Jedro

Pri turistični taksi gre za občinsko dajatev, ki jo v skladu s 147. členom URS občina uvede na podlagi zakona - v konkretnem primeru ZSRT. Ob upoštevanju navedenega je o zadevi v pritožbenem postopku odločal pristojen organ (župan).

Zakonski pogoji in pooblastilo za določitev občinske takse so določeni v ZSRT. Občinam pa je prepuščena odločitev, ali bodo takso uvedle, ter določitev višine turistične takse v razponu (med 3 in 11 točkami - prvi odstavek 26. člena ZSRT). Pogoji so navedeni in opredeljeni v drugem odstavku 24. člena ZSRT na način, da ni mogoče govoriti o možnosti arbitrarnega odločanja s strani občine in s tem o kršitvi načela pravne države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano določbo je Občinska uprava Občine Bohinj tožniku odmerila in naložila v plačilo pavšalno turistično takso za leto 2009 v znesku 73,44 EUR. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila tožniku taksa odmerjena na podlagi 4. člena Odloka o turistični taksi Občine Bohinj (Odlok, Uradni vestnik Občine Bohinj, št. 9/04 in 3/06), po katerem so zavezanci za plačilo turistične takse tudi lastniki počitniških hiš ali počitniških stanovanj. Izpodbijana odločitev je oprta na ugotovitev, da je tožnik, ki ima stalno prebivališče v Ljubljani, solastnik 50 % nepremičnine v kraju B. Pri določitvi pavšalne turistične takse je prvostopni organ upošteval stanovanjsko površino objekta in ugotovil, da objekt, katerega solastnik je tožnik, sodi v kategorijo od 30 m2 do 60 m2 in zato zanj določil 1600 točk. Pri izračunu višine turistične takse je upošteval vrednost točke, ki je določena v 26. členu Zakona o spodbujanju razvoja turizma (ZSRT, Uradni list RS, št. 2/04), in znaša 0,0918 EUR. Vrednost točke je pomnožil s številom točk, višino tožnikove obveznosti pa je določil z upoštevanjem njegovega solastniškega deleža. Drugostopni organ je tožnikovo pritožbo zoper navedeno prvostopno odločbo zavrnil. Pojasnjuje, da je bila prvostopna odločba izdana po uveljavitvi Odloka in citira peti odstavek 24. člena ZSRT, po katerem se turistična taksa odmeri za nazaj, torej se v letnem pavšalnem znesku plača do 31. marca za preteklo leto. Poudarja tudi, da je v času uveljavitve ZSRT na območju Občine Bohinj veljal Odlok o turistični taksi v Občini Bohinj (Uradni vestnik Občine Bohinj, št. 4/98), ki ni bil v ničemer v nasprotju z ZSRT, ki je sicer začel veljati 30. 1. 2004. Glede na to, da tedaj veljavni odlok ni bil v nasprotju s sprejetim ZSRT, meni, da za Občinski svet določba 50. člena ZSRT ni bila obvezujoča in ni obstajala zakonska obveznost po usklajevanju določb tedaj veljavnega odloka z določbami ZSRT. Kot neutemeljen zavrača tudi pritožbeni ugovor glede neizpolnjevanja pogojev, ki jih določa drugi odstavek 24. člena ZSRT, saj je občinski svet Občine Bohinj pri pripravi Odloka upošteval navedeno določbo zakona, ki določa kriterije, ki jih mora izpolnjevati občina za določitev turistične takse za lastnike počitniških hiš oziroma stanovanj. Pri tem navaja podatke o opravljenih nočitvah v Občini Bohinj v letu 2003 in 2004, o številu ležišč v nastanitvenih objektih na območju te občine v letu 2004 in o številu počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj v občini leta 2004. Navaja, da so zavezanci za plačilo turistične takse po ZSRT lastniki počitniških hiš oziroma stanovanj, torej tisti, ki v teh objektih nimajo prijavljenega stalnega prebivališča. Navedeno izhaja tudi iz določbe sedmega odstavka 4. člena ZSRT, po kateri se za „počitniško hišo ali počitniško stanovanje“ po tem zakonu šteje vsak objekt ali stanovanje, ki se uporablja sezonsko ali občasno. Po prepričanju organa v tem primeru ne gre za kršitev načela enakosti pred zakonom (14. člen URS), ker je zakon določil, da občina fakultativno, po svoji potrebi določi, da turistično takso plačujejo tudi lastniki počitniških hiš in stanovanj zase in za vse druge osebe. Kot neutemeljene zavrača tudi navedbe, da občina ni objavila kriterijev in meril za določitev višine točk in s tem določitev vrednosti turistične takse, ker je število točk v skladu z določbo 24. in 26. člena ZSRT. Poudarja, da upoštevajoč značilnosti turističnega območja Bohinj, ki je eno najbolj razvitih turističnih območij v Sloveniji, ni dvoma, da je število točk, ki jih določa Odlok, ustrezno. Dalje navaja, katere ugodnosti in storitve se financirajo iz naslova turistične takse in brezplačno nudijo turistom ter izpostavlja dejstvo, da imajo lastniki počitniških hiš in stanovanj, ki so obenem tudi zavezanci za plačilo turistične takse, pravico do nakupa „kartice gost Bohinja“ kot posebne ugodnosti, na podlagi katere jim je omogočeno brezplačno parkiranje na območju Bohinjskega jezera. Glede načina izračuna pavšalne turistične takse upravni organ opozarja, da se ta ne plačuje glede na noč, ampak glede na število ležišč oziroma velikost objekta. Pri tem se sklicuje na določbo četrtega odstavka 24. člena ZSRT glede domneve o številu ležišč glede na stanovanjsko površino objekta, kar je prevzel tudi občinski odlok, ki je podlaga za odmero takse. V nadaljevanju odločbe še pojasnjuje, da gre za upravno zadevo iz občinske pristojnosti, zato v tej zadevi na podlagi 67. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS, Uradni list RS, št. 100/05-upb, 21/06) na prvi stopnji odloča občinska uprava, na drugi stopnji pa župan. Glede na citirano zakonsko določbo upravni organ pritožbe ni poslal na Ministrstvo za gospodarstvo, ker ni podana njihova pristojnost. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Meni, da organ druge stopnje v svoji odločbi ni podal odgovora niti ni omenil pritožbenih razlogov glede kršitve prvega odstavka 140. člena URS. V kolikor drugostopna odločba ne odgovori na vse pritožbene ugovore, je šteti pritožbene navedbe v tem delu za dokazane. Če bi pobiranje turistične takse sodilo med izvirne pristojnosti občine, bi v skladu s prvim odstavkom 140. člena URS ta ne veljala za tožnika, ker ni občan Občine Bohinj, če pa bi to sodilo med s strani države prenesene pristojnosti, bi bilo v skladu z 68. členom ZSL in drugim odstavkom 233. člena ZUP na drugi stopnji pristojno odločati Ministrstvo za gospodarstvo. Da turistična taksa ni izvirni prihodek občine, izhaja iz določila prvega odstavka 8. člena ZSRT. Občine po določilu 87. člena URS nimajo izvirne pravice določati obveznosti državljanov, ker to lahko določi samo državni zbor z zakonom. Na podlagi tega je bilo v 21. členu ZLS določeno, da občina opravlja lokalne zadeve (izvirne naloge), ki jih določi s splošnim aktom, ali pa opravlja zadeve, ki jih določi država z zakonom kot preneseno pristojnost občine (drugi odstavek 140. člen URS). Posledično je v 9. členu ZFO-1 določeno, katere občinske takse lahko predpiše občina. Med temi pa ni pavšalne turistične takse, ki jo je določila država z zakonom ZSRT kot preneseno pristojnost na vse občine in ki ni lastni vir občin v Sloveniji. Občinski odlok je bil v delu, ki je določal letno pavšalno turistično takso za lastnike hiš, ki niso občani občine Bohinj, sprejet v nasprotju z določilom 153. člena URS in določilom 50. člena ZSRT. Občina Bohinj z zaračunavanjem letne pavšalne turistične takse postopa tako, kot da bi bil Odlok sprejet v kogentnem roku šest mesecev od sprejetja ZSRT, česar pa občina ni storila. Tožnik tudi meni, da so neverodostojni zbrani podatki, ki jih tožena stranka navaja v zvezi z utemeljevanjem izpolnjevanja pogojev iz drugega odstavka 24. člena ZSRT. Ker podatkov ni mogoče preveriti, je s tem kršeno določilo 23. in 25. člena URS. Meni tudi, da župan v svoji odločbi ni odgovoril na njegove navedbe glede ugodnosti, ki so možne samo za turiste na podlagi „kartice gost Bohinja“, katero pa morajo lastniki počitniških hiš plačati in ki ne velja pavšalno za celo leto ter glede enake nalepke, ki jo dobijo domačini za letno parkiranje za osebni avto. Občina tako neenakopravno obravnava lastnike stanovanjskih hiš in stanovanj v primerjavi tako s turisti kot tudi z domačini in jim ne zagotavlja brezplačnih ugodnosti in storitev po 26 (4) členu ZSRT in je s tem kršila določilo 8. točke 21. člena ZSRT v povezavi z 14. členom URS. Glede kriterijev in meril za določitev višine točk pa po mnenju tožnika tožena stranka ravno tako ne da ustreznega odgovora na pritožbo, kar je kršitev pravil postopka. Ker ZSRT ne določa strokovnih kriterijev in meril za določitev števila točk, temveč to prepušča Odloku, je to v nasprotju z 25. in 154. členom URS. Na podlagi vsega navedenega predlaga, da se odločba občinske uprave Občine Bohinj št. 329-475/2010 z dne 6. 1. 2010 in odločba župana Občine Bohinj št. 329-475/2010-4 z dne 3. 2. 2010, odpravita. Sodišču obenem predlaga, naj v skladu s 156. členom Ustave RS začne postopek pred Ustavnim sodiščem. Predlaga tudi, da se toženi stranki naloži, da mu povrne stroške upravnega in sodnega postopka, skupaj z zamudnimi obrestmi za čas od dneva plačila upravne in sodne takse do dneva povrnitve tega zahtevka.

Tožba je bila poslana toženi stranki, ki je sodišču v danem roku predložila upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) s sklepom št. I U 518/2011-8 z dne 11. 7. 2011 odločilo, da tožbo, ki jo je tožnik vložil skupaj z A.A., obravnava in o njej odloči v ločenem postopku. Tožba tožnika je namreč uperjena zoper drug upravni akt kot tožba A.A. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odmere pavšalne turistične takse za leto 2009. Tožniku je bila dne 6. 1. 2010 izdana odmerna odločba in v njej mu je organ odmeril pavšalno turistično takso kot solastniku nepremičnine na naslovu B. ZSRT v prvem odstavku 24. člena določa, da lahko občine določijo, da turistično takso plača tudi lastnik počitniške hiše ali počitniškega stanovanja v turističnem območju za prenočevanje zase in za vse druge osebe. Občina Bohinj je na podlagi tega zakonskega pooblastila v drugem odstavku 4. člena Odloka določila, da so zavezanci za plačilo turistične takse tudi lastniki počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj. Obveznost plačila turistične takse se obračuna v letnem pavšalnem znesku, ki se odmeri z odločbo, ki jo izda občinska uprava Občine Bohinj po uradni dolžnosti (drugi odst. 5. člena Odloka). Lastniki počitniških hiš oziroma stanovanj pa so omenjeno takso dolžni plačati na osnovi odločbe najkasneje do 31. marca za preteklo leto (10. člen Odloka). Glede ugovora zakonitosti Odloka in glede tolmačenja drugega odstavka 50. člena ZSRT sodišče opozarja, da tožnik izhaja iz nepopolne vsebine omenjene določbe, saj se sklicuje le na 6 mesečni rok za uskladitev splošnih aktov z zakonom. Sodišče ugotavlja, da je dikcija te določbe širša in sicer, da morajo občine v roku šest mesecev od uveljavitve tega zakona uskladiti splošne akte, s katerimi urejajo turistično takso, kolikor so ti v nasprotju s tem zakonom. Navedena obveznost se torej nanaša le na tiste občinske predpise, katerih določbe so v nasprotju z ZSRT. Tega, da je bil prej veljavni Odlok o turistični taksi v Občini Bohinj (Uradni vestnik Občine Bohinj, št. 4/98) v nasprotju z ZSRT, tožnik v tožbi ne zatrjuje, pri čemer mu je drugostopenjski upravni organ že pojasnil, da tedaj veljavni občinski odlok o odmeri turistične takse ni bil v nasprotju s sprejetim ZSRT. Zato tožena stranka ni bila zavezana k uskladitvi v predpisanem roku, kasnejši sprejem Odloka pa ne pomeni ravnanja, ki bi bilo nasprotju z zgoraj citirano določbo 50. člena Odloka. S tem tudi niso bile kršene določbe 153., 154. in 155. člena URS.

Prav tako se sodišče ne strinja s stališčem tožnika glede nepristojnosti tožene stranke za odločanje v pritožbenem postopku. Glede ugovora stvarne nepristojnosti za odločanje o pritožbi zoper odločbo o odmeri pavšalne turistične takse se je Upravno sodišče že večkrat opredelilo, npr. v sodbah z opr. št. U 1841/08 z dne 2. 4. 2009, U 1526/08 z dne 16. 6. 2009, U 2070/08 z dne 29. 6. 2009, IU 1643/2009 z dne 13. 10. 2010 in IU 1277/2009 z dne 10. 11. 2010 in sicer je odločilo, da v primerih, kakršen je obravnavani, ne gre za odločanje v zadevi iz prenesene državne pristojnosti, kot zmotno trdi tožnik v tožbi. V zadevi ni sporno, da je odmera pavšalne letne turistične takse v pristojnosti občinske uprave. Sporno pa je, kdo je pristojen odločati o pritožbi na drugi stopnji. Po določbi drugega odstavka 67. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS, Uradni list RS, št. 94/07-upb in naslednji) o upravnih stvareh iz občinske pristojnosti na drugi stopnji odloča župan, če ni z zakonom drugače določeno. Občina pa odloča s posamičnimi akti o upravnih stvareh tako iz lastne kot tudi iz prenesene državne pristojnosti (prvi odstavek 67. člena ZLS). Po prvem odstavku 140. člena URS spadajo v pristojnost občine lokalne zadeve, ki jih lahko občina ureja samostojno in ki zadevajo samo prebivalce občine. Po določbi 21. člena ZLS občina samostojno opravlja lokalne zadeve javnega pomena (izvirne naloge), ki jih določi s splošnim aktom občine ali so določene z zakonom. Po tej določbi ZLS občina v okviru izvirne pristojnosti med drugim omogoča pogoje za gospodarski razvoj občine in v skladu z zakonom opravlja naloge na področju gostinstva, turizma in kmetijstva. Načrtovanje, organiziranje in izvajanje politike spodbujanja razvoja turizma na ravni turističnega območja je v pristojnosti občin tudi po določbi 19. člena ZSRT. Izvirni pristojnosti lokalne skupnosti na tem področju ustrezajo tudi določbe ZSRT, po katerih je turistična taksa namenjena za izvajanje dejavnosti in storitev v javnem interesu, opredeljenih v 21. členu tega zakona (drugi odstavek 20. člena ZSRT). Pri turistični taksi gre tako za občinsko dajatev, ki jo v skladu z 147. členom URS občina uvede na podlagi zakona. In ker turistična taksa sodi med davčne prihodke občin in sicer med druge davke na uporabo blaga in storitev („Ekonomska kvalifikacija javnofinančnih prihodkov in odhodkov, finančnih terjatev in naložb, zadolževanja in odplačila dolga“, pod št. 704704 – turistična taksa ( http://www.mf.gov.si/si/delovna_podrocja/lokalne_skupnosti/priprava_proracunov_

in_zakljucnih_racunov_obcinskih_proracunov/proracunski_prirocnik/proracunski_prirocnik_za_pripravo_proracunov_obcin_za_leti_2012_in_2013/ ), mora biti predpisana z zakonom - v konkretnem primeru ZSRT. Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da je o zadevi v pritožbenem postopku odločal pristojen organ.

Tudi drugi tožbeni ugovori se nanašajo predvsem na izpodbijanje veljavne pravne podlage za odločanje o obveznosti plačila pavšalne turistične takse. Tožnik očita kršitev 23. člena in 25. člena URS, ker meni, da uradni podatki statističnega urada RS za leto 2004 in 2005 ne dajejo podatkov o izpolnjevanju pogojev iz drugega odstavka 24. člena ZSRT. Sodišče glede tega poudarja, da so zakonski pogoji in pooblastilo za določitev občinske takse določeni v ZSRT. Občinam pa je prepuščena odločitev, ali bodo takso uvedle, ter določitev višine turistične takse v razponu (med 3 in 11 točkami - prvi odstavek 26. člena ZSRT). Pogoji so navedeni in opredeljeni v drugem odstavku 24. člena ZSRT na način, da ni mogoče govoriti o možnosti arbitrarnega odločanja s strani občine in s tem o kršitvi načela pravne države iz 2. člena Ustave. Sodišče ugotavlja, da je drugostopni upravni organ v svoji odločbi podrobno razložil izpolnjevanje pogojev iz drugega odstavka 24. člena ZSRT, na podlagi česar ima občina pooblastilo, da lahko določi, da turistično takso plača tudi lastnik počitniške hiše ali počitniškega stanovanja v turističnem območju za prenočevanje zase in za vse druge osebe iz prvega odstavka istega člena, ter navedel tudi vire, na podlagi katerih je prišel do teh podatkov (stran 3 drugostopne odločbe). Tako je tožbena navedba o neverodostojnosti in nepreverljivosti zbranih podatkov s strani Občine Bohinj in DURS o izpolnjevanju pogojev iz drugega odstavka 24. člena ZSRT, protispisna in neutemeljena. Tožnik namreč konkretnih ugovorov, zakaj dvomi v podatke, navedene v odločbi druge stopnje, ne navaja in tudi ne dokazuje, da bi bili podatki napačni oziroma netočni. Drugostopni organ je navedel tudi okoliščine, ki utemeljujejo določitev maksimalnega števila točk v Odloku, ki so skladne z določbami ZSRT o merilih in okvirih za določanje višine turistične takse. Zato tudi ni utemeljen očitek tožnika, da se drugostopni organ ni opredelil do pritožbenih ugovorov glede višine turistične takse in s tem v zvezi do obsega ugodnosti in storitev, ki so na voljo turistom in lastnikom počitniških hiš in počitniških stanovanj. Očitek, da gre za diskriminacijo, je torej neutemeljen. Posega v pravico iz 14. člena URS tako očitno ni, s tem pa tudi ni neustavnosti določb ZSRT in neustavnosti oziroma nezakonitosti Odloka. Tožnik ne v tožbi ne v pritožbi ni ugovarjal samemu izračunu taksne obveznosti.

Ni pa utemeljen niti tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba krši 14. in 32. člen URS in določbe EKČP. Tožnik sicer navaja, da kot solastnik počitniške hišice nima nobenih ugodnosti in da mora „kartico gost Bohinja“ plačati, če jo hoče imeti in da ne velja celo leto med tem ko domačini dobijo enake nalepke za letno parkiranje za osebni avto. Zgolj to, da se lahko občine same odločijo za določitev turistične takse za lastnike počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj, po mnenju sodišča ne pomenijo kršitev Ustave in EKČP, kar je tožnik uveljavljal pavšalno. Plačevanje turistične takse, kot tudi merila za določitev njene višine, je določil ZSRT. Za kršitev načela enakosti gre, kadar so osebe, ki so v bistveno enakem položaju, različno obravnavane. Vendar tožnikov položaj ni enak ne položaju turistov ne položaju stalnih prebivalcev v občini. Turisti, ki plačujejo turistično takso glede na nočitve, namreč tudi temu ustrezno (le v času obiska) koristijo turistično infrastrukturo. Tisti, ki stalno prebivajo na območju tožene stranke, pa k izgradnji in vzdrževanju turistične infrastrukture prispevajo posredno preko plačila davkov in prispevkov, ki so lastni vir financiranja občin v skladu s 6. členom Zakona o financiranju občin (Uradni list RS, št. 123/06 in nadaljnji). Ker gre za različne položaje, pa je na mestu tudi njihova različna (zakonska) obravnava. Pritožbeni organ je v odločbi navedel obseg ugodnosti in storitev, ki se financirajo iz turistične takse in so turistom (tudi lastnikom počitniških hiš ali stanovanj), na voljo brezplačno. Med drugim je navedel tudi ugodnost nakupa „kartice gost Bohinja“ tudi za lastnike počitniških hiš ali stanovanj. Očitek, da gre za kršitev načela enakosti je torej neutemeljen. Iz navedenih razlogov sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnika za vložitev predloga za začetek postopka za oceno ustavnosti ZSRT.

Po presoji sodišča upravna organa obeh stopenj tudi nista zagrešila bistvenih kršitev določb postopka, ki jih zatrjuje tožnik. Pritožbeni organ je v skladu z 254. členom ZUP odgovoril tudi na vse pritožbene ugovore, medtem ko tožnik v tožbi zgolj pavšalno in neargumentirano zatrjuje nasprotno. Pritožbeni organ tako po oceni sodišča ni kršil 2. in 25. člen URS.

Glede na navedeno je sodišče, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo na seji, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta med strankama ni sporno.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.