Jedro

Glede na določbo 1. odstavka 421.člena ZKP zagovornik ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti v škodo obsojenca.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega B.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju ropa po 1., 2. in 3. odstavku 213. člena v zvezi s 27. členom KZ, soobsojena P.S. in B.Z. pa je spoznalo za kriva kaznivega dejanja ropa, storjenega v sostorilstvu po 1., 2. in 3. odstavku 213. člena v zvezi s 25. členom KZ, obsojenega P.S. pa še kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po 1. odstavku 216. člena KZ. Obsojenemu B.P. je bila izrečena kazen 7 let in 6 mesecev zapora. Enaka kazen je bila izrečena obsojenemu B.Z. in določena obsojenemu P.S., kateremu je bila določena še kazen 8 mesecev zapora za kaznivo dejanje po 1. odstavku 216. člena KZ in po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen 8 let zapora. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo okrožne državne tožilke zaradi umika pritožbe zavrglo kot nedovoljeno, pritožbam zagovornikov vseh treh obsojencev in pritožbi obsojenega B.Z. pa delno ugodilo tako, da je vsem trem obsojencem znižalo določene in izrečene kazni in sicer obsojenemu P.S. enotno kazen na 5 let in 2. meseca zapora, obsojenemu B.Z. na 5 let zapora in obsojenemu B.P. z uporabo omilitvenih določil iz 1. točke 42. člena KZ na 4 leta zapora, v ostalem pa je te pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenega B.P. je dne 4.11.1998 vložil na Okrožno sodišče v Celju zoper uvodoma navedeni pravnomočni sodbi zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in v celoti razveljavi prvostopno in drugostopno sodbo in vrne zadevo v novo sojenje prvostopnemu sodišču. Hkrati predlaga da, kolikor prvostopenjsko sodišče ne bo ugodilo predlogu za odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe, to stori Vrhovno sodišče. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga njeno zavrnitev kot neutemeljeno, ker obsojenčev zagovornik uveljavlja kršitev, na katero je opozoril že v pritožbi in s katero se je posebej ukvarjalo višje sodišče v svoji odločbi. Po poti, ki si jo je izbral, ne more doseči uspeha, saj uveljavlja kršitev, ki je bila obsojencu v korist, ko je bil ta obsojen za blažjo obliko udeležbe namesto za hujšo. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi bila v nerazumljivosti tako krivdoreka prvostopne sodbe kot tudi njene obrazložitve. Pri tem vložnik navaja, da je iz opisa kaznivega dejanja razvidno, da je sprva opisana obsojenčeva pomoč, ki naj bi jo nudil soobsojencema pri storitvi kaznivega dejanja ropa s tem, da ta opis preide v zatrjevanje, da je njegova pomoč bila take vrste, da je odločilno prispevala k odločitvi ostalih dveh, da sta sploh izvedla obravnavano kaznivo dejanje.

Takšen izrek naj bi bil sam po sebi nerazumljiv, kar velja tudi za razloge prvostopne sodbe. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi na 13. strani sodbe zatrjuje, da je sam načrt za rop do vseh podrobnosti izdelal prav obsojeni P., zatem pa ostala dva pridobil za izvršitev. V ostalem pa se v sodbi zatrjuje, da je bil obsojeni P. pomočnik pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka v pravnomočni prvostopni sodbi niti v izreku niti v razlogih ni podana. Obsojencu in vložniku zahteve je že pritožbeno sodišče v napadeni drugostopni sodbi, ko je vložnik kot pritožnik uveljavljal isto kršitev določb kazenskega postopka, pravilno pojasnilo, da ta kršitev v napadeni prvostopni sodbi ni podana ne glede na to, da se v opisu in tudi v obrazložitvi temu obsojencu očita napeljevanje soobtoženih k storitvi kaznivega dejanja, saj so šele njegova ravnanja privedla oba soobsojenca do tega, da sta se za izvršitev kaznivega dejanja odločila. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča ob razsoji zadeve kršilo kazenski zakon v korist obsojenega B.P., ko bi ga moralo spoznati za krivega storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju ropa po 1., 2. in 3. odstavku 213. člena v zvezi s 26. členom KZ, kar pa je težja oblika udeležbe pri storitvi kaznivega dejanja in je pravna opredelitev očitanega kaznivega dejanja kot pomoči k navedenemu kaznivemu dejanju zanj ugodnejša že zaradi tega, ker se sme storilec v tem primeru kaznovati mileje. S tem pa ni bila zagrešena tudi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ko očitana ravnanja obsojenca B.P. predstavljajo tudi ravnanja, katera zakonodajalec šteje za pomoč pri storitvi kaznivega dejanja. V skladu s krivdorekom glede obsojenega P. so tudi razlogi prvostopne sodbe. Vrhovno sodišče v celoti sprejema zgoraj navedene razloge pritožbenega sodišča glede očitane kršitve določb kazenskega postopka z nadaljnjo ugotovitvijo, da gre le za navidezen stek med napeljevanjem kot težjo obliko in pomočjo kot milejšo obliko udeležbe pri kaznivem dejanju ter da vložnik - zagovornik glede na določbo 1. odstavka 421. člena ZKP v škodo obsojenca zahteve za varstvo zakonitosti ne more vložiti. Glede na to, kot je pravilno ugotovilo pritožbeno sodišče, tako glede na vsebino krivdoreka, kot glede na ustrezni del obrazložitve, ki se nanašata na obsojenega P., izpodbijana sodba ni nerazumljiva.

Vrhovno sodišče se je skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP, ko je odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, omejilo samo na preizkus kršitve zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

Ugotovilo je, da očitana kršitev v obeh napadenih sodbah sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ni podana, zato je skladno s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.