Jedro

Odvetniška tarifa je podzakonski predpis, ki ga Odvetniška zbornica izda na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu ZOdv, v goslasju s pravosodnim ministrom, veljati pa začne po objavi v Uradnem listu RS. ZOdv določa, da je taka odvetniška tarifa obvezna za sodišča in druge državne organe. ZOdv ne določa, da je obvezno treba uporabiti obvezno razlago odvetniške tarife, ki jo sprejme Odvetniška zbornica. To je določeno le v 22. členu tarife, ki pa je presegel okvir javnega pooblastila. Zato obvezne razlage odvetniške tarife, ki jo sprejme le Odvetniška zbornica brez soglasja ministra in ki ni objavljena v Uradnem listu, ni dolžno upoštevati niti sodišče niti drug državni organ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 28.2.2005, s katerim je tožena stranka odločila, da se tožniku, ki je odvetnik, za izvajanje brezplačne pravne pomoči (BPP) v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Murski Soboti priznajo stroški v skupnem znesku 73.920 tolarjev (61.600 tolarjev po Odvetniški tarifi - OT in 12.320 tolarjev DDV). Ni pa priznala stroškov zastopanja v višini 100 točk za sestavo tožbe za preživnino, ker je ta vsebovana že v tožbi na razvezo zakonske zveze, posledično temu pa je za zastopanje na glavni obravnavi namesto 260 točk priznala 160 točk, na drugi obravnavi 80 točk namesto 130 točk in za pripravljalno vlogo 160 točk namesto 260 točk. Prav tako ni priznala 10 točk za obvestilo toženi stranki o vloženi tožbi, saj je bil za tako obvestilo zadolžen prosilec, kot tudi ne 10 točk za obvestilo stranki in poziv na konferenco, ker tega tožnik z ničemer ni izkazal. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v tem primeru navedla tožena stranka, se nanje izrecno sklicevalo na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS in jih v svoji sodbi ni ponavljalo. Ugotovilo je, da je pravna podlaga za odmero spornih stroškov zastopanja 118. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB1, Uradni list RS, št. 22/05), ki se tudi sicer uporablja za postopek odobravanja in realizacije BPP. Svojo odločitev glede nepriznavanja stroškov, ki se nanašajo na tožbo v zvezi s preživnino, je prvostopno sodišče oprlo na določbo 65. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZDR) in dejstvo, da je sestavni del tožbe na razvezo zakonske zveze tudi zahtevek za določitev preživnine. O preživnini pa mora sodišče ob razvezi po 65. členu ZZZDR odločiti po uradni dolžnosti, tudi če tak zahtevek v tožbi ni vsebovan. Strinjalo se je tudi, da se glede na 19. in 22. člen Zakona o odvetništvu (ZOdv - Uradni list RS, št. 18/93, 24/96 - odl. US in 24/01) obvezna razlaga tarife ne upošteva pri določanju stroškov postopka. Prvostopno sodišče pa se je strinjalo, da bi bilo neutemeljeno dvojno priznavanje stroškov sestave ene tožbe in potem nadaljnje zastopanje v eni pravdi po dveh tarifah v nasprotju z javnim interesom (neutemeljena poraba proračunskih sredstev) in je odločitvi tožene stranke pritrdilo.

Tožnik vlaga zoper prvostopno sodbo pritožbo predvsem iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na 19. in 22. člen ZOdv in 22. člen OT ter na obvezno razlago OT s strani upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije, objavljeno v reviji Odvetnik 24. novembra 2004. Ne more si pojasniti razlagovanja prvostopnega sodišča o tem, zakaj ni mogoče upoštevati obvezne razlage, prav tako si ne more pojasniti sklicevanja na temeljna načela upravnega postopka v zvezi z varstvom pravic strank in javnih koristi. Meni, da inštitut BPP ni uveden zato, da bi se tistemu, ki odloča o njeni odobritvi, omogočilo arbitrarno odločanje o tem, kateri stroški se priznajo oziroma kateri stroški so v interesu varovanja javne koristi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča razveljavi ter tožbenemu zahtevku tožeče stranke v smislu predloga iz tožbe z dne 17.3.2005 ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno predvsem vprašanje, ali sta sodišče in tožena stranka pri odločanju o priznanju odvetniških stroškov vezana tudi na obvezno razlago OT.

V ZOdv je v 1. odstavku 17. člena določeno, da je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po OT. V 19. členu ZOdv je dano javno pooblastilo Odvetniški zbornici Slovenije, da v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje, sprejme OT. V 1. odstavku 20. člena ZOdv je določeno, da sodišče in drugi organi uporabljajo pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih OT; v 2. odstavku tega člena pa je določeno, da se plačilo in stroški obračunavajo po OT, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primere z OT drugače določeno.

ZOdv torej ne določa obveznosti sodišč ali drugih organov, da pri priznavanju stroškov upoštevajo tudi obvezno razlago OT, ki jo sprejme odvetniška zbornica. V 19. členu ZOdv je Odvetniški zbornici dano le javno pooblastilo, da v soglasju s pravosodnim ministrom sprejeme OT (kot podzakonski predpis na državnem nivoju), ne daje pa ji pooblastila, da sama sprejema obvezne razlage OT, ki bi bile obvezne za sodišča in državne organe. OT kot podzakonski predpis je v skladu s 154. členom Ustve RS (URS) treba objaviti v Uradnem listu RS, sicer ne velja.

Določba 22. člena OT, ki določa, da Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije daje pojasnila in obvezne razlage o uporabi OT, in da so jo v okviru procesnih predpisov dolžna upoštevati tudi sodišča in drugi organi, ki odločajo v okviru svojih pristojnosti o stroških odvetniškega zastopanja, po presoji vrhovnega sodišča presega pooblastila za izdajo OT, določena z 19. členom ZOdv. Ta določba OT je torej v nasprotju z 19. členom ZOdv in z določbo 3. odstavka 153. člena URS, ki določa, da morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in zakonom.

Po 125. členu URS so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni, vezani pa so na ustavo in zakon. Po 4. odstavku 153. člena URS morajo posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu.

Obravnavana obvezna razlaga OT, ki jo je sprejel upravni odbor Odvetniške zbornice RS, h kateri ni izkazano soglasje ministra za pravosodje in ni bila objavljena v Uradnem listu RS, pa ni OT, kakršno določa ZOdv v 19. členu. Zato je sodišča in državni ter drugi organi niso dolžni uporabljati, po presoji vrhovnega sodišča pa je tudi ne smejo uporabiti.

Pritožbeno sodišče zato, sicer iz drugih - v tej sodbi navedenih - razlogov, pritrjuje stališču prvostopnega sodišča in tožene strnake, da uporaba obravnavane obvezne razlage OT ni obvezna. Strinja pa se tudi s stališčem in z razlogi zanj, ki sta jih navedla prvostopno sodišče in tožena stranka, da odvetniku v zadevi razveze, v kateri se odloča tudi o preživnini, ni mogoče priznati stroškov za zastopanje, kot da gre za dve ločeni zadevi.

Ker tožnik s pritožbo napada celotno sodbo prvostopnega sodišča, ni pa navedel konkretnih ugovorov glede nepriznaja 2 krat po 10 točk, pritožbeno sodišče zavrača ta ugovor kot pavšalen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje potrdilo.