Jedro

Smučar nižje na smučišču ima prednost pred tistim smučarjem, ki prihaja od zadaj, in mora zato slednji smučati tako, da upošteva ravnanje smučarja pred seboj in smuča na ustrezni razdalji levo ali desno od njega.

Izrek

Revizija proti odločitvi o odškodnini za premoženjsko škodo se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je bila 27.2.1991 poškodovana pri smučanju na smučišču P. Vanjo je trčil tretji toženec, takrat 16-letni dijak. Sodišče prve stopnje je ugotovilo odgovornost upravljalca smučišča in njegove zavarovalnice, torej prvega in drugega toženca do 70%, ter tretjega toženca do 30%. Za fragmentalni zlom obeh kosti leve goleni je sodišče ocenilo kot pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo znesek 4.900.000 SIT (sedaj 20.447,34 EUR). Ugotovilo je tudi premoženjsko škodo v znesku 54.537,50 SIT (sedaj 227,58 EUR). V skladu z odločitvijo o porazdelitvi odgovornosti je prvemu in drugemu tožencu naložilo nerazdelno plačilo zneskov 3.430.000 SIT (sedaj 14.313,14 EUR), in 38.176,25 SIT (sedaj 159,31 EUR) tretjemu tožencu pa 1.470.000 SIT (sedaj 6.134,20 EUR) in 16.361,25 SIT (sedaj 68,27 EUR). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama prvega toženca in druge toženke ter prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper navedena toženca zavrnilo. Pritožbi tretjega toženca pa je delno ugodilo tako, da je temu zmanjšalo obveznost plačila odškodnine tožnici na znesek 1.176.000 SIT (sedaj 4.907,36 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi za nepremoženjsko škodo in na znesek 13.089 SIT (sedaj 54,62 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi za premoženjsko škodo. Glede na razsodbo prvostopenjskega sodišča, da je upravljalec smučišča (skupaj z zavarovalnico) odgovoren za 70% tožničine škode, tretji toženec kot neposredni povzročitelj pa za 30% tožničine škode, proti čemer tožeča stranka ni vložila pritožbe, je ugotovilo tudi tožničino sokrivdo v višini 20% od sorazmernega 30% tretjetoženčevega deleža odškodnine za tožničino škodo. V breme tretjega toženca določeni znesek 1.470.000 SIT (sedaj 6.134,20 EUR) je torej zmanjšalo za 20% in tretjemu tožencu naložilo v plačilo 1.176.000 SIT (sedaj 4.907,36 EUR) z obrestmi za nepremoženjsko škodo. Prav tako je določeni znesek 16.361,25 SIT z obrestmi za premoženjsko škodo zmanjšano za 20% in tako prisodilo tožnici v breme tretjega toženca znesek 13.089 SIT (sedaj 54,62 EUR) za premoženjsko škodo. V preostalem delu je pritožbo tretjega toženca zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je tretjemu tožencu naloženo plačilo odškodnine, je tretji toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji trdi, da je tožnica za škodni dogodek kriva izključno sama, saj je ona s svojim manevrom tretjemu tožencu zaprla pot. Prisojena je tudi previsoka odškodnina.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revident očita nižjima sodiščema pomanjkljivost in nejasnost razlogov obeh sodb, v katerih naj ne bi bili obrazloženi elementi odškodninske odgovornosti tretjega toženca. Po oceni revizijskega sodišča tako zatrjevana bistvene kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Očitek je namreč povsem nekonkretiziran, tako da nanj ni niti mogoče niti treba odgovoriti. Obrazložitev elementov odškodninske obveznosti tretjega toženca pa je v obeh sodbah ustrezna, saj je jasno ugotovljeno in pojasnjeno protipravno krivdno ravnanje toženca in posledično tožnici nastala nepremoženjska in premoženjska škoda.

Neutemeljeno je tudi revizijsko zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišči sodbo oprli na izvedensko mnenje izvedenca smučarske stroke v delu, v katerem je podal pravno kvalifikacijo, nista pa s pomočjo izvedenca ugotavljali dejanskega stanja. Ob tem, ko revident v svoji pritožbi navedene kršitve ni uveljavljal, v reviziji ne pojasni, katero določbo ZPP naj bi sodišči prve in druge stopnje kršili. Po oceni revizijskega sodišča je očitek neutemeljen, saj je izvedensko mnenje, drugače kot trdi revizija, bilo upoštevano pri ugotavljanju dejanskega stanja, izvedenec pa se glede na naravo tega izvedenstva ni mogel izogniti navajanju smučarskih pravil, ki jih morajo upoštevati smučarji na smučiščih. Glede na dejanske ugotovitve pa sta obe sodišči samostojno pravno kvalificirali ravnanja oziroma opustitve obeh prizadetih smučarjev. Sodbi zato nista obremenjeni z nobeno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka.

V zvezi z revizijskim uveljavljanjem zmotne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče uvodoma ponavlja dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je vezano, in ki jih v revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati. Ugotovljeno je, da je 27.2.1991 na smučišču P. tretji toženec med smučanjem trčil v tožnico, ki se je pri tem poškodovala. V času nesreče je bila vidljivost dobra, sneg primeren, večje gneče ni bilo. Tretji toženec je hitro prismučal za tožnico. Ta je stala na smučišču in nato zapeljala na levo za kakšna dva metra, da bi smučala v kratkih zavojih. Takrat jo je zadel tretji toženec, ki je bil izkušen smučar, saj je štiri leta treniral smučanje. Na kraju nesreče je smučišče široko okrog 100 m. V času škodnega dogodka je na smučiščih veljal smučarski red, ki so ga urejala pravila tedaj veljavnega Zakona o varnosti na javnih smučiščih (ZVJS, Ur. l. RS št. 16/77 in 42/86) ter 10 FIS pravil (pravil Mednarodne smučarske zveze), ki so bila delno a ne v popolnosti povzeta v zakonu, sicer pa so se upoštevala kot običajna pravila oziroma kot minimalni standard obnašanja smučarjev. Vsa ta pravila sta glede na ugotovljeno dejansko stanje upoštevali obe nižji sodišči ter pri tem ugotovili odgovornost tretjega toženca za tožnici nastalo škodo in njen delež sokrivde. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh nižjih sodišč o tem, katere kršitve pravil smučanja sta tožnica in tretji toženec storila ob škodnem dogodku. Tretji toženec, ki je smučal tako, da je prihajal tožnici od zadaj, je kršil pravilo 2. alinee drugega odstavka 21. člena ZVJS, ker ni izbiral smeri vožnje tako, da ne bi ogrožal tožnice pred seboj. Na širokem in preglednem smučišču je imel za to vse možnosti, najsi bi tožnica stala ali smučala. Kot določa 3. alinea drugega odstavka 21. člena ZVJS, bi moral prehitevati tožnico po levi ali desni strani na takšni razdalji, da bi ji pustil dovolj prostora za gibanje. Ob dejanski ugotovitvi, da je tožnica zapeljala na levo le za dva metra, je očitno, da izbira smeri vožnje in prehitevanje s strani tretjega toženca ni bilo pravilno. Po drugi strani pa je tožnica iz ustavljenega položaja pričela smučati z zavojem v levo, ne da bi se pred tem prepričala, ali to lahko stori glede na smučarje za seboj, kar pomeni kršitev 5. FIS pravila. Tretjetoženčevo oporekanje pravnim zaključkom o navedenih kršitvah je neutemeljeno, saj je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem trditev, da ni šlo za prehitevanje, češ da se je v trenutku trčenja tožnica šele pričela gibati v njegovi smeri z zavijanjem v levo. Ugotovljeno je, da je tožnica pričela s smučanjem toliko prej, da je zapeljala do trenutka trčenja že dva metra na levo, kar pomeni, da jo je tretji toženec zadel med njenim smučanjem in jo je torej prehiteval. Pred tem mu je sicer res zaprla pot, kar pa pomeni predvsem to, da je nepravilno izbral smer vožnje in jo prehiteval mnogo preblizu. Pri tem je neupoštevna revizijska trditev o njegovi normalni hitrosti, saj obstaja neizpodbojna dejanska ugotovitev nižjih sodišč o njegovi hitri vožnji. Nerelevantna je tudi trditev o tretjetoženčevem smučanju v organizirani skupini, saj ta okoliščina ne daje nobene prednosti članom take skupine in so na odprti smučarski progi dolžni upoštevati vsa smučarska pravila enako kot drugi smučarji.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče pravilno opredelilo in ocenilo kršitve pravil varnega smučanja obeh udeležencev nesreče. Strinja se z razlogom izpodbijane sodbe, da so znatno hujše kršitve smučarskih pravil na strani tretjega toženca, saj je ta ogrožal tožnico in ne obratno. Smučar nižje na smučišču ima prednost pred tistim smučarjem, ki prihaja od zadaj in mora zato slednji smučati tako, da upošteva ravnanje smučarja pred seboj. Bistveno je smučanje na ustrezni razdalji levo ali desno od spodnjega smučarja, za kar v obravnavanem primeru na širokem in preglednem smučišču ni bilo ovir. Zato ni mogoče upoštevati revizijske trditve, da je pomenilo tožničino ravnanje za tretjega toženca nepričakovan in nepreprečljiv dogodek. Bistvo nesreče je pač pretesno prehitevanje.

Upoštevaje torej vse okoliščine škodnega dogodka, predvsem pa težo kršitev smučarskih pravil obeh udeležencev, revizijsko sodišče pritrjuje oceni pritožbenega sodišča, da je tretji toženec kriv za škodo, ki je po njegovi krivdi nastala tožnici (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78 do 57/89), da pa je tožnica tudi sama delno kriva za nastalo škodo. Razporeditev odgovornosti med samo tožnico in tretjim tožencem v razmerju 20% proti 80% je po oceni revizijskega sodišča materialnopravno pravilna. Zato so nasprotni materialnopravni očitki neutemeljeni, pri čemer nima nobenega pomena revizijsko sklicevanje na določbo 163. člena ZOR. Res je, da smučar prevzema rizike pri smučanju, vendar samo za tiste rizike, ki izvirajo iz dovoljene aktivnosti, nikakor pa ne za rizike, kadar tretji kršijo pravila oziroma predpise. Nobene podlage ni za sklepanje, da bi tožnica pristala na nastanek telesnih poškodb zaradi protipravnega ravnanja drugih smučarjev, ki kršijo pravila o obveznih ravnanjih ali prepovedih pri smučanju.

V zvezi z odgovornostjo strank za nastalo škodo je sicer prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo v škodo tožnice, česar pa pritožbeno in revizijsko sodišče nista mogla sanirati, ker tožnica ni vlagala pravnih sredstev. Tožnica je v tožbi pravilno zahtevala nerazdelno plačilo odškodnine od vseh tožencev, ker je štela, da je škoda nastala zaradi različnih vzrokov, zaradi česar bi bila obveznost več povzročiteljev v skladu z 206. členom ZOR solidarna. Pri solidarni obveznosti pa ima upnik možnosti in pravico zahtevati plačilo cele solidarne obveznosti tudi samo od enega solidarnega dolžnika (prvi odstavek 414. člena ZOR) delež odgovornosti vsakega od solidarno odgovornih pa se v pravdi upnika oziroma oškodovanca proti njim ne ugotavlja. Zato je prvostopenjsko sodišče zmotno razmejilo odgovornost prvega toženca in tretjega toženca v razmerju 70% proti 30%, česar pa tožnica ni izpodbijala. Tako je bil za tretjega toženca ugotovljen le 30% delež odgovornosti za tožničino škodo, v razmerju med tožnico in tretjim tožencem pa je, kot je bilo že obrazloženo, pravilno razdeljena odgovornost v razmerju 20% proti 80% od navedenega 30% deleža, ki glede na neizpodbijano odločitev prvostopenjskega sodišča bremeni tretjega toženca. Tožencu je torej dejansko naloženo plačilo 24% tožničine škode. Z vidika uporabe materialnega prava je ob tožničini procesni neaktivnosti navedena odločitev pravilna in niso utemeljene tretjetoženčeve trditve o izključni lastni odgovornosti tožnice za nastalo škodo.

Toženec izpodbija odločitev o višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Ker imata ti dve vrsti škode različno dejansko in pravno podlago, se po drugem odstavku 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. To je pomembno, ker je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR). Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo, znaša 13.089 SIT (sedaj 54,62 EUR), s čimer ni presežena za dovoljenost revizije predpisana meja. Zato revizija proti odločitvi o odškodnini za premoženjsko škodo ni dovoljena in je revizijsko sodišče revizijo tretjega toženca v tem delu po 377. členu ZPP zavrglo.

Revizija proti odločitvi o odškodnini za nepremoženjsko škodo v višini 1.176.000 SIT (sedaj 4.907,36 EUR) pa je dovoljena, vendar neutemeljena. Tretji toženec trdi, da je prisojena mnogo previsoka odškodnina po vseh odškodninskih naslovih. Revizijsko sodišče tej trditvi ne pritrjuje. Ugotovljeno je, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela večfragmentalni zlom obeh kosti leve goleni. Dejanske ugotovitve o zdravljenju, telesnih bolečinah, nevšečnostih, strahu, zmanjšanju življenjskih aktivnosti, skaženosti in duševnih bolečinah so razvidne iz prvostopenjske sodbe (strani 7 do 9). Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči odmerili primerno in pravično odškodnino tako za posamezno vrsto škode kot za nepremoženjsko škodo v celoti. Podlaga za prisojo odškodnine so določbe 200. in 203. člena ZOR, iz katerih izhaja, da sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, drugo pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih. Slednje izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

Po presoji revizijskih trditev in odločitve nižjih sodišč revizijsko sodišče ugotavlja, da sta bili obe načeli pri odmeri odškodnine pravilno upoštevani. Vsa pravno odločilna dejstva so bila pravilno pravno ovrednotena. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode za telesne bolečine (2.100.000 SIT oziroma 8.763,14 EUR) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (2.000.000 SIT oziroma 8.345,85 EUR), za strah (700.000 SIT oziroma 2.921,05 EUR) in za duševne bolečine zaradi skaženosti (100.000 SIT oziroma 417,29 EUR) pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje ter specifične okoliščine tožničinega primera. Hkrati tudi ne odstopajo od primerljivih primerov sodne prakse. Zato je bila po presoji revizijskega sodišča z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 4.900.000 SIT (20.447,34 EUR) ter s prisojo v skladu z deležem odgovornosti v znesku 1.176.000 SIT (4.907,36 EUR) pravilno uporabljeno materialno pravo ter niso utemeljene revizijske trditve o potrebi znižanja odškodnine.

V zvezi z odškodnino za nepremoženjsko škodo torej revizijsko sodišče zaključuje, da ni podan nobeden izmed uveljavljenih revizijskih razlogov, zaradi česar je bilo treba revizijo v tem delu zavrniti (378. člen ZPP).