Jedro

Na podlagi ustaljene sodne prakse se upravičenost ali neupravičenost zamude v postopku za vrnitev v prejšnje stanje presoja po merilih krivde. Ugotovljeno je bilo, da je toženec res veliko časa preživel pri svoji partnerki na naslovu L, vendar pa to ne more biti upravičen razlog za zamudo roka za vložitev odgovora na tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 1. 10. 2012 ter mu naložilo, da tožniku plača 384,48 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP). Poudarja, da nikoli ni trdil, da je bilo njegovo dejansko prebivališče v času vročanja predmetne tožbe na naslovu Š .. Celo izrecno je navedel, da od februarja 2012 dejansko prebiva na L ., zato je sodišče izpeljalo trditve, ki nimajo podlage v listinski dokumentaciji. Nevzdržno je sklepanje prvostopenjskega sodišča, da toženec smiselno ne zatrjuje nepravilne vročitve. V pritožbi izpostavlja, da je utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje njegova daljša odsotnost, zaradi katere ni bil v stanovanju na Š od začetka julija do sredine septembra 2012. Pomembno in merodajno je zgolj dejstvo, da ga dalj časa ni bilo na naslovu, kjer naj bi dejansko bival. Nerazumljiv se mu zdi očitek prvostopenjskega sodišča, da je pokazal premajhno skrbnost, ko pred načrtovano daljšo odsotnostjo ni preveril vsebine poštnega nabiralnika na Š.. Od začetka julija, ko je izpraznil poštni nabiralnik na prej navedenem naslovu, pa do odhoda v G. in nato v P., ter od vrnitve iz tujine pa do 17. 9. 2012, ko je ponovno prevzel pošto na Š, je prebival na L, kjer je še danes njegovo dejansko prebivališče. Pritožnik poudarja, da razlog odsotnosti in kraj, kjer se je nahajal, niti nista pomembna.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo izraža svoje strinjanje z odločitvijo prvostopenjskega sodišča in poudarja, da je imel toženec pred odhodom na počitnice, pa tudi po prihodu domov, dovolj časa, da bi se lahko seznanil s sodnim pisanjem. Toženec tudi ni izkazal, da naj bi dejansko prebival nekje drugje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če spozna, da je stranka iz upravičenih razlogov zamudila narok oziroma rok za opravo določenega procesnega dejanja (prvi odstavek 116. člena ZPP). Sodišče odloči o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje brez naroka, če se vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega razloga (drugi odstavek 120. člena ZPP). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje razpisalo narok, na njem zaslišalo pravdni stranki in s strani toženca predlagano pričo ter predlog toženca za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo z utemeljitvijo, da predlog ni podan iz upravičenega razloga.

6. Toženčeva pritožbena zatrjevanja, da je bilo njegovo dejansko prebivališče v času vročanja predmetne sodbe (pravilno tožbe, opomba sodišča) na L., so za predmetni postopek povsem irelevantna. Pritožnik s sklicevanjem na morebitno nepravilno vročitev (na naslov, kjer dejansko ni živel) v tem postopku ne more uspeti. Gre za pritožbeni razlog, ki bi ga lahko uveljavljal v pritožbi zoper zamudno sodbo. Za ta postopek tako ni relevantno, ali mu je bila vročitev opravljena na pravi naslov. Prav tako ni pomembno, ali je imel v času vročanja urejeno začasno bivališče na drugem naslovu in če je tam res živel. Pravno odločilno je le, ali je zamudil rok za odgovor na tožbo iz opravičljivih razlogov (prvi odstavek 116. člena ZPP).

7. Na podlagi ustaljene sodne prakse se upravičenost ali neupravičenost zamude v postopku za vrnitev v prejšnje stanje presoja po merilih krivde. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine je odločitev sodišča povsem pravilna. Ugotovljeno je bilo, da je toženec res veliko časa preživel pri svoji partnerki na naslovu L., vendar pa to ne more biti upravičen razlog za zamudo roka za vložitev odgovora na tožbo. Toženec je sam priznal, to pa je potrdila tudi priča Š. M., njegova partnerka, da je imel na naslovu Š še vedno hišni predalčnik, kjer je prejemal pošto. Prvostopenjsko sodišče se je zato pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali je bil toženec res daljše obdobje odsoten (na počitnicah v G. in pri mami v P.), saj mu je le ta odsotnost preprečevala, da bi se lahko oglasil na Š. in preveril pošto.

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da bi se toženec s pisanjem lahko seznanil pred odhodom v tujino – obvestilo o poskušanem vročanju mu je bilo v hišnem predalčnik puščeno 12. 7. 2012, medtem ko je v tujino odpotoval šele konec julija, kakor je izpovedala njegova partnerka Š. M., toženec pa se datuma odhoda ni mogel spomniti, niti ni predložil letalskih kart, ki bi izkazale točen datum njegovega odhoda. S pisanjem pa bi se lahko seznanil tudi po prihodu iz tujine, saj se je v Slovenijo vrnil 10. 9. 2012, rok za odgovor na tožbo pa je potekel 14. 9. 2012. 9. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, obrazloženi v prepričljivih razlogih na strani 5 in 6 izpodbijanega sklepa. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da toženec ni ravnal dovolj skrbno in je zato tudi zamudil rok za vložitev odgovora na tožbo. Kot je bilo že prej navedeno, je rok za procesno dejanje potekel šele 14. 9. 2012, zato dalj časa trajajoča odsotnost (počitnice v G. in bivanje pri mami v P.) ne more biti opravičljiv razlog.

10. Ker uveljavljalni in uradno upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).

11. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP za pritožnika in v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona za tožnika. Pritožnik s pritožbo ni uspel, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k odločanju o pritožbi, zato nosita vsak svoje pritožbene stroške.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami