Jedro

Kupoprodajna pogodba kot obligacijskopravni posel predstavlja le pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Kupec zgolj s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe (in tudi s pridobitvijo nepremičnine v posest) lastninske pravice na nepremičnini ne pridobi, ker je potreben še pridobitni način, torej vpis v zemljiško knjigo. Pogodbeni dogovor, da se lastninska pravica na poslovnem prostoru vknjiži na ime kupca šele po plačilu celotne kupnine, zato ne predstavlja pridržka lastninske pravice v smislu 540. člena ZOR.

Pogodbeni stranki sta se dogovorili za pravilo sočasne izpolnitve pogodbenih obveznosti po prvem odstavku 122. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnik poslovnega prostora v pritličju poslovne stavbe v P., stoječem na parc. št. 1540/2, vl. št... k.o..., v izmeri 241,40 m2. S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnik sorazmernega dela 48,22% funkcionalnega zemljišča, parc št. 1540/1, pred poslovnim prostorom, ter dela skupnih prostorov, do roba tlakovanega s keramiko, saj obsega poslovni prostor sam zaprt prostor ter prostor med zunanjo stekleno steno - fasado in zunanjimi stebri, in še tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka upravičena naročiti spremembe in dopolnitve geodetske izmere in etažnega načrta parc. št. 1540 in etažni načrt št. 98A33 tako, da bo svojo lastnino vpisala v zemljiško knjigo pri novem vložku št... k.o... Ocenilo je, da tožeča stranka ni imela pravnega interesa za ugotovitveno tožbo glede nakupa poslovnega prostora, saj ta ni bil sporen. Glede funkcionalnega zemljišča je ugotovilo, da ga predstavlja le del terase med stebri in zunanjo steno poslovnega prostora, ne pa tudi odkrita terasa (na parc. št. 1540/1), kar kot funkcionalno zemljišče vtožuje tožeča stranka. Z odločbo Upravne enote P. ni prišlo do spremembe solastniškega deleža na funkcionalnem zemljišču v etažno lastnino, ampak le do vknjižbe lastninske pravice na novozgrajenem objektu na toženo stranko. Ker pa kupnina še ni bila v celoti vplačana, tožena stranka še ni pridobila pravice do vknjižbe lastninske pravice na poslovnem prostoru in funkcionalnem zemljišču. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Glede na obligatornost vpisa stvarnih pravic v zemljiško knjigo je podan pravni interes tožeče stranke za ugotovitev lastninske pravice na poslovnem prostoru. Ker pa tožeča stranka lastništvo poslovnega prostora opira na pravni posel (kupoprodajno pogodbo), je tožba v tem delu nesklepčna. Sodišče bi moralo ta del tožbenega zahtevka zavrniti, vendar pa odločitev o zavrženju ni v škodo tožeče stranke. Nesklepčen je tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica sorazmernega dela funkcionalnega zemljišča in skupnih prostorov, saj je pridobila le obligacijske pravice iz pogodbe, ne pa tudi lastninske pravice. Končno je neutemeljen tudi tožbeni zahtevek glede naročila sprememb in dopolnitev geodetske izmere in etažnega načrta zaradi vpisa lastništva v zemljiško knjigo. Iz pogodbe (drugi odstavek 5.1. točke) izhaja, da prodajalec izrecno dovoljuje vknjižbo lastninske pravice šele po plačilu celotne kupnine. Ker kupnina še ni v celoti plačana, tožeča stranka še ni pridobila pravice vknjižbe, niti ni upravičena naročati sprememb in dopolnitev geodetske izmere in etažnega načrta.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 185. člena ZPP, ko je ob nasprotovanju tožene stranke dovolilo spremembo tožbe, saj je ob poznavanju prava in sodne prakse vedelo, da se razmerje ne bo uredilo, ampak da bo zahtevek zavrnjen. To je kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP. Enako kršitev je storilo višje sodišče, ko je zavrnilo pritožbo in se naslonilo na razloge prve sodbe. Nenavadno je, da se spor ni reševal po pravilih o gospodarskih sporih, čeprav sta obe stranki gospodarski pravni osebi. Zgrešena in neobrazložena so pravna naziranja sodišč glede naročitve izmer in načrta. S sklenitvijo kupoprodajne pogodbe je tožeča stranka pridobila pravico vknjižbe. Sodišči nista opredelili, kateri predpis določa, da mora biti za vknjižbo kupnina v celoti vplačana. Tak pridržek v pogodbi ni dopusten, saj nasprotuje obligatornim določbam ZOR, pa katerih je neplačilo kupnine sankcionirano z razdrtjem pogodbe. Pridržek lastninske pravice po 540. členu ZOR velja le za premične stvari. S sklenitvijo kupne pogodbe je tožeča stranka imela pravico do vknjižbe, torej do pridobitve stvarne pravice. Če pogodba vpisa ni sposobna, lahko kupec vknjižbo iztoži v sodnem postopku. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Ob sklenitvi pogodbe je obstajala le parcela 1540 k.o..., tožena stranka je parcelacijo in delitev v etažno lastnino izvedla kasneje, kar pa ne vpliva na pravice tožeče stranke, ki je tako pridobila v izključno last 48% parcele 1540, torej del nove parcele 1540/1. Protispisna je zato ugotovitev, da parcela 1540/1 ne predstavlja funkcionalnega zemljišča. Sodišči nista ugotovili, kaj je ob sklenitvi pogodbe predstavljalo funkcionalno zemljišče. Priglaša stroške.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da sodišče revizijo zavrne. Navaja, da sodišče s tem, ko je dovolilo spremembo tožbe, še ni meritorno odločilo o zahtevku. Pogodbeno določilo o pogoju je bilo sporazumno dogovorjeno in ni v nasprotju z določili ZOR, izpodbijanje dejanskega stanja pa v reviziji ni dovoljeno. Poudarja, da je to le eden od načinov, kako skuša tožeča stranka priti do lastništva na terasi. Priglaša stroške.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku 1999 - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje naj bi s tem, ko je dovolilo spremembo tožbe, kršilo določbo prvega odstavka 185. člena ZPP.

Očitek se torej nanaša na relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi jo tožeča stranka lahko uveljavljala v pritožbi, a tega ni storila. Zatrjevana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem prve stopnje ni dopusten revizijski razlog (370. člen ZPP). Že iz tega razloga očitek postopkovne kršitve pred sodiščem prve stopnje ni upošteven. Neutemeljen je podoben očitek pritožbenemu sodišču, ki naj bi sprejelo razloge sodišča prve stopnje. Ker tožeča stranka sklepa o spremembi tožbe v pritožbi ni izpodbijala, ga sodišče druge stopnje ni preizkušalo. Ne glede na to pa revizijsko sodišče še dodaja, da je spremembo tožbe predlagala tožeča stranka sama, zato za izpodbijanje sklepa, s katerim je bilo njenemu predlogu ugodeno, nima pravnega interesa, česar ne more spremeniti okoliščina, da je nezadovoljna z odločitvijo o glavni stvari.

Revizija še navrže, da se zadeva ni obravnavala po pravilih postopka o gospodarskih sporih. Zato ni odveč pojasnilo, da je tožeča stranka v tem sporu s tožbenim zahtevkom uveljavljala ugotovitev lastninske pravice na poslovnem prostoru in solastninske pravice na funkcionalnem zemljišču. Po drugem odstavku 481. člena ZPP se pravila postopka v gospodarskih sporih ne uporabljajo v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah. Če pa bi bil ta očitek na mestu, bi bilo treba vloženo revizijo zavreči, saj vrednost spornega predmeta v tej zadevi ne presega zneska 5,000.000 SIT (490. člen ZPP).

V okviru materialnopravne presoje izpodbijane sodbe je treba izhajati iz tožbenih navedb tožeče stranke. Ta zahtevek na ugotovitev lastništva poslovnega prostora in funkcionalnega zemljišča pred njim opira na pravni posel, to je na kupoprodajno pogodbo z dne 31.12.1997. Na nepremičninah se pridobi lastninska pravica na podlagi pravnega posla z vpisom v zemljiško knjigo (33. člen ZTLR), vendar pa tožeča stranka niti ne zatrjuje, da bi bila v zemljiški knjigi vpisana kot lastnik sporne nepremičnine. Ker tožeča stranka ni navajala nobenega takega pravnega naslova, iz katerega bi izhajalo, da je že pridobila lastninsko pravico na nepremičnini (npr. priposestvovanje, zakon), ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi. Na tako presojo pa tudi ne morejo uspešno vplivati revizijske navedbe glede "pridržka lastninske pravice". S kupoprodajno pogodbo po prvem odstavku 454. člena ZOR se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta na njej pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino. Kupoprodajna pogodba kot obligacijskopravni posel predstavlja le pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Kupec zgolj s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe (in tudi s pridobitvijo nepremičnine v posest) lastninske pravice na nepremičnini ne pridobi, ker je potreben še pridobitni način, torej vpis v zemljiško knjigo. Pogodbeni dogovor, da se lastninska pravica na poslovnem prostoru vknjiži na ime kupca šele po plačilu celotne kupnine, zato ne predstavlja pridržka lastninske pravice v smislu 540. člena ZOR. Pač pa po prvem odstavku 122. člena ZOR velja, da pri dvostranskih pogodbah nobena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti. Pogodbeni stranki sta se torej dogovorili za pravilo sočasne izpolnitve pogodbenih obveznosti. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, saj tak dogovor ni v nasprotju z določili ZOR. Dodati je le še, da tožeča stranka vknjižbe, na katero se sklicuje v reviziji, po spremembi tožbe v tem postopku ni več zahtevala.

Nadaljnje revizijske navedbe glede tega, kaj predstavlja funkcionalno zemljišče, ob ugotovitvi, da je pritožbeno sodišče materialno pravo v tej zadevi pravilno uporabilo, za odločitev niso odločilne. Ker pa, kot to priznava tudi sama revizija, posegajo na področje dejanskega stanja, revidentka s temi navedbami uveljavlja nedopusten revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Končno je ustrezno obrazložena in vsebinsko pravilna tudi odločitev glede naročanja sprememb in dopolnitev geodetske izmere in etažnega načrta. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da tožeča stranka te pravice ni pridobila, saj celotna kupnina za nepremičnino še ni plačana, zato tudi ta revizijska navedba ne more biti uspešna.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo po določbi 378. člena ZPP. Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta v zavrnilnem izreku odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Po oceni revizijskega sodišča odgovor na revizijo ni prispeval k odločitvi na revizijski stopnji. Ker stroški odgovora na revizijo zato niso potrebni stroški, jih krije tožena stranka sama (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).