Jedro

Razlogov, zakaj je dal prednost namembnosti, ki bi izhajala iz morebitnega upravnega akta, v primerjavi z dejansko uporabo prostorov, upravni organ v obrazložitvi ni navedel, kar bi bilo nujno glede na stališče sodišča v prejšnji sodbi, da iz zakonske ureditve v SZ ne izhaja, da bi se za opredelitev prostorov kot stanovanja zahtevali akti pristojnih organov.

Ker se po določbi 1. odstavka 2. člena SZ prostori, ki so stanovanje, lahko nahajajo tudi v drugi (nestanovanjski) zgradbi, razumevanje stanovanja po SZ ni odvisno od namembnosti, ki jo za samo stavbo določa morebitna upravna odločba (gradbeno, uporabno dovoljenje). Prav tako za odločanje o statusu ne morejo biti relevantni podzakonski predpisi iz 11. člena SZ, ki so med drugim določali tehnične, higienske in ekološke standarde stanovanj in stanovanjskih hiš. Drugačno stališče – da je treba uporabiti podzakonske predpise, ki določajo minimalne tehnične pogoje za graditev stanovanj -, bi namreč pomenilo, da prostorov, za katere ob izgradnji ali preureditvi v stanovanje ni bilo dvoma, da so stanovanje, zaradi kasnejšega zviševanja standardov gradnje ni mogoče več šteti za stanovanje. Sodišče ob tem še poudarja, da pojem stanovanja ni enak standardu primernega stanovanja iz 5. člena SZ.

V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. I Up 126/2000 z dne 19. 6. 2000 ima prizadeta stranka pravni interes za vodenje upravnega postopka le, če je vprašanje, ali so sporni prostori stanovanje ali ne, predhodno vprašanje v katerem od drugih postopkov.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana št. ... z dne 8. 7. 2009 se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Toženka je tožnici dolžna povrniti 350 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da kletnih prostorov v hiši na naslovu ..., ki jih je A.A. (v tem upravnem sporu prizadeta stranka) pridobila od tožnice na račun izpolnitve obveznosti in ki obsegajo sobi, kuhinjo, predsobo, kopalnico in klet v skupni izmeri 50,88 m2, ni mogoče šteti za stanovanje po 2. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ). Iz obrazložitve je razvidno, da je bilo v zadevi odločeno večkrat in v zvezi z njo do sedaj sproženi trije upravni spori pred tem sodiščem (U 1652/98, U 1209/2004 in U 1427/2007). Upravni organ ugotavlja, da so bili kletni prostori na omenjenem naslovu preurejeni tako, da so prevzeli funkcijo tehničnih stanovanjskih prostorov (kuhinja, kopalnica, predsoba), sob za bivanje in pomožnih stanovanjskih objektov, kljub temu pa niso pridobili statusa stanovanja. Po določbi 2. člena SZ morajo biti prostori namreč namenjeni trajnemu bivanju. V zvezi s tem pogojem upravni organ ugotavlja, da prostori ob izgradnji stavbe niso bili namenjeni trajnemu bivanju niti niso tega namena pridobili kasneje z ustreznimi akti pristojnih organov. Čeprav so se določen čas uporabljali za bivanje, v tem času ni bilo izdano dovoljenje za spremembo namembnosti. Prav to okoliščino je upravni organ štel kot ključno pri odločitvi v obravnavani zadevi. V zvezi s pravnim interesom A.A. za vodenje upravnega postopka pa je ugotovil, da je bila v sporne prostore preseljena na podlagi sodbe ljubljanske enote Temeljnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 322/89, za prostore je bila 1. 7. 1991 podpisana tudi stanovanjska pogodba. S sklepom opr. št. II P 92/97 z dne 11. 5. 2005 je Okrajno sodišče v Ljubljani prekinilo pravdni postopek za izpraznitev navedenega stanovanja do pravnomočno končanega postopka, ki se je vodil pred upravnim sodiščem pod št. U 1209/2004. V sklepu je kot razlog za prekinitev navedlo, da bi ugotovitev, da sporni prostori ne predstavljajo stanovanja po določilih SZ, pomenila, da se za sporno razmerje med strankama navedeni zakon ne bi mogel uporabljati. Do pravnomočnega zaključka te pravdne zadeve pa je bil s sklepom z dne 16. 1. 2006 prekinjen postopek tudi v drugi pravdni zadevi pred istim sodiščem (opr. št. P 2477/2005). Ker je po mnenju upravnega organa od pravnomočne odločitve v tej zadevi odvisna odločitev v navedenih sodnih postopkih, je prizadeta stranka zainteresirana v postopku, ki se vodi na podlagi 2. odstavka 3. člena SZ.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnil in v obširni odločbi povzel kronologijo dosedanjega postopka, ki teče od 21. 11. 1997 dalje na podlagi zahtevka prizadete stranke, da pristojna služba za stanovanjske zadeve izda mnenje o tem, ali sporni prostori zadovoljujejo kriterije, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, da gre za stanovanjske prostore. Pritožbeni organ se v razlogih svoje odločbe v celoti strinja z odločitvijo in stališči prvostopenjskega upravnega organa, saj po njegovem mnenju na odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, da so se prostori daljši čas dejansko uporabljali kot stanovanje in da je od leta 1984 do 24. 4. 2008 preteklo 24 let, kar je po pritožnikovem mnenju gotovo trajna uporaba za bivanje.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi izpodbija stališče upravnega organa, po katerem dejanska uporaba prostorov ne more spremeniti njihovega namena, ne da bi bil za to izdan ustrezni akt pristojnega organa. Poudarja, da prostori predstavljajo funkcionalno celoto in tako ustrezajo kvalifikaciji stanovanja po 4. členu SZ-1. Po opredelitvi iz te določbe se lahko stanovanje nahaja tudi v drugi stavbi, zato dejstvo, da zemljiško knjižni izpisek izkazuje, da gre za poslovno stavbo, ni ovira za opredelitev prostorov kot stanovanja. Sklicuje se tudi na stališče tega sodišča v sodbi opr. št. U 1427/2007-31 z dne 17. 3. 2009, da se pri tej presoji ne upoštevajo le akti pristojnih organov, ampak tudi druge okoliščine, zlati tiste, ki kažejo na dejansko uporabo prostorov. Tudi iz posnetka na CD, ki si ga je ogledal upravni organ, je razvidno, da je bila na dan pred predajo stanovanja 24. 4. 2008 v stanovanju lepo postlana postelja, kar kaže na njegovo uporabo. Navaja, da vse od leta 1984 dalje ni zasledila, da bi potrebovala kakršnokoli odločbo, da je stanovanje stanovanje. Zakon o stanovanjskih razmerjih (Uradni list RS, št. 35/82; v nadaljevanju ZSR) v 4. členu določa, kaj je stanovanje – sporno stanovanje na ... ulici vse to ima. Nikjer v ZSR ni določeno - če bi šlo v danem primeru res za poslovne prostore - kako se ti spremenijo v stanovanje. Prostore je kot stanovanje določila stanovanjska skupnost Občine Ljubljana Šiška z zapisnikom o ugotovitvi vrednosti stanovanja, izračunu vrednosti stanovanja in točkovanju v letu 1991, iz katerega je razvidno tudi, da je bilo prvo točkovanje stanovanja opravljeno že leta 1984. Stališče prvostopenjskega organa je zato nevzdržno, saj je njegov predhodnik prav za to stanovanje v letu 1984 izdal točkovalni zapisnik in ga s tem določil za stanovanje. Status stanovanja je bil pravnomočno priznan tudi s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani II P 322/89 z dne 7. 12. 1989. V nadaljevanju tožnica še navaja, da se toženka v izpodbijani odločbi ni izrecno opredelila do v pritožbi navedenih okoliščin glede uporabe prostorov kot stanovanja, ki jih v tožbi ponovno navaja. Predlaga, da sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne v ponovno odločanje na prvo stopnjo oziroma da odpravi upravna akta in samo odloči v zadevi. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev. V razlogih med drugim navaja, da je treba pri opredelitvi statusa stanovanja poleg določb SZ upoštevati tudi določbe Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki govorijo o spremembi namembnosti, spremembi rabe, pogojih za izvedbo navedenih posegov, pridobitvi gradbenega in uporabnega dovoljenja. Navaja, da je vsa navedena določila ZGO-1 upoštevala pri svoji odločitvi in da je izhajala iz dejstva, da je stavba v zemljiški knjigi vpisana kot poslovna stavba, da je bila ob izgradnji uporabljena za šivalnico in stanovanje za delavce, kletni prostori pa so kasneje služili za klavnico in delavnico za izdelavo klobukov. Tudi iz predloženega izvedenskega mnenja (iz prvostopenjske odločbe je razvidno, da gre za mnenje z dne 10. 9. 1996, ki ga je izdelal B.B., sodni izvedenec – opomba sodišča) izhaja, da ne gre za stanovanje. To izhaja tudi iz dejstva, da so stropi nizki in da preko stanovanja potekajo razne cevi in zračnik.

Prizadeta stranka A.A. v odgovoru na tožbo zavrača tožbene trditve in poudarja, da obstajajo strokovna mnenja, da v teh prostorih ni mogoče živeti in da ne izpolnjujejo minimalnih življenjskih ter higiensko zdravstvenih standardov. Njihovo stanje je razvidno iz posnetka, ki ga je predložila že v prejšnjem upravnem sporu. Teh prostorov praktično od vsega začetka sploh ni mogla uporabljati za bivanje. Ko pa je predlagala tožnici, da ji dopusti izvedbo določenih del za vzpostavitev minimalnih standardov bivanja, je bila njena prošnja zavrnjena. Izmišljena je tudi trditev, da naj bi se prostori uporabljali ves čas in da naj bi se uporabljali kot stanovanje. Meni, da je sklicevanje tožnice na točkovanje brezpredmetno, saj je bil njegov namen izključno določanje višine najemnine. V izreku sodbe opr. št. II P 322/89 tudi ni nikakršne odločitve o tem, da je prostore mogoče šteti za stanovanje. Če bi tožnica po nakupu prostorov od prejšnjega lastnika te preuredila in adaptirala s spremembo namembnosti, bi za to morala obstajati projektna in tehnična dokumentacija, za spremembo namembnosti pa celo gradbeno dovoljenje, s čimer tožnica ne razpolaga. V zaključku prizadeta stranka pojasnjuje, da je bilo treba z uveljavitvijo SZ skleniti ustrezne stanovanjske pogodbe, pri čemer je zakonodajalec v tej fazi najemnikom zagotovil določene pravice, med drugim s sestavo ustreznega zapisnika o morebitnih nepravilnostih in obveznostih s strani najemodajalca. Pri tem je bilo ugotovljeno, da sporni prostori ne dosegajo niti skrajnega minimuma, čemur je sledila njena zahteva, da pristojni organ poda mnenje, ali sporni prostori predstavljajo stanovanje po določbah SZ oz. v smislu 11. člena SZ. V naknadni pripravljalni vlogi tožnica podrobneje opisuje prostore oz. časovni potek spreminjanja njihove namembnosti.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporno, ali kletni prostori na naslovu ... ustrezajo pojmu stanovanja iz 1. odstavka 2. člena SZ (Uradni list RS, št. 18/91 in naslednji). Po tej določbi je stanovanje po tem zakonu skupina prostorov, namenjenih za trajno bivanje, ki so funkcionalna celota, praviloma z enim vhodom, ne glede na to ali so prostori v stanovanjski hiši ali v drugi zgradbi.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, potem ko je to sodišče s sodbo opr. št. U 1427/2007-31 z dne 17. 3. 2009 ugodilo tožbi B.B. in odpravilo prejšnjo prvostopenjsko odločbo z dne 27. 2. 2007. V tej sodbi je sodišče ugotovilo, da ostaja v celoti neodgovorjeno na ugovore tožnice glede obstoja pravnega interesa A.A. kot tudi ugovorov, ki se nanašajo na ugotavljanje statusa prostorov na naslovu ... . Glede ugotovitev upravnega organa, in sicer da prostori ob izgradnji leta 1908 niso bili namenjeni trajnemu bivanju in da takšnega namena niso pridobili kasneje z ustreznimi akti pristojnih organov, je zavzelo stališče, da so te okoliščine relevantne za odločitev, ne izključujejo pa presoje ostalih, zlasti zatrjevane večletne in dejanske uporabe prostorov kot stanovanja. Iz zakonske ureditve v 2. in 3. členu SZ namreč ne sledi, da bi se za opredelitev prostorov za stanovanje zahtevali akti pristojnih organov, kar pomeni, da se lahko upoštevajo tudi druge okoliščine, zlasti tiste, ki kažejo na dejansko uporabo zadevnih prostorov.

Kot je bilo navedeno že uvodoma, je upravni organ v ponovljenem postopku ugotovil, da so bili sporni prostori, ki so locirani v kleti, preurejeni v prostore s funkcijo kuhinje, kopalnice, predsobe ter sob za bivanje in da so se določen čas uporabljali za bivanje. Ker pa za spremenjeno namembnost ni bil izdan akt pristojnega organa, prostori z izvedeno preureditvijo in dejansko uporabo niso pridobili statusa stanovanja.

Upravni organ je torej kljub temu, da je ugotavljal in ugotovil, da so se prostori uporabljali za bivanje, kot odločujočo štel okoliščino, da za prostore ni bila izdana odločba o njihovi stanovanjski namembnosti. Razlogov, zakaj je dal prednost namembnosti, ki bi izhajala iz morebitnega upravnega akta, v primerjavi z dejansko uporabo prostorov, v obrazložitvi ni navedel, kar bi bilo nujno glede na stališče sodišča v prejšnji sodbi, da iz zakonske ureditve v SZ ne izhaja, da bi se za opredelitev prostorov kot stanovanja zahtevali akti pristojnih organov. Že iz tega razloga je izpodbijana odločba nezakonita, saj zaradi pomanjkljivih razlogov ni mogoče preizkusiti, ali je imel upravni organ utemeljene razloge, da v ponovnem postopku ni upošteval stališča sodišča glede uporabe materialnega prava, kot je to dolžan v skladu z določbo 4. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1). Naknadno sklicevanje na določbe ZGO-1 v odgovoru na tožbo te pomanjkljivosti ne morejo odpraviti. Poleg tega sodišče ugotavlja, da prvostopenjski organ v obrazložitvi navaja, da 2. odstavek 3. člena SZ določa, da v dvomu, ali gre za stanovanje ali ne, odloča upravni organ na podlagi predpisov iz 1. in 2. alineje 11. člena SZ. Kljub temu iz obrazložitve ni razvidno, da bi v zadevi katerega od teh predpisov tudi dejansko uporabil. Zaradi tega je podana kršitev pravil postopka po 3. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; ZUP).

Čeprav že navedeno zadostuje za ugoditev tožbi, pa sodišče zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka še podrobneje pojasnjuje stališče iz sodbe opr. št. U 1427/2007: Ker se po določbi 1. odstavka 2. člena SZ prostori, ki so stanovanje, lahko nahajajo tudi v drugi (nestanovanjski) zgradbi, razumevanje stanovanja po SZ ni odvisna od namembnosti, ki jo za samo stavbo določa morebitna upravna odločba (gradbeno, uporabno dovoljenje). Poleg tega ne iz te ne iz katere druge določbe ni razvidno, da bi SZ pri ugotavljanju, kaj se šteje za stanovanje, napotil na uporabo predpisov s področja graditve objektov, na katere se toženka sklicuje v odgovoru na tožbo (drugače kot npr. sedaj veljavni SZ-1, ki v 10. členu pojem primernega stanovanja izrecno povezuje z zagotovljenimi minimalnimi tehničnimi pogoji za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj ter izdanim uporabnim dovoljenjem).

Prav tako za odločanje ne morejo biti relevantni podzakonski predpisi iz 11. člena SZ, ki so med drugim določali tehnične, higienske in ekološke standarde stanovanj in stanovanjskih hiš. Na tej podlagi (in na podlagi 8.a in 8.c člena Zakona o graditvi objektov, Uradni list SRS, št. 34/84 in naslednji) je bil izdan Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj (Uradni list RS, št. 45/00), ki je določil minimalne tehnične pogoje za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj (1. odstavek 1. člena). Navedeni pravilnik je v 3. odstavku 1. člena predpisal uporabo svojih določb tudi za primere rekonstrukcij že zgrajenih stanovanj, stanovanjskih stavb in za rekonstrukcije in adaptacije drugih stavb z namenom, da se v njih uredijo stanovanja. Pravilnik torej določa zahteve, ki jih morajo od njegove uveljavitve dalje (od 27. 6. 2000) upoštevati investitorji pri gradnji, ni pa predpis, relevanten za ugotavljanje stanovanja v smislu definicije iz 1. odstavka 2. člena SZ. Drugačno stališče – da je treba uporabiti podzakonske predpise, ki določajo minimalne tehnične pogoje za graditev stanovanj -, bi namreč pomenilo, da prostorov, za katere ob izgradnji ali preureditvi v stanovanje (v obravnavani zadevi leta 1984) ni bilo dvoma, da so stanovanje, zaradi kasnejšega zviševanja standardov gradnje ni mogoče več šteti za stanovanje. Takega namena pa vsebini določbe 1. odstavka 2. člena SZ ni mogoče pripisati.

Bistvo stanovanja po SZ je torej, da njegovi prostori pomenijo funkcionalno celoto, namenjeno trajnemu bivanju. Izrecno so iz pojma stanovanja izvzeti prostori, našteti v 1. odstavku 3. člena SZ, to so (1) prostori za začasno prebivanje, (2) prostori v stavbi, zgrajeni za nastanitev posameznikov, (3) prostori, ki se od časa do časa uporabljajo za počitek ali oddih, ne omogočajo pa trajnega bivanja in (4) prostori za turistične nastanitvene zmogljivosti, ki sicer izpolnjujejo pogoje iz 1. odstavka 2. člena, niso pa namenjeni zadovoljevanju stanovanjskih potreb. V 2. odstavku istega člena je nato določeno, da če nastane dvom, ali gre za stanovanje po tem zakonu, o tem odloči za stanovanjske zadeve pristojni upravni organ na zahtevo zainteresirane stranke.

Ob taki zakonski opredelitvi, kaj se šteje za stanovanje, kateri prostori (kljub temu da so namenjeni za bivanje) niso stanovanje in določitvi pristojnosti organa, ki v dvomu odloči o tem, ali gre za stanovanje, se v zvezi z izpodbijano odločbo postavlja tudi vprašanje, če sporni prostori niso stanovanje, kaj potem so – prostori iz 1. odstavka 3. člena SZ, pomožni stanovanjski prostori iz 2. odstavka 2. člena SZ ali kaj tretjega. Ker izpodbijana odločba na to ne daje odgovora, tudi iz tega razloga ni mogoče pritrditi izpodbijani odločitvi. Sodišče ob tem še poudarja, da pojem stanovanja ni enak standardu primernega stanovanja iz 5. člena SZ, po katerem se kot tako šteje stanovanje, ki ima poleg dnevne sobe, kuhinje, sanitarnih prostorov in predsobe še toliko spalnega prostora, da zadošča stanovanjskim potrebam lastnika oz. najemnika in njegovim ožjim družinskim članom, ki živijo z njim v skupnem gospodinjstvu. Iz odgovora prizadete stranke je namreč razvidno, da je zanjo v prvi vrsti sporna primernost prostorov za bivanje. Ker se o tem vprašanju ne odloča v obravnavanem upravnem ampak v sodnih postopkih, so za odločitev pravno nepomembne njene trditve o tehničnih značilnostih prostorov in (ne)doseganju standardov ter v tej smeri predlagana izvedba dokazov.

Sodišče pa tudi v tem upravnem sporu ponovno ugotavlja, da v zadevi ni razjasnjeno vprašanje, ali ima A.A. še vedno pravni interes za vodenje predmetnega upravnega postopka. Že Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. I Up 126/2000 z dne 19. 6. 2000, izdano v zvezi s pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo opr. št. U 1652/98-12 z dne 8. 12. 1999, sprejelo stališče, da je eden od pogojev za odločanje po 2. odstavku 3. člena SZ dvom o statusu določenih prostorov, torej to, da je vprašanje postalo sporno v drugem postopku. Povedano drugače: v skladu s tem stališčem ima A.A. pravni interes za vodenje upravnega postopka le, če je vprašanje, ali so sporni prostori na naslovu ... stanovanje ali ne, predhodno vprašanje v katerem od drugih postopkov. Pravni interes za sprejem – v konkretnem primeru – ugotovitvene odločbe, mora obstajati ves čas postopka.

V zvezi s tem se upravni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na sklep opr. št. II P 92/97 z dne 11. 5. 2005 o prekinitvi pravdnega postopka do pravnomočno končanega postopka, vodenega pod opr. št. U 1209/2004. Iz upravnih spisov pa je razvidno, da je tožnica v svoji prejšnji tožbi v upravnem sporu (U 1427/2007) navajala, da je višje sodišče ta sklep razveljavilo in odločilo, da se mora postopek nadaljevati (in je to povzeto tudi v obrazložitvi sodbe opr. št. U 1427/2007-31). Upravni organ tega dejstva ni preveril, poleg tega pa je iz obrazložitve izpodbijane odločbe v delu, v katerem so povzeta stališča tožnice v zadevi, razvidno, da so ji bili 24. 4. 2008 sporni prostori tudi izročeni. Zato se poraja dvom o utemeljenosti sklicevanja na postopek pod opr. št. II P 92/97 (in posledično P 2477/2005) kot podlagi zatrjevanega pravnega interesa za vodenje upravnega postopka.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1). V njem bo moral najprej preizkusiti, ali prizadeta stranka zaradi morebitnih drugih sodnih postopkov, ki so v teku, še izkazuje pravno korist, ki bi jo imela od odločitve v tem upravnem postopku. Če je pravni interes podan, bo moral pri odločitvi upoštevati razlago določb SZ iz te sodbe.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena pravilnika). V skladu z določbo 5. člena pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti povrnejo v skladu z ZPP in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov.

Tožnica je priglasila tudi stroške upravnega postopka. Ker je za odločanje o njihovi povrnitvi pristojen upravni organ in ne sodišče, njeni zahtevi v tem delu ni ugodilo.