Jedro

Tožbeni zahtevek za vrnitev premoženja (darila) v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža mora biti določen, le tak pa je, če tožba vsebuje tudi vsa pravnorelevantna dejstva za izračun nujnega deleža.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan vrniti v zapuščinsko premoženje pokojne P. K., umrle 4. 2. 2006, zaradi prikrajšanja nujnega deleža tožnice 1/4 nepremičnin parc. št. ..., parc. št. ..., parc. št. ..., parc. št. ..., vse vpisane v vl. št. ... k.o. M., z dovoljenjem, da se pri njemu lastnih nepremičninah parc. št. ..., parc. št. ..., parc. št. ..., parc. št. ..., vse k.o. M., pri vl. št. ... k.o. M. vknjiži lastninska pravica v korist pokojne P. K. do 1/4 celote.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je bistvena kršitev pravil postopka po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP podana, ker razlogi odločitve nasprotujejo sami odločitvi. Če bi bila tožba res nesklepčna, kot je obrazložilo prvostopenjsko sodišče, bi moralo tožečo stranko s sklepom pozvati na popravo tožbe v smislu I. odst. 108. čl. ZPP. Ker tega ni storilo, je kršilo 108. čl. ZPP in tudi čl. 273 ZPP. Zapis sodišča na obravnavi z dne 7. 6. 2007 pa ni poziv v smislu prej citiranih zakonskih določb. Odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka je zagotovo preuranjena. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi V. odst. 318. čl. ZPP. S tem, ko je dopustilo izvedbo predlaganih dokazov s prebranjem spisa Okrajnega sodišča v Žalcu D 97/2006 in notarskega zapisa SV ... z dne ..., ostale predlagane dokaze pa kot nepotrebne zavrnilo, pa je kršilo pravila dokaznega postopka. Nadalje je navedlo, da je tožnica v tožbi zatrjevala, da vrednost izročitve 5,000.000,00 SIT, navedena v tožbi, ni pravilno označena, vendar ni predlagala ustreznih dokazov. Zgolj na podlagi takšne trditve sodišče ne more graditi zaključkov, da je zahtevek neutemeljen. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je za svoje trditve glede sorazmernosti dajatev ponudila dokaze: zaslišanje prič, pridobitev medicinske dokumentacije, zaslišanje strank, vendar jih sodišče ni izvajalo. Sicer pa tožena stranka ni oporekala tej trditvi, pač pa je navedla, da sta stranki v pogodbi navedli le vrednost pogodbenega interesa. Tožeča stranka ni zahtevala izročitve izplačila nujnega deleža, temveč vračanje v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Sodišče bi moralo uporabiti 28. čl. ZD in bi lahko izvedlo dokaz z ugotovitvijo vrednosti ( z izvedencem), od katere se izračunava nujni delež na podlagi 28. čl. ZD, ne da bi ga predlagala katerakoli od pravdnih strank. Sodišče se zmotno sklicuje na 28. čl. ZD kot materialnopravno podlago, ki bi morala biti navedena v tožbenem zahtevku, je pa seveda upoštevna pri odločanju sodišča. Tožnica je v konkretnem primeru uveljavljala nujni delež v zapuščinskem postopku po pokojni materi, ker zapuščina obstaja. Sodišče je glede na nasprotovanje tožene stranke v zapuščinskem postopku, da je pogodba o preužitku odplačna, pravilno tožnico napotilo na pot pravde in postopek prekinilo. Ne more pa se tožeča stranka strinjati s stališčem, da je bila napotitev sodišča v zapuščinskem postopku pravilna. Tožeča stranka ni videla pravnega interesa na postavitvi zahtevka glede ugotovitve odplačnosti oz. neodplačnosti pogodbe in meni, da bi bil ugotovitveni zahtevek postavljen v nasprotju s 181. čl. ZPP ter da je presoja odplačnosti ali neodplačnosti pogodbe stvar predhodnega vprašanja v okviru presojanja izvedenih dokazov o utemeljenosti samega tožbenega zahtevka. V napotitvenem sklepu ni navedeno, na kakšni pravni osnovni bi naj toženec vrnil premoženje v zapuščino. Iz napotitvenega sklepa izhaja, da naj bi toženec vrnil celotne nepremičnine, ki mu jih je mati izročila. Takšna napotitev pa nasprotuje tožničinemu zahtevku, s katerim zahteva zgolj zavarovanje svojega nujnega deleža in vrnitev premoženja v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Pravno ni opravičljivo, da bi moral toženec vračati vse nepremičnine. Odločitev sodišča, utemeljena v 1. odst. na str. 5 obrazložitve, pomeni kršitev 26. čl. ZD. Pravila iz 28. čl. ZD, ki določajo način izračunavanja nujnega deleža, so prisilne narave in jih je zato sodišče dolžno upoštevati pri samem odločanju o tožbenem zahtevku. Sodišče pa razen vpogleda v spis ni izvajalo nobenih drugih dokazov in je zato dejansko stanje ostalo neugotovljeno. Pritožnica je zahtevala vrnitev darila do višine prikrajšanja nujnega deleža. Ni nujno, da je pravni inštitut darilo izrecno naveden v izreku. Iz tožbenih navedb pa jasno izhaja, da je šlo pri izročitvi premoženja dejansko za darilo. Ko sodišče presoja zahtevo tožnice, da toženec vrne zaradi prikrajšanja nujnega deleža v zapuščino del nepremičnin, mora predhodno pojasniti in pravilno ugotoviti dejansko stanje, torej ali gre pri pogodbi z dne 5. 5. 2005 za neodplačno razpolaganje, zaradi katerega je zahtevek za vračanje dela premoženja v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža utemeljen v celoti ali ne, ali delno. Vendar sodišče takšne materialne resnice ni ugotavljalo, ker je zahtevek zavrnilo iz drugih razlogov. Pritožbenemu sodišču zato pritožnica predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, stroške pritožbe pa šteje kot nadaljnje stroške pravdnega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica nujna dedinja in v zvezi s tem pravilno pojasnilo pravice nujnih dedičev, ki jih imajo po Zakonu o dedovanju (v nadaljevanju: ZD). Pri vračanju daril zaradi prikrajšanega nujnega deleža je potrebno upoštevati tako 34. člen ZD kot tudi 28. člen ZD, ki določa pravila za izračun nujnega deleža. Vračanje daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža ni možno, dokler se ne ugotovi, ali sploh in za kolikšno prikrajšanje gre. Če je prikrajšan nujni delež, se oporočna razpolaganja zmanjšajo, darila pa vrnejo, kolikor je treba, da se dopolni nujni delež (I. odstavek 34. člen ZD). Pri reševanju zahtevka za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža mora glede na gornje določbe pravdno sodišče ugotoviti obračunsko vrednost zapuščine, saj lahko le na ta način izračuna velikost razpoložljivega dela zapuščine ter nato velikost nujnega deleža tožeče stranke in na ta način ugotovi, ali je ta njegov delež prikrajšan, pri čemer mora pri izračunu upoštevati tudi 35. člen ZD. Tožeča stranka mora zato v tovrstni pravdi v tožbi navesti tudi vsa dejstva, ki so potrebna za izračun nujnega deleža po 28. členu ZD, in seveda predlagati tudi za ta dejstva ustrezne dokaze. Tožbeni zahtevek mora biti določen. Le tak pa je, če tožba vsebuje tudi vsa pravnorelevantna dejstva za izračun nujnega deleža. Če teh dejstev ne vsebuje, je zahtevek nedoločen. To pomeni, da je zaradi neizpolnjevanja obvezne vsebine taka tožba nesposobna za obravnavo in torej ni podana procesna predpostavka razumljivosti in popolnosti tožbe (glej Jan Zobec: Nesklepčnost tožbe in zamudna sodba, Pravna praksa št. 18/2002).

Glede na gornje zahteve, določene v ZD, in določbo I. odst. 180. čl. ZPP, po kateri je obvezna sestavina tožbe navedba dejstev, na katera tožeča stranka opira svoj zahtevek, je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožba nesklepčna, posledica kršitve določb 108. čl. ZPP in 273. čl. ZPP, katero utemeljeno uveljavlja pritožnica. Pritožnica sicer zmotno meni, da bi jo moralo sodišče pozvati na popravo tožbe zaradi nesklepčnosti. Sodišče namreč ni dolžno stranke pozivati na popravo nesklepčne tožbe, pač pa jo mora pozvati na popravo in dopolnitev tožbe, če ugotovi, da je nerazumljiva ali nepopolna ter v primeru obstoja ostalih pomanjkljivosti, navedenih v 273. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je trditvena in dokazna podlaga za ugotavljanje zatrjevane neodplačnosti pogodbe v tožbi nepopolna, a je zmotno zaključilo, da je tožba nesklepčna, ker ne vsebuje trditev o tem, da predmet izročitve v pogodbi ni pravilno opredeljen in niti trditev o vrednosti gospodarskega poslopja in dejstev v zvezi z zatrjevano adaptacijo, ker tožnica ni predlagala ustreznih dokazov za ugotavljanje vrednosti izpolnitve ene in druge pogodbene stranke. V skladu z 273. členom in 108. členom ZPP ter 285. členom ZPP bi moralo sodišče prve stopnje glede na zgoraj obrazloženo v okviru materialnoprocesnega vodstva napeljati tožečo stranko, da navede vsa odločilna oz. pomembna dejstva ter ponudi ali dopolni dokaze. Ker sodišče prve stopnje ni tako ravnalo, je kršilo 108. člen ZPP. Neuporaba 108. čl. ZPP je ali bi lahko vplivala na zakonitost izpodbijane sodne odločbe, saj bi se lahko izkazalo, da bi v primeru pravilne uporabe 108. čl. ZPP tožeča stranka tožbo dopolnila oziroma popravila, tako da bi bila le ta popolna. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. čl. ZPP v zvezi s 108. členom ZPP. Sodišče druge stopnje je moralo zato razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (354. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče tožečo stranko napeljati do tega, da bo dopolnila trditveno podlago v že zgoraj navedeni smeri, tako da bo le ta lahko omogočala uporabo 28. in 34. člena ZD ter ostalih relevantnih določb ZD.

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo, je pridržalo odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo (III. odst. 165. čl. ZPP).