Jedro

Za odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi kršitve konkurenčne prepovedi morajo biti kumulativno izpolnjene splošne predpostavke odškodninske odgovornosti, in sicer nastanek škode, odgovornost tožene stranke, protipravno ravnanje in vzročna zveza. Tožeča stranka ni dokazala nastanka škode kot pogoja za odškodninsko odgovornost toženca, zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi kršitve opravljanja konkurenčne dejavnosti, t.i. konkurenčne prepovedi, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila v 8 dneh pod izvršbo (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 1.068,17 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala elementa odškodninske odgovornosti. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je toženec ravnal v nasprotju s 37. členom ZDR, saj je prikrival svoj status samostojnega podjetnika in se ukvarjal z dejavnostjo, ki se pokriva z dejavnostjo tožeče stranke. Tožeča stranka je jasno navedla, da ji je toženec prevzemal stranke in za njih opravljal storitve kot samostojni podjetnik, čeprav bi jih moral opraviti v okviru delovnega razmerja. S tem je tožeči stranki nastala škoda, ki je najmanj tako visoka, kolikor je imel toženec prihodkov iz svoje podjetniške dejavnosti. Toženec vsem tem trditvam v bistvu niti ni oporekal. Iz listin, ki jih je sam predložil, pa izhaja, da je v obdobju januar - april 2007 tožeči stranki s svojim delom prislužil 5.664,26 EUR, stal pa jo je 7.553,23 EUR. Kot samostojni podjetnik je v letu 2007 zaslužil 28.834,00 EUR, kar pomeni, da je bil v statusu samostojnega podjetnika bistveno bolj sposoben. Ves denar, ki ga je toženec zaslužil, bi morala dobiti tožeča stranka, ki sicer točnega zneska ne ve, zato bi bilo potrebno ugotoviti, koliko je toženec zaslužil v času do prenehanja dela pri tožeči stranki. Sodišče ni dovolilo dokazov z vpogledom v vse račune toženca v spornem obdobju, čeprav bi se iz teh računov dalo ugotoviti, kolikšna škoda je tožeči stranki nastala. Seštevek računov, ki jih je izdal toženec v obdobju od 21. 1. 2005 do 23. 6. 2007, predstavlja škodo za tožečo stranko. Na ta način je bilo tožeči stranki dokazovanje škode onemogočeno. Sicer pa je toženec sam direktno priznal dejanja, ki jih ni mogoče označiti drugače kot kršitev konkurenčne prepovedi. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka je za tožečo stranko naravnost cinična, saj je videti, kot da se zdi sodišču pravilno, da nekdo prejema plačo za delo, s katerim ne pokrije niti stroškov svoje plače, obenem pa med delovnim časom opravlja dejavnost za svoje stranke. Po stališču pritožbe je tožeča stranka v sporu dokazala tako škodni dogodek kot obstoj škode in tudi vzročno zvezo, višine škode pa ni mogla dokazati zaradi tega, ker škoda izhaja iz zasebnih listin, ki so pri tožencu, zato bi mu sodišče moralo naložiti, naj predloži račune. Če bi to storilo, bi sodišče lahko ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti, saj je očitno, da je bil zahtevek glede na tožnikove prihodke bistveno prenizek. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu glede odškodninske odgovornosti (1. odstavek 131. člena OZ) in v zvezi s tem nepravilno očitalo tožeči stranki, da ni dokazala toženčeve odgovornosti za škodo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni zagrešilo.

5. Tožeča stranka uveljavlja svoj tožbeni zahtevek na podlagi določb 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.). Po 1. odstavku 37. člena ZDR med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco (konkurenčna prepoved). Po 2. odstavku 37. člena ZDR lahko delodajalec zahteva povrnitev škode, nastale z delavčevim ravnanjem, v roku treh mesecev od dneva, ko je izvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla, oz. v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla.

6. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z odločanjem o tožbenem zahtevku pravilno oprlo tudi na določbe 1. odstavka 182. člena ZDR, ki določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti in na določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) glede odškodninske odgovornosti. Pri tem je pravilno ugotovilo, da morajo biti za odškodninsko odgovornost tožene stranke kumulativno izpolnjene splošne predpostavke in sicer nastanek škode, odgovornost tožene stranke, protipravno ravnanje in vzročna zveza.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala nastanka škode kot pogoja za odškodninsko odgovornost toženca. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka utemeljevala svoj tožbeni zahtevek zgolj na predpostavki, da se je toženec v času zaposlitve pri njej oz. njenih predhodnikih, kot samostojni podjetnik ukvarjal z enako dejavnostjo, pri tem pa ni navedla in dokazala bistvenih okoliščin, tako glede nastanka škode kot njene višine ter vzročne zveze med ravnanjem toženca in zatrjevano škodo. Glede tega ni niti navajala, katera dela oz. posle je toženec opravljal in bi lahko pomenili, da toženec s tem krši določbo 1. odstavka 37. člena ZDR. Le splošna trditev, da je šlo za dela in sklepanje poslov, s čimer se ukvarja tudi tožeča stranka, namreč ne zadostuje. Enako velja za stališče, da predstavlja škodo za tožečo stranko celoten zaslužek toženca kot samostojnega podjetnika, pri čemer je glede višine škode zakoniti zastopnik tožeče stranke izpovedal, da postavljeni tožbeni zahtevek pomeni neko moralno satisfakcijo in ne višine škode. V zvezi s tem je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvede s strani tožeče stranke predlaganega dokaza, naj toženec predloži vse račune za čas od 21. 1. 2005 do 23. 6. 2007, izdane v zvezi z njegovim delom oz. posli samostojnega podjetnika, da bo na tej podlagi natančneje opredelila svoj tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da dokaz, na podlagi katerega bi tožeča stranka šele ugotavljala, ali in katere posle oz. dela je toženec opravljal s tretjimi strankami in na podlagi te informacije oblikovala svoj tožbeni zahtevek in v zvezi s tem trditve o nastali škodi in višini te škode, ni dopusten.

8. Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje spregledalo pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu glede odškodninske odgovornosti. Po 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) je dolžan tisti, ki škodo povzroči drugemu, to škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Navedena določba se nanaša le na vprašanje krivde kot enega od štirih elementov civilnega delikta, ki morajo biti kumulativno podani za nastanek odškodninske obveznosti. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo že prvega od navedenih elementov civilnega delikta, to je nastanka škode toženi stranki, dokazovanje tega elementa pa sodi v okvir dokaznega bremena tožeče stranke, se z vprašanjem krivde toženca ni bilo potrebno ukvarjati.

9. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.