Jedro

Prav tako zagovornik z navedbami, da so razlogi napadene sodbe nejasni o odločilnih dejstvih in sicer tako o posrednem storilstvu in sostorilstvu in sicer napadena sodba nima o tem razlogov, prav tako pa je izrek napadene sodbe nerazumljiv, saj ni jasno katera dejanja je storil obdolženi in katera E.Š., meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta kršitev ni podana. Iz izreka napadene sodbe namreč jasno izhaja kdo je obdolženi in kdo je storilec kaznivega dejanja in sicer obdolženi P.G. ki je v obravnavani zadevi bil tudi spoznan za krivega kot to izhaja iz izreka napadene sodbe. Zato pritožba, ki skuša prepričati, da je storilec tudi E.Š., ne more biti uspešna. Obdolženčevo ravnanje, kot izhaja iz izreka napadene sodbe pod točko 1.b, da je E.Š. po pooblastilu obdolženega predložil davčnemu organu ponarejeno dokazilo o plačanem davku, pomeni pravzaprav opis obdolženčevega izvršitvenega dejanja, ki ga je zgolj fizično izpolnila druga oseba. Res je, da ima takšno obdolženčevo ravnanje, ko je iz ozadja vodil dejavnost drugega, ki neposredno izvršuje kaznivo dejanje, vendar pa je le obdolženčeva podaljšanja roka, ki je po pooblastilu obdolženca bil dejansko le sredstvo za dosego cilja, pri čemer je dejanski storilec bil obdolženi, ki je imel oblast nad dejanjem. Opisano izkazuje, da je obdolženi vodil drugega, to je E.Š., k ravnanju, ki ga je štel za svojega. Zato ni nobenega dvoma, da je storilec očitanega kaznivega dejanja obdolženi, kot to izhaja iz izreka napadene sodbe, kakor tudi njenih razlogov in se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da bi bilo potrebno posebej v izreku konkretizirati katera dejanja je storil obdolženi in katera E.Š., saj ta v obravnavani zadevi ne nastopa v vlogi obdolženca, niti sostorilca. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni in izrek napadene sodbe zato ni nerazumljiv, niti ni nezakonit, prav tako pa ni v nasprotju z Ustavo in Konvencijo, kot to neuspešno skuša prepričati zagovornik. Kot že navedeno je po oceni pritožbenega sodišča izrek napadene sodbe povsem razumljiv, iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja pa tudi jasno izhajajo vsi njegovi zakonski znaki.

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji izrečeni obdolženemu P. G. spremeni tako, da se obdolženemu izreče kazen 3 (tri) leta zapora.

II. V ostalem se pritožba okrožne državne tožilke, pritožba zagovornika obdolženega P.G. pa v celoti zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženega P.G. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

IV. Po členu 96/I in 98 ZKP stroški pritožbenega postopka glede obdolženega J.I. iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženega in njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z napadenim delom sodbe je sodišče prve stopnje pod točko I izreka spoznalo obdolženega P.G. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 254. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo kazen eno leto in osem mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena KZ je sodišče prve stopnje obdolženemu P.G. odvzelo premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem opisanim pod točko 1.1 in 1.2 in sicer tako, da je obdolženi dolžan plačati 2,370.200,76 EUR v korist proračunskih sredstev, na TRR Okrožnega sodišča v Mariboru št. računa 011008450163375, v roku 15 dni, od izvršbo. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženega P. G. oprostilo plačila kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa se nagrada in potrebni izdatki obdolženemu postavljenega zagovornika, odvetnika I. Š. izplačajo iz proračunskih sredstev. Pod točko II izreka napadene sodbe je sodišče prve stopnje obdolženega J.V. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 254. člena KZ ter odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženega J. I., proračun.

2. Zoper takšno sodbo so se pritožili: - zagovornik obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi napačne uporabe materialnega prava, zaradi kršitev ustavnih pravic in svoboščin, zaradi kršitev Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli ter zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; in

- okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženemu P.G. izreče kazen štiri leta zapora ter zoper oprostilni del glede obdolženega J. V., s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženega spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja in mu izreče kazen dve leti zapora.

3. Glede na predlog zagovornika obdolženega P.G. je bila opravljena javna seja v skladu s členom 378/IV ZKP, v navzočnosti obdolženega P.G. in njegovega zagovornika odvetnika I.Š. ter zagovornika obdolženega J. I., odvetnika M. H. in višjega državnega tožilca S. P. ter v odsotnosti pravilno obveščenega obdolženega J. I..

4. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje: K obsodilnemu delu napadene sodbe:

5. Zagovornik obdolženega P.G., ki uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, v pritožbi ne konkretizira katere kršitve iz člena 371 ZKP uveljavlja. Da pa se iz njegove pritožbe razbrati, da uveljavlja bistveno kršitev iz člena 371/I-11 ZKP, ko navaja, da je sodišče prve stopnje iz izreka napadene sodbe izpustilo zakonski znak kaznivega dejanja iz člena 254/I KZ in sicer "da bi se sam", takšne svoje odločitve pa v napadeni sodbi ni obrazložilo. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj obtožba, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v izrek napadene sodbe obdolžencu očita "da je z namenom, da bi se drug izognil plačilu davkov", zato je očitek zagovornika v tej smeri povsem neutemeljen, saj sodišče prve stopnje v opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni posegalo. Zagovornik namreč prezre, da se obdolžencu očitano kaznivo dejanje lahko stori na dva načina, tudi na način "da bi se sam", vendar se ta način obdolžencu ne očita, kot že navedeno. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni in se v pritožbi smiselno uveljavljana kršitev iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

6. Nadalje zagovornik z navedbo, da je abstraktni opis kaznivega dejanja v izreku napadene sodbe v storitveni obliki, konkretni opis kaznivega dejanja pod točko 1.1 pa je v opustitveni obliki, kar je protislovno, napadena sodba pa o tem nima razlogov, meri na kršitev iz člena 371/I-11 ZKP. Po oceni pritožbenega sodišča uveljavljana kršitev ni podana. V abstraktnem opisu kaznivega dejanja so navedene njegove izvršitvene oblike, iz konkretnega opisa kaznivega dejanja pa je jasno navedena izvršitvena oblika, s katero je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje. Torej sta izvršitveni obliki razumljivo opisani, zato ne more biti govora o nejasnosti izreka, kljub temu, da so v abstraktnem delu opisa navedene vse oblike, kar pa na razumljivost konkretnega osrednjega dela izreka, ne vpliva. S konkretnim opisom obdolžencu očitanih ravnanj je njegovo izvršitveno ravnanje jasno opisano, za to pa je tudi bil spoznan za krivega, kot to izhaja iz razlogov napadene sodbe, ki jih je potrebno skupaj z izrekom gledati kot celoto. Navedeno pa na razumljivost konkretnega osrednjega dela izreka, ne vpliva. Morebitno neskladje med navedbami abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja in opisom konkretnega dejanja obdolženca ne pomeni nasprotja v izreku sodbe o dejstvih in okoliščinah, ki uresničuje zakonske znake kaznivega dejanja. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja glede na določbo prvega odstavka 359. člena ZKP, ki ne zahteva, da bi izrek obsodilne sodbe vseboval abstraktni dejanski stan, nedoslednost glede abstraktnega dejanskega stanu, navedenega v izreku, ne predstavlja niti kršitve 1. točke prvega odstavka 359. člena ZKP, niti kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Inkriminirano dejanje pa je opisano tako, da vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja iz člena 254/III-I-II KZ, in je na podlagi tega opisa tudi razvidno na kakšen način je obdolženi storil kaznivo dejanje.

7. Uspešen tudi ne more biti zagovornik, ko trdi, da je izrek napadene sodbe sam s seboj v nasprotju zato, ker je sodišče prve stopnje obdolženemu odvzelo premoženjsko korist, saj se je obdolženemu očitalo, da je dejanje storil zato, da se drug izogne plačilu davkov. S takšnimi navedbami namreč zagovornik meri na kršitev iz člena 371/I-11 ZKP, ko prav tako navaja, da je izrek napadene sodbe v tem delu sam s seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev, ko je obdolženemu skladno z določilom člena 95/I KZ odvzelo premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, v napadeni sodbi tehtno obrazložilo, za takšno odločitev pa je imelo podlago v izvedenem dokaznem postopku. Ta postopek je namreč potrdil, da je prav obdolženi opravljal številne gotovinske dvige iz TRR družb D. d.o.o. in D. d.o.o. in da je dejanski profiter iz sistema zlorabe DDV in DMV. Ker nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je protipravno in na škodo državnega proračuna pridobljeno premoženjsko korist, odvzelo obdolženemu. Takšno svojo odločitev pa je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. S temi razlogi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju v preostalem nanje tudi v celoti sklicuje. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni, v pritožbi uveljavljana kršitev pa ni podana.

8. Prav tako zagovornik z navedbami, da so razlogi napadene sodbe nejasni o odločilnih dejstvih in sicer tako o posrednem storilstvu in sostorilstvu in sicer napadena sodba nima o tem razlogov, prav tako pa je izrek napadene sodbe nerazumljiv, saj ni jasno katera dejanja je storil obdolženi in katera E.Š., meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta kršitev ni podana. Iz izreka napadene sodbe namreč jasno izhaja kdo je obdolženi in kdo je storilec kaznivega dejanja in sicer obdolženi P.G., ki je v obravnavani zadevi bil tudi spoznan za krivega kot to izhaja iz izreka napadene sodbe. Zato pritožba, ki skuša prepričati, da je storilec tudi E.Š., ne more biti uspešna. Obdolženčevo ravnanje, kot izhaja iz izreka napadene sodbe pod točko 1.b, da je E.Š. po pooblastilu obdolženega predložil davčnemu organu ponarejeno dokazilo o plačanem davku, pomeni pravzaprav opis obdolženčevega izvršitvenega dejanja, ki ga je zgolj fizično izpolnila druga oseba. Res je, da ima takšno obdolženčevo ravnanje, ko je iz ozadja vodil dejavnost drugega, ki neposredno izvršuje kaznivo dejanje, vendar pa je le obdolženčeva podaljšanja roka, ki je po pooblastilu obdolženca bil dejansko le sredstvo za dosego cilja, pri čemer je dejanski storilec bil obdolženi, ki je imel oblast nad dejanjem. Opisano izkazuje, da je obdolženi vodil drugega, to je E.Š., k ravnanju, ki ga je štel za svojega. Zato ni nobenega dvoma, da je storilec očitanega kaznivega dejanja obdolženi, kot to izhaja iz izreka napadene sodbe, kakor tudi njenih razlogov in se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da bi bilo potrebno posebej v izreku konkretizirati katera dejanja je storil obdolženi in katera E.Š., saj ta v obravnavani zadevi ne nastopa v vlogi obdolženca, niti sostorilca. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni in izrek napadene sodbe zato ni nerazumljiv, niti ni nezakonit, prav tako pa ni v nasprotju z Ustavo in Konvencijo, kot to neuspešno skuša prepričati zagovornik. Kot že navedeno je po oceni pritožbenega sodišča izrek napadene sodbe povsem razumljiv, iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja pa tudi jasno izhajajo vsi njegovi zakonski znaki.

9. Obdolženčev zagovornik v pritožbi navaja, da gre v obravnavani zadevi za že razsojeno stvar, ker je obdolženi za isti historični dogodek, ki se navaja v izreku napadene sodbe že bil kaznovan. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz člena 372/3 ZKP. Takšna navajanja zagovornika pa so zmotna, saj je pritožbeno sodišče pri pregledu pravnomočno razsojenih zadev, na katere se sklicuje zagovornik in sicer sodbe Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu III K 35811/2010 z dne 30. 5. 2013 in sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 53077/2011 z dne 1. 10. 2012, zaključilo, da obdolženi za sedaj obravnavano kaznivo dejanje še ni bil obsojen, saj je potrebno upoštevati, ob primerjavi in analizi navedenih dejanj in obravnavanega dejanja, da ta ne izvirajo iz istega historičnega dogodka oziroma, da niso storjena v istih časovnih okoliščinah, pa tudi sicer je kriminalna količina obravnavane zadeve tolikšna, da ni mogoče govoriti, da gre za že razsojeno zadevo. Že iz tega razloga izhaja, da ne gre za nobeno objektivno identiteto dejanj glede na čas storitve dejanja ter je edina okoliščina, ki povezuje dejanja z obravnavanimi, da so bila storjena na enak način, kot obravnavano kaznivo dejanje. Zato pritožba v tej smeri nima podlage v določbah 34. člena Ustave Republike Slovenije in 10. člena ZKP, ki prepovedujeta ponovno sojenje v isti stvari (ne bis in idem).

10. Načelo ne bis in idem zagotavlja učinkovito in pravočasno sodno varstvo v primeru, da je bila določena oseba že kaznovana, kot to tudi izhaja iz Ustave Republike Slovenije in sicer iz člena 31, ki določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, zaradi katerega je zoper njega kazenski postopek pravnomočno končan. To ustavno določbo vsebinsko povzema tudi 10. člen ZKP. Zato razlaga prepovedi sojenja o isti stvari, ki jo v pritožbi izpostavlja zagovornik ter se pri tem sklicuje na že razsojeni zadevi, bi glede na obširnost obravnavane zadeve, ki občutno presega očitka obdolžencu iz že razsojenih zadev, pomenita favoriziranje obdolženca, za katerega lahko rečemo, da velikopotezno izvršuje kazniva dejanja, kar bi bilo v nasprotju s temeljnimi načeli kazenskega prava ter z ratio instituta nadaljevanega kaznivega dejanja. V primeru, ko se po obsodbi obdolženca za nadaljevano kaznivo dejanje zoper premoženje (kot je to obravnavano kaznivo dejanje), odkrijejo njegova nova istovrstna dejanja (ki niso bila zajeta v prejšnjih sodbah), gre za novo in drugo kaznivo dejanje in se obdolženi zato lahko vnovič obravnava za novo odkrita dejanja. Zato stališču zagovornika, da zaradi pravnomočnih obsodb obdolženca po sodbah III K 35811/2010 in II K 53077/2011, za njegovo naknadno odkrito in obravnavano dejanje velja prepoved ne bis in idem, ni moč pritrditi.

11. Zagovornik sicer uveljavlja tudi pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava, vendar prav tako ne konkretizira katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja. Zagovornik v pritožbi navaja, da v kazenskem pravu velja načelo, da je kaznivo dejanje le tisto ravnanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje, določa njegove znake ter kazen za storilca in da je prepovedano širjenje ali oženje kriminalne cone. Opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ki izhaja iz izreka napadene sodbe, po oceni pritožbenega sodišča vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 254. člena KZ. Zato so vsi pomisleki zagovornika o tem, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje nima vseh zakonskih znakov neutemeljeni. Opis dejanja, ki ga je tožilstvo navedlo v modificirani obtožnici, sodišče prve stopnje pa povzelo v izrek napadene sodbe, je jasen in konkretiziran tako, da so pomisleki zagovornika o tem, da obdolženi ni vedel za katero konkretno dejanje gre, povsem neutemeljeni. Sicer pa je tako v sodni praksi kot v procesni teoriji sprejeta razlaga, da je izrek sodbe nerazumljiv, če se iz njega ne da ugotoviti, za kakšno dejanje gre, pri čemer se mora nerazumljivost nanašati na odločilna dejstva, ki so znaki kaznivega dejanja ali na katerih temelji obdolženčeva krivda, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Opis dejanja kot se očita obdolžencu in izhaja iz izreka napadene sodbe je povsem jasen in ne zahteva še določnejšega opisa obdolženčevega ravnanja, tudi ne iz vidika možnosti uresničevanja obdolženčeve pravice do obrambe.

12. Iz pritožbe zagovornika je razbrati, da z navedbami, da obdolženi v kritičnem času ni bil direktor družbe, ampak je to bil M.B., zato tudi ni mogel biti davčni zavezanec, graja dejansko stanje obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predvideva, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

13. Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi glede obdolženega P.G. ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, ter na tej osnovi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ter le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika obdolženca dodaja:

14. Bistvo pritožbe je v trditvi, da je bil zakoniti zastopnik družbe D. d.o.o. v času storitve kaznivega dejanja M.B. ter da je sodišče prve stopnje pomešalo oblast nad dejanjem in možnost preprečitve prepovedane posledice, pri čemer se sklicuje na to, da obdolženi ni imel lastnosti davčnega zavezanca.

15. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko ni sledilo obdolženčevemu zagovoru glede prenosa lastništva družbe D. d.o.o. na M.B., saj je kljub zatrjevanemu prenosu poslovnega deleža na M.B., obdolženi ostal edini pooblaščenec na TRR družbe D. d.o.o. Po podatkih davčnega inšpekcijskega nadzora v navedeni družbi glede premeta na TRR za kritično obdobje, je prav obdolženi opravil gotovinske dvige, prav tako je bil na računih, ki jih je družba D. d.o.o. v letu 2007 izdajala kupcem, naveden kot podpisnik. Pri čemer ni prezreti, da je prav obdolženemu pri hišni preiskavi na njegovem domačen naslovu bil zasežen tudi pečat družbe D. d.o.o., kot to izhaja iz potrdila o zasegu predmetov, zasežena pa mu je bila tudi dokumentacija navedene družbe, vključno z računi, kar kaže, da je bil prav obdolženi dejanski poslovodja družbe D. d.o.o. tudi v kritičnem času, torej v letu 2007, kot to pravilno zaključuje tudi sodišče prve stopnje v napadeni sodbi. Da je bil prav obdolženi dejanski in ne samo formalni poslovodja družbe D. d.o.o. pa potrjujejo tudi izpovedbe priče in sicer E.Š., ki je pri DU po pooblastilu obdolženca za družbo D. d.o.o. urejal homologacije in plačilo DMV, kar je potrdila tudi priča K.K., ki je povedala, da sta dokumentacijo za družbo D. d.o.o. v letu 2007 na DU prinašala obdolženi ali po njegovem pooblastilu E.Š. Razen tega je tudi priča I. G. povedal, da se je vse v zvezi z družbo D. d.o.o. dogovarjal prav z obdolženim, kar potrjujejo tudi ugotovitve inšpekcijskega nadzora, iz katerih izhaja, da je prav G. vozila dobavljal od družbe D. d.o.o., poravnaval pa jih je z gotovino obdolženemu. Navedeno je potrdila tudi prič S.K., potrjeno pa je tudi z računi družbe D. d.o.o., kar vse pa ovrže pritožbene navedbe zagovornika v delu, ko zatrjuje, da je bil v kritičnem času direktor družbe D. d.o.o. M.B. in zato obdolženi ni mogel storiti kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč povsem pravilno zaključilo, da je storilec obravnavanega kaznivega dejanja prav obdolženi, ki je osebno ali po pooblaščencu E.Š. davčnemu organu predložil plačilne naloge s ponarejenim podpisom uslužbenca banke, ki je bil v kritičnem času dejanski zastopnik obeh družb in se svoje kazenske odgovornosti ne more razbremeniti niti s sklicevanjem na vlogo E.Š., saj je ta prav po obdolženčevem pooblastilu na DU odnašal dokumentacijo. Navedena vloga E.Š. jasno izhaja iz opisa kaznivega dejanja, ki je razviden iz izreka napadene sodbe, ki je jasen, konkretiziran in razumljiv in z ničemer ne posega v katero izmed obdolženemu ustavno zajamčenih pravic. Prav tako ne more biti uspešen zagovornik, ko navaja, da je sodišče prve stopnje pomešalo oblast nad dejanjem in možnost preprečitve prepovedane posledice, ko navaja, da obdolženi ni imel lastnosti davčnega zavezanca. Sodišče prve stopnje je namreč po pravilni presoji vseh izvedenih dokazov kakor tudi zagovora obdolženca pravilno zaključilo, da so v ravnanju obdolženca podani vsi zakonski znaki nadaljevanega kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 254. člena KZ in sicer v obsegu in opisu, ki izhaja iz izreka napadene sodbe, iz katerega jasno izhaja kdo je v obravnavani zadevi bil davčni zavezanec. Zato so dvomi zagovornika v tej smeri nejasni, še posebej, ko skuša kazensko odgovornost obdolženca, ki jo je v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pripisati napačni oceni sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče namreč v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da je obdolženi z očitanim dejanjem izpolnil vse zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja, pri čemer je pravilno ugotovilo tudi krivdo obdolženca za storjeno dejanje in sicer za direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Na te razloge pa se v preostalem v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje. Ker se obdolžencu niti ne očita, da je kaznivo dejanje storil kot sostorilec, napadena sodba o tem ne rabi imeti razlogov.

16. Ker zagovornik obdolženega v pritožbi niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o njegovi pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

17. Glede na uveljavljane pritožbene razloge zagovornika (člen 386/I ZKP) in na pritožbo okrožne državne tožilke o izrečeni kazenski sankciji obdolženemu P.G. s prvostopno sodbo, je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tej smeri. Ta preizkus je pokazal, da je sicer sodišče prve stopnje pri tem ko se je odločalo kakšno vrsto kazenske sankcije in kakšna bo njena višina pravilno ugotovilo vse okoliščine, ki vplivajo na to ali naj bo kazen višja ali nižja, vendar je dalo premajhno težo dejstvu, da je obdolženi predkaznovan, tudi zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, na kar posebej opozarja tožilka. Pri tem se sklicuje tudi na višino pridobljene premoženjske koristi, katere končni prejemnik je bil prav obdolženi, kar pa sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču tožilke, da je glede na navedeno obdolžencu na prvi stopnji izrečena kazen prenizka in da je sodišče prve stopnje preveliko težo dalo edini ugotovljeni olajševalni okoliščini, premajhno pa teži kaznivega dejanja. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da se obdolžencu za storjeno kaznivo dejanje na prvi stopnje izrečena kazen zapora zviša na tri leta zapora, saj je prepričano, da bo s tem v celoti dosežen namen kaznovanja, da obdolženi v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj. Zmotne so sicer navedbe tožilke, da časovna odmaknjenost kaznivega dejanja, ni olajševalna okoliščina, kot jo je sicer pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, vendar pa je kljub temu izrečena zaporna kazen prenizka, kot to utemeljeno navaja tožilka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo tožilski pritožbi in izrečeno zaporno kazen zvišalo na tri leta, saj je ocenilo, da je tožilski predlog za izrek štiri letne zaporne kazni, pretiran.

18. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu prvostopne obsodilne sodbe ni našlo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti skladno z določilom člena 383/I ZKP, je pritožbo zagovornika obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka skladno z določilom člena 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP ter odločilo, da stroški zagovornika obdolženega P.G. skladno z določilom člena 97/I ZKP obremenjujejo proračun.

K oprostilnemu delu napadene sodbe:

20. Zoper oprostilni del sodbe glede obdolženega J. I. se je pritožila okrožna državna tožilka in sicer zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnica v pritožbi navaja, da je zagovor obdolženega I. neprepričljiv in da je motiv za ustanovitev družbe F. d.o.o. iskati v dejstvu, da je bil obdolženi I. v času ustanovitve brezposeln. Obdolženčevo poslovno sodelovanje z obdolženim G. sta potrdili priči M.K. in F.L., pa tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca grafologa izhaja, da je obdolženi podpisal vsaj dva računa družbe F. d.o.o. v letu 2007 in več računov v letu 2008, sklicuje pa se tudi na to, da je bil obdolženi v kritičnem času direktor in odgovorna oseba družbe F. d.o.o. 21. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč v obravnavani zadevi izvedeni dokazi niso tako trdni, da ne bi bilo nobenega dvoma o tem ali je obdolženi I. storilec očitanega mu kaznivega dejanja. Do takšnega zaključka je prišlo tudi sodišče prve stopnje, kot to izhaja tudi iz napadene sodbe. Pritožnica namreč prezre, da je izveden dokazni postopek pokazal, da je na TRR družbe F. d.o.o. bil pooblaščen samo obdolženi P.G., ki je iz navedenega računa opravil tudi vse gotovinske dvige, kot to izhaja iz ugotovitev Urada RS za preprečevanje pranja denarja, ko je obdolženi G. samo v dveh dneh in sicer dne 4. 12. 2007 in 5. 12. 2007 opravil dva gotovinska dviga v skupni višini 328.300,00 EUR. Razen navedenega je iz ugotovitev DU Murska Sobota razvidno, da se je obdolženi P.G. tudi pri družbi F. d.o.o., ki ima sedež na naslovu obdolženega P.G., pojavlja kot odgovorna oseba oziroma njen pooblaščenec. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni moglo z vso potrebno gotovostjo izključiti zagovora obdolženega I., ko je navajal, da je bila družba F. d.o.o. ustanovljena prav na pobudo obdolženega G. ter da sam z dejanskim obsegom poslovanja te družbe ni bil seznanjen. Zato pritožba, ki meni, da je takšna ocena zagovora obdolženca napačna ter se pri tem sklicuje na to, da je obdolženi I.šele na glavni obravnavi obremenil obdolženega G., v preiskavi pa se skliceval na to, da je svojo družbo prenesel na S. M., ne more biti uspešna. Zgoraj navedeni dokazi namreč potrjujejo zagovor obdolženca iz glavne obravnave, ki kljub dejstvu na katerega se sklicuje pritožnica, da je bil obdolženi I.zakoniti zastopnik družbe F. d.o.o., ne potrjujejo z vso gotovostjo njegove krivde v kazensko pravnem pomenu. Izveden dokazni postopek, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje je namreč pokazal, da obdolženi I. kljub navedenemu ni bil dejanski poslovodja družbe F. d.o.o., ampak zgolj formalni direktor, ampak je poslovanje te družbe vodil obdolženi G., ki je tudi posloval preko njenega TRR, dvigoval gotovino in je navedeno družbo tudi obvladoval, kot to ugotavlja Urad RS za preprečevanje pranja denarja, kot že navedeno. Res je sicer, kar navaja pritožnica glede ugotovitev izvedenca za preiskave rokopisov in prepisov dr. B.R., saj ni prezreti, da na nekaterih računih sploh ni bilo podpisa, na večini ostalih računov pa se podpisi pomembno razlikujejo od podpisa obdolženega I. Prav te ugotovitve, kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, pa potrjujejo obdolženčev zagovor, da ni bil seznanjen s celotnim obsegom poslovanja družbe F. d.o.o. Sicer pa se obdolženi P.G. ni spomnil ali je dejansko obdolženega I. prosil, da podpiše bianco papirje, kot je to trdil obdolženi I., kar pa je vsekakor potrebno šteti obdolženemu I. v korist in ne v škodo. Da vloga obdolženega I. v obravnavani zadevi ni z vso gotovostjo takšna, kot mu jo očita tožilstvo, pa nenazadnje kažejo tudi dejstva, da so bili pri hišni preiskavi na domačem naslovu obdolženega G.ja najdeni tudi številni računi družbe F. d.o.o., kot to izhaja iz potrdil o zasegu predmetov. Glede na vse navedeno je tudi po oceni pritožbenega sodišča dvom sodišča prve stopnje o krivdi obdolženega I. utemeljen, saj izveden dokazni postopek ni z gotovostjo potrdil, da bi prav obdolženi I. imel namen, da se družba F. d.o.o. izogne plačilu DDV in DMV, kot tudi ne, da je bil v celoti seznanjen z vsemi okoliščinami, ki vplivajo na ugotovitev davkov. Priče, na katere se sklicuje tožilka, takšnih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati in nimajo takšne teže, kot jim pripisuje pritožba, niti nimajo vpliva na dvom na podlagi katerega je sodišče prve stopnje obdolženega J. I. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. Takšno svojo odločitev je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče na te razloge v preostalem v celoti sklicuje.

22. Ker pritožba okrožne državne tožilke ne more omajati prvostopnega oprostilnega izreka, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu oprostilnega dela sodbe ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti skladno z določilom člena 383/I ZKP, je pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo oprostilni del sodbe.

23. Izrek o stroških tega dela kazenskega postopka ter potrebnih izdatkih obdolženca ter izdatkih in nagradi njegovega zagovornika, temelji na določilu člena 96/I v zvezi s členom 98 ZKP.