Jedro

Revizija proti odločbi sodišča druge stopnje ni dovoljena tisti stranki, ki ni vložila pritožbe proti prvostopni sodbi, če drugostopna sodba ni bila spremenjena v njeno škodo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi z obratno nezgodo dne 6.6.1988 je sodišče prve stopnje, ko je odločalo v tej zadevi četrtič, razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 959.315,67 SIT odškodnine in 63.884,00 SIT pravdnih stroškov z veljavnimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe do plačila, medtem ko je v presežku za znesek 2,638.022,40 SIT tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti obema sodbama je vložila revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj vrhovno sodišče sodbi spremeni tako, da bo s svojo sodbo naložilo toženki, naj plača tožeči stranki 3,697.264,00 SIT odškodnine s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Revizija ni dovoljena.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) določa, da lahko stranke vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 382. člena). Iz te določbe izhajata posledici, ki sta pomembni za odločitev, ali je revizija sploh dovoljena, kar mora sodišče preizkusiti kot prvo (prvi odstavek 389. člena in 392. člen ZPP). Prvič, revizija ni dovoljena zoper odločbo sodišča prve stopnje, in drugič, revizija proti odločbi sodišča druge stopnje ni dovoljena tisti stranki, ki ni vložila pritožbe proti prvostopni sodbi, če drugostopna sodba ni bila spremenjena v njeno škodo.

V tej zadevi tožnik ni vložil pritožbe proti prvostopni sodbi (njenemu zavrnilnemu delu), tožena stranka pa jo je vložila (proti obsodilnemu delu), vendar jo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo. Seveda je to lahko storilo le glede njenega izpodbijanega, torej obsodilnega dela, saj toženka ni imela pravnega interesa pritožiti se proti zavrnilnemu delu (tretji odstavek 358. člena ZPP). Le glede obsodilnega dela je torej smelo sodišče preizkusiti sodbo (prvi odstavek 365. člena ZPP) in le glede tega odločiti, se pravi zaradi zavrnitve pritožbe potrditi sodbo (ne pa v celoti, kot je to nenatančno vneslo v izrek sodbe). Tako se pokaže, da sodba sodišča druge stopnje sploh ne vsebuje odločbe o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka nad prisojenim zneskom, saj je slednja, zajeta s sodbo sodišča prve stopnje, postala pravnomočna že s potekom roka za pritožbo (drugi odstavek 348. člena ZPP), ki bi jo lahko vložil tožnik. Ali drugače povedano, o tistem delu izreka prvostopne sodbe, ki ni bil izpodbijan s pritožbo, sodišče druge stopnje sploh ni moglo razsojati, kar pomeni, da o tem delu sploh ni pravnomočne sodbe, izdane na drugi stopnji.

Po povedanem je torej tožnik vložil revizijo zoper sodbi, zoper kateri ju ni mogoče vložiti, kar pomeni, da gre za nedovoljeno revizijo (drugi odstavek 389. člena ZPP). Zato jo je moralo sodišče zavreči (392. člen ZPP).