Jedro

V skladu z ustavno sodno prakso se ustavna pravica iz 29. člena Ustave Republike Slovenije, ki je v tem, da osumljeni ni dolžan izpovedati zoper sebe, lahko uresniči oziroma zagotovi le, če je osumljeni o njej popolnoma poučen. Vsaka njegova izjava zoper lastni procesni interes mora biti posledica popolnega razumevanja njegove procesne situacije, morebitne zlorabe ali zvijače pa niso dovoljene.

Po določbi drugega v zvezi s prvim odstavkom 83. člena ZKP je izjave oziroma izpovedbe osumljenega A.M. policistom, ne da bi ga le-ti pred tem poučili v smislu četrtega odstavka 148. člena ZKP, potrebno po uradni dolžnosti izločiti iz spisa, saj se nanje sodna odločba ne sme opirati.

Izrek

Pritožba okrajne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega v zvezi s prvim odstavkom 83. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) iz spisa izločilo obvestila in izjave, na katere se ne sme opirati sodna odločba, in sicer vsebina izjav osumljenega iz uradnih zaznamkov PP Ptuj o zaznavi kaznivega dejanja z dne 24. 7. 2018 in o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 24. 7. 2018. Odločilo je še, da se navedeni deli uradnih zaznamkov izločijo in zaprejo v ovitek ter hranijo pri preiskovalnem sodniku istega sodišča, ločeno od drugih spisov.

2. Zoper sklep se je pritožila okrajna državna tožilka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, s predlogom Višjemu sodišču v Mariboru, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi tako, da se izločeni deli uradnih zaznamkov iz sodnega spisa ne izločijo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da gre za izločitev izjav oziroma izpovedb osumljenega A.M. policistom, ne da bi le-ti osumljenca pred tem poučili v smislu četrtega odstavka 148. člena ZKP. Po določbi drugega v zvezi s prvim odstavkom 83. člena ZKP je zato te izjave potrebno po uradni dolžnosti izločiti iz spisa, saj se nanje sodna odločba ne sme opirati.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Izpovedbe oziroma izjave osumljenega policistom, ko slednji z njim v zvezi z domnevno storjenim kaznivim dejanjem izvajajo določene službene aktivnosti (med katere je v obravnavanem primeru brez dvoma šteti tudi prihod policistov na kraj naznanjenega kaznivega dejanja), brez oziroma izven danih pravnih poukov osumljencu po četrtem odstavku 148. člena ZKP, ne morejo biti ustavno dopustna in zakonita podlaga sklepanju sodišča o morebitni kasnejši obtožbi zoper obdolženca oziroma izdani sodni odločbi. Pri tem vsebina oziroma drugačno poimenovanje obvestila, ki so ga policisti pridobili od osumljenca (v obravnavanem primeru torej uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja in uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja), nima nobenega relevantnega vpliva na citirano zakonsko zahtevo. Gre namreč za absolutnost izločitve izjav oziroma obvestil brez danega pravnega pouka.

6. Zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam državne tožilke, da izjave osumljenega niso rezultat predhodne policijske aktivnosti v smeri pridobivanja izjave od storilca kaznivega dejanja, in da gre za prosto izražanje po svobodni volji osumljenega, samoiniciativno in prostovoljno. V skladu z ustavno sodno prakso se namreč ustavna pravica iz 29. člena Ustave Republike Slovenije, ki je v tem, da osumljeni ni dolžan izpovedati zoper sebe, lahko uresniči oziroma zagotovi le, če je osumljeni o njej popolnoma poučen. Vsaka njegova izjava zoper lastni procesni interes mora biti posledica popolnega razumevanja njegove procesne situacije, morebitne zlorabe ali zvijače pa niso dovoljene. Pri tem pa trenutek, od katerega je A.M. formalno veljal za osumljenca, ni pomemben.

7. Procesni položaj storilca prekrška v zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče v odločbi, na katero se v pritožbi sklicuje državna tožilka, ni identičen, predvsem pa ne primerljiv obravnavani procesni situaciji osumljenega M. Vrhovno sodišče je namreč presojalo zatrjevanja o nedovoljenem opiranju sodne odločbe na izpovedbi policistov o izjavi privilegirane priče, za katero pa se je ugotovilo, da je s krivo samonaznanitvijo za prekršek zlorabila institut ovadbe. Takšna procesna situacija, ko se je slednja sprva sama ovadila, nato pa se je njena izjava nadaljevala kot dajanje obvestil in pri tem prostovoljnost njene izjave ni bila v ničemer prizadeta, je posledično vodila k sprejeti odločitvi Vrhovnega sodišča. V odnosu do storilca prekrška pa njena izjava nikakor ne more biti primerljiva s procesno situacijo osumljenega M., ko gre za njegove izjave policistom v zvezi z njihovimi službenimi aktivnostmi po prihodu na kraj storitve naznanjenega kaznivega dejanja, ne da bi ga pred tem poučili o njegovi pravici do privilegija zoper morebitno samoobtožbo.

8. Ob tem pritožbeno sodišče le še dodaja, da je vsebina izreka izpodbijanega sklepa nekoliko neustrezna, saj zajema tudi besede oziroma izjave osumljenega, ki se hkrati izločajo iz uradnih zaznamkov oziroma spisa.

9. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje o pritožbi državne tožilke odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).