Jedro

Ker je tožena stranka z vlogo z dne 29. 3. 2023 prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito po vsebini in se je izrekla, da ne bo predala tožnika Hrvaški po Dublinski uredbi, sodišče na podlagi vloge tožnika z dne 4. 4. 2024 ugotavlja, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo na odpravo izpodbijanega akta.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Postopek v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe se ustavi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrgla prošnjo tožnika, roj. 23. 7. 2001, za priznanje mednarodne zaščite in je odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi, odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. Tožnik je vložil obširno tožbo iz vseh razlogov in tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. V tožbi je predlagal odpravo odločbe, podredno pa odpravo in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je podala odgovor, v katerem je vztrajala pri izpodbijanem aktu.

4. Dne 5. 12. 2023 je sodišče prejelo prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni dovoljena.

5. Dne 28. 3. 2024 je sodišče poslalo poziv toženi stranki, da se izreče, ali bo v predmetni zadevi spoštovala interpretacijo oziroma sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 68/2023 in I Up 300/2023, po kateri v povezavi s tekom šestmesečnega roka iz člena 29(1) Dublinske uredbe vložena tožba zoper sklep izdan po Dublinski uredbi ne zadrži izvršitve dublinskega sklepa in da tudi sama vložitev predloga za izdajo začasne odredbe ne odloži izvršitve tega sklepa, ampak po stališču Vrhovnega sodišča šele ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe pomeni odložilni učinek v smislu 27(3) člena Dublinske uredbe in ali bo tožena stranka v tej zadevi prevzela odgovornost za obravnavo prošnje tožnika za mednarodno zaščito, kot je to storila v upravnem sporu na glavni obravnavi dne 14. 3. 2024 v zadevi I U 144/2024. 6. Sodišče je dne 29. 3. 2024 prejelo odgovor tožene stranke, da bo v konkretnem in v vseh ostalih primerih upoštevala navedeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, po katerem šele morebitna ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe pomeni odložilni učinek v smislu 27(3) člena Dublinske uredbe in bo hkrati v konkretnem primeru prevzela odgovornost za obravnavo prošnje tožnika za mednarodno zaščito.

7. Sodišče je s tem odgovorom seznanilo tožečo stranko, ki je z vlogo z dne 4. 4. 2024 pojasnila, da umika le predlog za izdajo začasne odredbe, ne pa tudi tožbe, ker ji v primeru umika tožena stranka ne bi povrnila nobenih stroškov dela v tej zadevi. Zato prepušča sodišču, da samo odloči v predmetni zadevi.

8. Ker je tožena stranka z vlogo z dne 29. 3. 2023 prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito po vsebini in se je izrekla, da ne bo predala tožnika Hrvaški po Dublinski uredbi, sodišče na podlagi vloge tožnika z dne 4. 4. 2024 ugotavlja, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo na odpravo izpodbijanega akta. Po določbi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče s sklepom tožbo zavrže, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Obrazložitev k drugi točki izreka:

9. Tožnik je z vlogo z dne 4. 4. 2024 umaknil zahtevek za izdajo začasne odredbe, zato je sodišče ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe ustavilo.