Jedro

Načelo prepovedi spremembe sodbe v škodo edinega pritožnika (načelo prepovedi reformatio in peus) bi bilo v obravnavani zadevi kršeno, če bi sodišče druge stopnje ob reševanju tožnikove pritožbe proti zavrnilnemu delu sodbe poseglo v pravnomočni prisodilni del sodbe sodišča prve stopnje in na primer znižalo tožniku prisojeno odškodnino ali tudi v tem obsegu zavrglo tožbo. Sodišče druge stopnje v prisodilni del sodbe ni poseglo in je to v svojih razlogih tudi posebej poudarilo. V izpodbijani in zato nepravnomočni del sodbe pa je imelo pooblastilo poseči ne glede na trditve tožnika kot edinega pritožnika, saj pritožbeni preizkus obstoja absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodi v skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP v okvir uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe. Zato mora tudi sodišče druge stopnje paziti, ali odločitev v konkretnem sporu spada v pristojnost sodišča Republike Slovenije (3. točka drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 16. člena ZPP).

V sodni praksi se je pri vprašanju pristojnosti za sojenje v odškodninskih sporih z mednarodnim elementom uveljavilo stališče, da se šteje, da je škoda nastala na ozemlju Republike Slovenije, če je tu prišlo do poškodbe telesa in da zato za pristojnost slovenskega sodišča ne zadostuje dejstvo, da stranka trpi telesne in duševne bolečine na območju svojega prebivališča v Republiki Sloveniji (pravno mnenje občne seje VS RS dne 19.6.1997).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik se je hudo telesno poškodoval v prometni nesreči, ki jo je dne 20.5.1991 na cesti Doboj - Derventa v takratni SR BIH povzročil zavarovanec tožene stranke. Zato je dne 30.12.1991 pri Okrajnem sodišču v Velenju kot krajevno pristojnemu sodišču po kraju njegovega prebivališča vložil direktno tožbo proti zavarovalnici. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za povrnitev premoženjske škode v celoti ugodilo in tožniku iz tega naslova prisodilo 114.896,00 SIT, tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo pa delno in tožniku prisodilo 1,000.000,00 SIT odškodnine, presežno zahtevanih 880.000,00 SIT pa je zavrnilo. Po načelu uspeha v pravdi je odločilo tudi o pravdnih stroških, na predlog obeh pravdnih strank pa je s sklepom o popravi odpravilo očitno pisno pomoto v sodbenem izreku.

Proti sodbi sodišča prve stopnje se je pritožil le tožnik, izpodbijal ves zavrnilni del sodbe, uveljavljal pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagal ustrezno spremembo sodbe sodišča prve stopnje.

Sodišče druge stopnje je ob uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ugotovilo, da je v postopku na prvi stopnji prišlo do absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ker odločanje o tem sporu ne spada v sodno pristojnost sodišča Republike Slovenije, kar je ugovarjala tudi tožena stranka in na kar mora glede na 16. člen ZPP sodišče paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti. Zato je tožnikovi pritožbi delno ugodilo tako, da je izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo v tem obsegu zavrglo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sklepu sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijanega sklepa, da se tožnikovi pritožbi ugodi in toženi stranki naloži plačilo še 880.000,00 SIT odškodnine. Sodišče druge stopnje je bistveno kršilo določbo 374. člena ZPP, ker je njegova odločitev v škodo tožnika kot edinega pritožnika. Zavrženje tožbe v tem delu je za tožnika kot edinega pritožnika mnogo slabše kot zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka. Zmotna uporaba materialnega prava je podana zaradi prenizko prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 374. člena ZPP sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščem druge stopnje ni prišlo do očitane procesne kršitve. Načelo prepovedi spremembe sodbe v škodo edinega pritožnika (načelo prepovedi reformatio in peus) bi bilo v obravnavani zadevi kršeno, če bi sodišče druge stopnje ob reševanju tožnikove pritožbe proti zavrnilnemu delu sodbe poseglo v pravnomočni prisodilni del sodbe sodišča prve stopnje in na primer znižalo tožniku prisojeno odškodnino ali tudi v tem obsegu zavrglo tožbo. Sodišče druge stopnje v prisodilni del sodbe ni poseglo in je to v svojih razlogih tudi posebej poudarilo. V izpodbijani in zato nepravnomočni del sodbe pa je imelo pooblastilo poseči ne glede na trditve tožnika kot edinega pritožnika, saj pritožbeni preizkus obstoja absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodi v skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP v okvir uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe. Zato mora tudi sodišče druge stopnje paziti, ali odločitev v konkretnem sporu spada v pristojnost sodišča Republike Slovenije (3. točka drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 16. člena ZPP).

Zmotno je tožnikovo revizijsko stališče, da je zavrženje tega dela tožbe zanj manj ugodno od delne zavrnitve tožbenega zahtevka.

Zavrnitev tožbenega zahtevka pomeni meritorno, torej vsebinsko odločitev o stvari. Nove tožbe v isti stvari zaradi procesne ovire že razsojene stvari stranka ne more več vložiti. Zavrženje tožbe pa ne predstavlja vsebinske odločitve o stvari, saj so razlogi take odločitve formalnopravne narave. Zato je novo tožbo v takem primeru načeloma mogoče vložiti. Načeloma zato, ker mora odpasti procesna ovira oziroma formalni razlog zavrženja tožbe. Ne glede na dejstvo, da so razlogi zavrženja tožbe zelo različni, saj se nanašajo na procesne predpostavke glede na sodišče, glede na stranke in glede na sporni predmet, pa je mogoče, da v času vložitve nove tožbe ti razlogi ne obstajajo več (na primer sprememba zakonodaje glede sodne pristojnosti, kasnejša pridobitev pravdne sposobnosti stranke, umik litispendenčne zadeve, vložitev popolne vloge itd.). Preneseno na konkretno zadevo to pomeni, da zaradi zavrženja dela tožbe v tej pravdni zadevi v morebitni novi tožbi pri sodišču pristojne države glede tega dela tožbe ne bo obstajala procesna ovira že razsojene stvari.

Po vsem obrazloženem odločitev sodišča druge stopnje ni bila v škodo tožnika kot edinega pritožnika. Bila pa je tudi materialnopravno pravilna. Za presojo pristojnosti slovenskega sodišča so v skladu z 81. členom Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ul. SFRJ št. 43/82, popravek 72/82) odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko začne teči pravda. Do obravnavanega škodnega dogodka v takratni SR BIH je res prišlo pred osamosvojitvijo naše države, tožba pa je bila vložena in vročena po osamosvojitvi. Zato je potrebno rešiti vprašanje mednarodne pristojnosti. Glede na določbo prvega odstavka 53. člena navedenega zakona je v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pristojno sodišče Republike Slovenije, če ta pristojnost velja po določbah 46., 50., 51. in 52. člena tega zakona ali če je škoda nastala na ozemlju Republike Slovenije. V obravnavani zadevi ne gre za pristojnost iz nobenega od navedenih členov, tudi ne po kraju nastanka škode. V sodni praksi se je pri vprašanju pristojnosti za sojenje v odškodninskih sporih z mednarodnim elementom uveljavilo stališče, da se šteje, da je škoda nastala na ozemlju Republike Slovenije, če je tu prišlo do poškodbe telesa in da zato za pristojnost slovenskega sodišča ne zadostuje dejstvo, da stranka trpi telesne in duševne bolečine na območju svojega prebivališča v Republiki Sloveniji (pravno mnenje občne seje VS RS dne 19.6.1997).

Po vsem obrazloženem sodišče druge stopnje ni bilo pristojno za meritorno obravnavanje izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje. Zato je bila pravilna njegova odločitev o razveljavitvi tega dela sodbe sodišča prve stopnje in o zavrženju tožbe v enakem obsegu. Ob pravilnosti take odločitve se revizijsko sodišče seveda ne more ukvarjati z uveljavljanim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava pri meritornem odločanju o višini pravične odškodnine. Zato je na podlagi četrtega odstavka 400. člena ZPP v zvezi s 393. členom ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi zavrnitev tožnikovih priglašenih revizijskih stroškov.