Jedro

Način vrednotenja obrestnega dela obveznosti, ki je akcesoren glavnični obveznosti, mora biti enak vrednotenju glavnične obveznosti (po enem od zgoraj navedenih načinov), ki si ga stranka sama izbere. Tožnica je zahtevala tolarsko protivrednost devizne glavnice po tečaju Banke Slovenije, ki bo veljal na dan plačila, zato ji pripadajo zamudne obresti po obrestni meri, kot se obrestujejo hranilne vloge na vpogled v ITL v tolarski protivrednosti na dan plačila.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v obrestnem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zamudne obresti po obrestni meri, po kateri se obrestujejo hranilne vloge na vpogled v ITL od zneska 31.604.975,00 ITL v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije, veljavnem na dan plačila. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 31.604.975,00 ITL, v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije, veljavnem na dan plačila, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska navedene tolarske protivrednosti od 4.6.1999 dalje, zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila zakonitih zamudnih obresti od 3.5.1999 dalje in toženki naložilo, povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 135.916,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Zoper takšno odločitev je toženka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da sta se pravdni stranki na zapuščinski obravnavi res pogovarjali o višini deleža, nista pa se dogovorili, da bi toženka tožnici izplačala 50% italijanske pokojnine. Očetova želja je bila drugačna, saj se tožnica zanj nikoli ni brigala, toženka pa je zanj ves čas skrbela. Pravici do pritožbe zoper sklep o dedovanju se je odpovedala, saj je prebrala le tisti del sklepa, v katerem je navedeno, da je dedinja po pok.F.M.iz naslova oporočnega dedovanja do celotne zapuščine. Sodba napačno navaja, da sta stranki sklenili dedni dogovor, katerega zapis iz zapisnika o zapuščinski razpravi ne izhaja. V zapisniku je tudi napačen zapis, da toženka izrecno zahteva izplačilo italijanske pokojnine v razmerju 50% : 50%, saj je to zahtevala tožnic. Da bi toženka tožnici, s katero ne govorita že štiri leta, priznala navedeni delež, potem ko je tožeča stranka oporoko že priznala, ni logično. Res je prejela denar v celoti, vendar nikoli ni zanikala, da sestri ne bo izplačala 10% pokojnine in je sestro tudi obvestila, da ji bo denar nakazala, takoj ko bo to mogoče. Sodišče bi moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je toženka res imela namen in voljo premoženje razdeliti v razmerju 50% : 50%, kakšni so bili odnosi med oporočiteljem in tožnico, kakšni so odnosi med pravdnima strankama in presoditi, ali bi toženka res izročila sestri večji delež, kot ji je določen z oporoko. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici tolarsko protivrednost zneska 31.604.975,00 ITL, ki predstavlja 50% delež italijanske pokojnine, za katero je sicer med strankama nesporno, da je bila toženki v celoti izplačana dne 4.6.1999. Toženkina obveznost temelji na dejstvu, da se je na zapuščinski obravnavi, potem ko sta obe stranki priznali oporoko po pokojnem očetu F.M. kot pristno in pravnoveljavno in potem ko se je toženka priglasila za oporočno dedinjo, zavezala izplačati tožnici 50% zneska od prejete pokojnine. Da je toženka prevzela obveznost z navedeno vsebino, izhaja tako iz zapisnika o zapuščinski obravnavi, ki sta ga podpisali obe pravdni stranki in kot tudi iz toženkinega zaslišanja, iz katerega izhaja potrditev, da je bila njena volja, da se bodoča italijanska pokojnina deli na obe stranki po 1/2. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje se izkažejo za brezpredmetne pritožbene trditve o nepravilnem zapisu toženkine izjave na zapuščinski obravnavi. Za izpolnitev toženkine obveznosti je brezpredmeten pritožbeni očitek, da ravnanje pravdnih strank na zapuščinski obravnavi ni bilo formulirano kot dedni dogovor. Ne glede na pravno naravo dogovora pravdnih strank, torej, ali gre za pogodbo dednega prava (dedni dogovor) ali pa za obligacijsko pogodbo, je vsebina toženkine izjave volje (pri tem pa ne gre za dedno izjavo, za kakršno jo je štelo sodišče prve stopnje, saj vsebina dedne izjave ni v prenosu pravic) oziroma vsebina njene obveznosti izpolnitve jasna. V vsakem primeru pa velja načelo dolžnosti izpolnitve prevzete obveznosti in odgovornosti za njeno izpolnitev (17. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). V okviru preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odločitev v obrestnem delu tožbenega zahtevka materialnopravno napačna. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo 31.604.975,00 ITL v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije, veljavnem na dan plačila, z zakonskimi zamudnimimi obrestmi od zneska navedene tolarske protivrednosti od 3.5.1999 do plačila. Sodišče prve stopnje je ugodilo tako oblikovanemu obrestnemu delu tožbenega zahtevka s tem, da je tožnici prisodilo zamudne obresti od 4.6.1999 dalje. V primerih, ko je izpolnitev denarne obveznosti vezana na tujo valuto, je mogoče zahtevati zamudne obresti na dva načina: - z preračunom denarne obveznosti (glavnice), izražene v tuji valuti, v SIT po tečaju, ki velja na dan zapadlosti denarne obveznosti in od takrat naprej zahtevati zakonske zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS št. 45/95), ali pa - z vezavo denarne obveznosti na tujo valuto in napovedjo njenega preračuna v SIT po tečaju, ki bo veljal, ko bo dolžnik izpolnil svojo obveznosti oziroma po tečaju na dan plačila. V takem primeru pa morajo biti tudi zamudne obresti, ki so akcesorni del osnovne (glavnične) obveznosti, vezane na tujo valuto, njihova višina pa določena z analogno uporabo 3. odst. 399. člena ZOR (pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, objavljeno v publikaciji Poročilo o sodni praksi št. I/93). Možen je le eden od obeh načinov, nikakor pa ne kombinacija obeh, kot je to zahteval tožnik in kateremu je sodišče prve stopnje sledilo. Način vrednotenja obrestnega dela obveznosti, ki je akcesoren glavnični obveznosti, mora biti enak vrednotenju glavnične obveznosti (po enem od zgoraj navedenih načinov), ki si ga stranka sama izbere. Tožnica je zahtevala tolarsko protivrednost devizne glavnice po tečaju Banke Slovenije, ki bo veljal na dan plačila, zato ji pripadajo zamudne obresti po obrestni meri, kot se obrestujejo hranilne vloge na vpogled v ITL v tolarski protivrednosti na dan plačila. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo v obrestnem delu odločitve (4. točka 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je toženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Skladno z določilom 1. odst. 165. člena ZPP je bilo treba odločiti tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Odločanje o pritožbenih stroških toženke je odpadlo, saj teh stroškov toženka ni priglasila. O stroških tožnice (stroškov odgovora na pritožbo) pa je pritožbeno sodišče, upoštevajoč 155. člen ZPP, odločilo, da naj jih krije sama.