Jedro

Dokazovanje pokojninske dobe zgolj na podlagi izjav prič je glede na odločbo USRS o razveljavitvi 308. člena ZPIZ, sicer dopustno. Vendar pa morajo biti za priznanje zavarovalne dobe zgolj na takšni podlagi, izpovedbe prič tako popolne in nedvoumne, da je možen prepričljiv zaključek o obstoju vseh elementov delovnega razmerja, na podlagi katerega je bila oseba pokojninsko in invalidsko zavarovana po tedaj veljavnih predpisih. Člen 26 TZPZ iz leta 1964, ki ga je glede na člen 202/1-2 veljavnega ZPIZ in glede na 100/1 člena ZTPPIZ, potrebno uporabiti kot pravno podlago, jasno določa, da se v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba med drugim všteva tudi čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju, ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu tega zakona. Iz citiranega torej izhaja, da morata biti izkazana oba pogoja, to je obstoj delovnega razmerja in zavarovanja na tej podlagi, česar pa tožnici ni uspelo dokazati niti v postopku pri tožencu, niti pred prvostopnim sodiščem.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se njenemu že pokojnemu možu M. Z. v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteje zatrjevana zaposlitev v času od 1.10.1936 do 30.5.1940. Ugotovilo je, da pokojni M. Z. v spornem obdobju ni bil v delovnem razmerju pri pokojnem očetu pač pa je šlo za družinsko ekonomsko skupnost. Zoper navedeno sodbo je v zakonitem roku vložila pritožbo pooblaščenka tožeče stranke iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da je v konkretnem primeru šlo za družinsko ekonomsko skupnost, ki se je ukvarjala z vsemi delovnimi nalogami, ki so se izvajale in ki jih je bilo treba opravljati tako pri obdelavi kmetije kot pri delu v mlinu. Ne soglaša niti z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, ki dejstvo, da mlin ni vedno obratoval, šteje kot dokaz, da se je delo opravljalo le po potrebi. S tako ugotovljenim dejanskim stanjem se ne strinja, ker meni, da je obstojalo delovno razmerje med pokojnim možem in njegovim očetom. Res pa je, da že zaradi medsebojnih družinskih odnosov, ki so gotovo drugačni in bolj domači kot med tujim delodajalcem in delavcem, takega delovnega razmerja ni mogoče presojati po vseh pogojih, ki jih je predpisoval vedno upošteven 126. člen temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju iz leta 1964. Po mnenju pritožbe je za obstoj delovnega razmerja pomemben podatek, da je oče svojemu sinu delo v mlinu plačeval in da mu je takšna zaposlitev predstavljala glavni vir dohodkov za vzdrževanje družine. To dejstvo je potrdila tožeča stranka, ki je izpovedala, da je pokojni mož večkrat rekel svojemu očetu, da ne bo delal, če ga ne bo plačal. Delovni čas je bil razporejen in se je delalo takrat, ko je bilo delo, saj se je le redko kdaj zgodilo, da dela ne bi bilo. Vsi izvedeni dokazi po mnenju tožeče stranke dovolj zgovorno kažejo, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo dejansko stanje in na tej podlagi tudi napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer bo tožnica predlagala še nove dokaze - priče. V pisnem odgovoru tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo. Pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev zakona o pravdnem postopku, na katera je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ker se tudi pritožbeno sodišče strinja z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami poudarja le še naslednje.

Popolnoma pravilna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da na podlagi izjave zaslišane priče R. B. in pritožnice kot stranke v postopku, ni mogoče zaključiti, da bi bil pokojni M. Z. od 1.10.1936 do 30.5.1940 pri svojem, že tudi pokojnem očetu, v delovnem razmerju.

Tako pritožnica, zaslišana kot stranka v postopku in priča R. B., kot je razvidno iz obravnavnega zapisnika, nista vedeli povedati ničesar konkretnega, kako je bilo urejeno razmerje med tožničinim pokojnim možem in njegovim pokojnim očetom. Obe pa sta sicer skladno izpovedali, da je pokojni M. Z. delal tako v mlinu kot na kmetijskem posestvu očeta, pri čemer je tožeča stranka sicer res izjavila, da naj bi ji pokojni mož večkrat dejal, da ne bo delal pri očetu, če ga ta ne bo plačal, vendar pa je hkrati tudi povedala, da ji ni znano, ali in kako je bilo urejeno socialno zavarovanje, ker se v to ni razumela.

Dokazovanje pokojninske dobe zgolj na podlagi izjav prič je glede na odločbo Ustavnega sodišča R Slovenije o razveljavitvi 308. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS št.12/92, 56/92, 43/93, 5/94 in 7/96), sicer dopustno. Vendar pa morajo biti za priznanje zavarovalne dobe zgolj na takšni podlagi, izjave prič tako popolne in nedvoumne, da je mogoč prepričljiv zaključek o obstoju vseh elementov delovnega razmerja, na podlagi katerega je bila določena oseba tudi obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana po tedaj veljavnih predpisih. 126. člen temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur. list SFRJ št. 31/64), ki ga je glede na 202. člen veljavnega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju nedvomno potrebno uporabiti za presojo te sporne zadeve, namreč jasno določa, da se v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba med drugim všteva tudi čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan. Iz citiranega izhaja, da morata biti izkazana oba pogoja, to je obstoj delovnega razmerja in zavarovanja na takšni podlagi, česar pa tožeči stranki niti v upravnem postopku pred tožencem niti pred sodiščem prve stopnje ni uspelo dokazati. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo dokazno vrednost izpovedi zaslišane priče in pritožnice kot stranke v postopku, da ni dokazano, da bi bil tožničin pokojni mož v obravnavanem obdobju pri svojem očetu v delovnem razmerju. Zgolj dejstvo, da je dejansko delal v mlinu, ne glede na obseg dela in da je za opravljeno delo prejemal plačilo, še ne dokazuje da je delo opravljal v takšnem pravnem razmerju, na podlagi katerega bi bil tedaj tudi dejansko socialno oz. pokojninsko in invalidsko zavarovan. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju popolnoma pravilno presodilo, da niso izpolnjeni pogoji po že navedenem 126. členu temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju za priznanje zahtevane zavarovalne dobe. S pritožbenimi navedbami tožeča stranka zato ne more uspeti, saj uveljavljena pritožbena razloga nista podana. Prav tako ne more biti upoštevna navedba, da bo v primeru, če bo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo, predlagala še nove dokaze - priče. V skladu s 352. členom zakona o pravdnem postopku sme pritožnik v pritožbi sicer navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, vendar pa mora v primeru, ko se sklicuje na nova dejstva, navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazovala, ko pa predlaga nove dokaze, mora navesti dejstva, ki jih želi z njimi dokazovati.

Glede na navedeno je bilo zato potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.