Jedro

Iz drugega odstavka 213. člena in 287. čl. Zakona o pravdnem postopku izhaja, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, vendar lahko zavrne izvedbo nerelevantnih dokazov. Višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje nedopustno zavrnilo dokazna predloga tožnika, s tem pa je kršilo njegovo pravico do izjave v postopku in je zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, naj se izreče za nično Pogodba o odsvojitvi dela poslovnega deleža št. Sv 575/97 z dne 27.6.1997, ki je bila sklenjena med tožnikom in toženci v obliki notarskega zapisa, in naj toženci tožniku vrnejo poslovni delež v skupni nominalni vrednosti 653.971,00 SIT v družbi M. d.o.o. in sicer vsak od tožencev poslovni delež v znesku 163.456,71 SIT, ter naj tožniku izstavijo ustrezno listino, na podlagi katere se bo lahko v sodnem registru pri Okrožnem sodišču v X, pri družbi M. d.o.o. pod vl. št. 1/2218/00, vpisal kot lastnik poslovnega deleža tožeče stranke v znesku 1,648.021,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je tudi v celoti zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, naj se sporna Pogodba o odsvojitvi dela poslovnega deleža razveljavi. Tožniku je sodišče prve stopnje naložilo še plačilo pravdnih stroškov v znesku 149.653,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje izpodbijane sodbe.

Proti navedeni sodbi je tožnik pravočasno vložil pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker v postopku na prvi stopnji ni izvedlo ustreznega dokaznega postopka. Na prvem in hkrati edinem naroku je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep, da se dopustijo in izvedejo dokazi z vpogledom v notarski zapis, opr. št. SV 575/97 z dne 27.6.1997, in aneks k pogodbi o ustanovitvi zasebnega podjetja M. d.o.o., M. z dne 2.12.1993. Izvedbo vseh drugih dokazov, ki jih je predlagal tožnik, pa je naslovno sodišče zavrnilo. Tožnik je z dopisom z dne 6.12.2000 obvestil sodišče prve stopnje, da bo prišel iz Kanade v Republiko Slovenijo v sredini meseca februarja 2001, ter je iz tega razloga sodišče zaprosil, naj razpisan narok za glavno obravnavo dne 12.12.2000 preloži, da bo lahko na preloženem naroku zaslišana tudi on. Kljub obrazloženi prošnji, sodišče prve stopnje predlogu tožnika ni ugodilo.

Tožnik je navedel tudi, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom v sodni register Okrožnega sodišča v X., pod vl. št. 1/2218/00, in sicer za družbo M. d.o.o., M., s katerim bi se seznanilo s podatki v zvezi s statusno ureditvijo družbe ter odnosi med družbeniki. Zaradi navedenega tožnik sploh ni mogel dokazati dejstev, ki jih je navajal v tožbi, kakor tudi ne utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Tožnik v nadaljevanju navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejstvo, da je bila izpodbijana pogodba sklenjena zaradi uskladitve med dejanskimi in registriranimi poslovnimi deleži pravdnih strank, kot družbenikov v družbi M. d.o.o. v zvezi z Aneksom št. 2 z dne 2.12.1993. Tožnik poudarja, da je bila pogodba sklenjena povsem neodvisno od omenjenega Aneksa št. 2, kar bi lahko sodišče prve stopnje ugotovilo z zaslišanjem strank, kakor tudi z vpogledom v omenjeno pogodbo, kjer o tem, da se ta pogodba sklepa zaradi realizacije Aneksa št. 2, ni nikakršnega govora. Tožnik tudi opozarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje v nasprotju s podatki, ki so vpisani v sodni register Okrožnega sodišča v X., pod vl. št. 1/2218/00, in sicer za družbo M. d.o.o.. Podatki vpisani v sodni register so javni ter za njih velja načelo publicitete in konstitutivnosti vpisa. Vsak družbenik ima namreč takšen delež, kakor izhaja iz vpisa v sodnem registru. Tako po mnenju tožnika sploh ni mogoče razmišljati o tem, da bi se registrirani deleži družbenikov usklajevali z dejanskimi poslovnimi deleži družbenikov. Iz besedila predmetne pogodbe izhaja, da tožnik brezplačno odsvoji tožencem del svojega poslovnega deleža, vendar so se toženci zavezali, da bodo skupaj z družbo M. d.o.o. od tožnika kot dobavitelja iz Kanade kupovali surovine ter tožniku redno izplačevali avtorske honorarje na podlagi medsebojno sklenjenih avtorskih pogodb. Omenjeni dogovor pravdnih strank, da bodo trajno medsebojno sodelovale, je bil tisti razlog, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Tožnik opozarja, da omenjena pogodba ni bila sklenjena z darilnim namenom. Kavza omenjene pogodbe je bila namreč "skupno trajno poslovno sodelovanje pravdnih strank", na temelju "velikega obojestranskega zaupanja". Če bi pravdne stranke na dogovorjen način dejansko medsebojno trajno poslovno sodelovale, bi bila podana kavza omenjene pogodbe. Ker pa tožene stranke tožečo stranko že ob samem podpisu pogodbe spravile v zmoto, ker so zasledovale cilj, da dobijo del poslovnega deleža od tožene stranke na čim bolj poceni način, ter niso hotele izpolniti medsebojnega dogovora o trajnem poslovnem sodelovanju, omenjena pogodba ni imela dopustne kavze že ob samem podpisu pogodbe. V zaključku obrazložitve tožeča stranka še opozarja, da izpodbijana sodba nima razlogov o ničnosti omenjene pogodbe, ker je bila volja pogodbenih strank pri njeni sklenitvi navidezna oziroma simulirana.

Toženci so na pritožbo odgovorili in sodišču druge stopnje predlagali, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navajajo, da se v celoti strinjajo z zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s pravno podlago pogodbe. Namen predmetne pogodbe je bila uskladitev razlike med dejanskimi in registriranimi poslovnimi deleži. Dejstvo, da kavza pogodbe ni povzeta v besedilo pogodbe še ne pomeni, da kavze ni oziroma ni takšna kot ugotavlja sodišče. Velja domneva, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena (tretji odstavek 51. člena ZOR).

Glede podatkov, vpisanih v sodni register, pa toženci poudarjajo, da velja načelo publicitete, načelo konstitutivnosti vpisa pa velja v primeru, ko je to zakonsko določeno. Domneva se, da ima družbenik tak delež, kot izhaja iz vpisa v sodnem registru, vendar pa je tak delež lahko dejansko drugačen. Trditev pritožnika, da pojmovno ni mogoče razglabljati o tem, da bi se registrirani deleži usklajevali z dejanskimi poslovnimi deleži, je neutemeljena. Dejanske spremembe osnovnih vložkov v osnovnem kapitalu se namreč v sodni register vpišejo le na podlagi predloga, predlogu pa je treba priložiti predpisane listine. In ravno sporna pogodba je listina, na podlagi katere je dejanske spremembe v osnovne kapitalu možno pisati v sodni register.

Toženci menijo, da je s strani tožnika zatrjevana kavza predmetne pogodbe je dopustna in bi jo lahko stranke v pogodbo zapisale. Poudariti je treba, da je pogodbo sestavil odvetnik in je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa, se pravi z obličnostjo, ki še posebej preprečuje, da se pogodbene stranke ne bi zavedale vsebine in posledic sklenjene pogodbe. Po mnenju tožencev je v konkretnem primeru zaradi prepoznega izpodbojnega zahtevka bistveno le, ali sta kavza in nagib sklenjene pogodbe dopustna ali ne. Ker sta po mnenju tožene stranke dopustna tako kavza kot nagib, ni razloga, da se pogodba izreče za nično. Prav tako meni, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno že na podlagi samih predloženih listin in brez predlaganih dodatnih zaslišanj pravdnih strank, zato je izvedba vseh predlaganih dokazov nepotrebna.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je bila sklenjena darilna pogodba o odsvojitvi dela poslovnega deleža le navidezna. Navedel je, da dela poslovnega deleža tožencem v resnici ni podaril, temveč ga je na tožence prepisal zato, ker so se oni zavezali, da bo družba M. d.o.o. od njega odkupovala surovine in z njim sklepala avtorske pogodbe. Toženci pa se tega dogovora niso držali. Poleg tega so ga pred sklenitvijo pogodbe tudi napili, tako da je pogodbo podpisoval v vinjenem stanju. Zato je tožnik primarno zahteval, naj sodišče ugotovi, da je pogodba nična, podrejeno pa, da je neveljavna. Tožnik je sodišču predlagal, naj o tem zasliši pravdni stranki, prebere sporno pogodbo in vpogleda v sodni register.

Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem pravdnih strank in ni vpogledalo v sodni register z obrazložitvijo, da so listinski dokazi jasni in nedvoumni. Na podlagi listinskih dokazov in nespornih dejstev je sodišče prve stopnje ugotovilo: - da so toženci dne 16.3.1992 ustanovili podjetje M., proizvodno in trgovsko podjetje; - da je tožnik dne 28.12.1992 sklenil pogodbo o vlaganju v podjetje M. d.o.o., nato pa 2.2.1993 še dodatek o tujem vlaganju; - da je tožnik s toženci dne 2.12.1993 sklenil aneks k pogodbi o ustanovitvi podjetja M. d.o.o. , M., in je tožnik po tem aneksu vložil v podjetje znesek 1,648.021,00 SIT, toženci pa vsak po 428.822,00 SIT, tako da ima po aneksu tožnik v podjetju 49,00 % , toženci pa vsak 12,75 % solastninski delež; - da so se tožnik in tožencu v 5. členu aneksa dogovorili, da si bodo delili dobiček v razmerju: tožnik 29,56 %, toženci pa vsak po 17,61%; - da so se tožnik in toženci v 8. členu aneksa dogovorili, da se tožnik vnaprej odpoveduje lastninskemu deležu za vrednost kombija v znesku 5.000,00 DEM in mešalnika v znesku 4,290.000,00 ITL, kar predstavlja skupno vrednost 653.971,00 SIT v dobro lastninskih deležev tožencev in da učinki te pogodbe nastopijo 27.5.1998 tako, da bodo lastniški deleži znašali : tožnikov lastninski delež 29,56 % in lastninski delež vsakega od tožencev pa 17,61 %; - da so tožnik in toženci dne 27.6.1997 sklenili pogodbo o odsvojitvi dela poslovnega deleža v obliki notarskega zapisa in je v 2. členu te pogodbe navedeno, da tožnik brezplačno odsvoji del svojega poslovnega deleža tožencem tako, da te pridobijo vsaka po 163.456,71 SIT kar v % pomeni, da imajo toženci 17,61 %, tožnik pa 29,56 % solastniški delež.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so pravdne stranke s sporno darilno pogodbo o odsvojitvi dela poslovnega deleža hotele le realizirati 8. člen aneksa, saj je s sporno darilno pogodbo tožnik tožencem podaril prav znesek 653.971,00 SIT, tožnik in toženci pa so pridobili natanko takšne solastniške deleže kot izhajajo iz 8. člena aneksa.

Sodišče prve stopnje je torej verjelo tožniku, da je bila darilna pogodba fiktivna in njen namen ni bil darilo. Zato je v skladu z 2. odstavkom 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih pravilno ugotavljalo, ali navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo in ali je ta veljavna. Sodišče prve stopnje je nato le na podlagi aneksa z dne 2.12.1993 ugotovilo, da so tožnik in toženci s sporno pogodbo želeli odpraviti neskladje med pogodbo, s katero je tožnik postal družbenik podjetja M. d.o.o. in aneksom. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je ta njihova podlaga dopustna in da je neutemeljen tožnikov zahtevek, da je pogodba o odsvojitvi dela poslovnega deleža nična. Glede podrejenega tožbenega zahtevka pa je sodišče prve stopnje odločilo, da tožnik zaradi poteka enoletnega roka ne more več zahtevati razveljavitve izpodbojne pogodbe.

Višje sodišče ocenjuje, da navedbe v obrazložitvi sodbe nasprotujejo vsebini listin, ki so v spisu. V postopku namreč nobena od pravdnih strank sploh ni predložila osnovne pogodbe z dne 28.12.1992, s katero je tožnik postal družbenik podjetja M. d.o.o., sodišče prve stopnje pa tudi ni vpogledalo v sodni register, tako da ni moglo oceniti ali sta aneks in ta pogodba skladna ali ne. Razlogi sodišča prve stopnje so v tem delu tudi nejasni, saj sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj je bilo treba skleniti pogodbo o odsvojitvi pogodbenega deleža zaradi uskladitve deležev, če pa naj bi že 8. člen aneksa dosegel enak učinek - solastniški delež tožnika 29,56 %, tožencev pa 17,61 %. Sodišče prve stopnje je zato zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik je predlagal, naj sodišče ugotovi pravi namen pravdnih strank z njihovim zaslišanjem in z vpogledom v sodni register. Sodišče prve stopnje je ta predlog zavrnilo, ker naj bi bili listinski dokazi tako nedvoumni, da izvedba tega dokaza ni bila potrebna. Prav z izvedbo teh dokazov pa bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, s kakšnim namenom so sklenile sporno pogodbo o odsvojitvi dela poslovnega deleža zlasti glede na določbo 8. člena aneksa, upoštevajoč navedbe tožeče stranke, da je bil namen pogodbe plačilo za nadaljnje poslovno sodelovanje, ter upoštevajoč navedbe tožencev v odgovoru na tožbo, da tožnikov pravi vložek ni bil 1,648.021,00 SIT, temveč za 653.971,00 SIT manj, ker naj bi zaradi uveljavljanja carinskih olajšav pri tujih vlaganjih prišlo do razlike. Iz drugega odstavka 213. člena in 287. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izhaja, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, vendar lahko zavrne izvedbo nerelevantnih dokazov (primerjaj A. Galič, Pravica do kontradiktornega postopka - ustavnopravni vidik, Podjetje in delo, št. 6-7/1999, str. 1171). Višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje nedopustno zavrnilo dokazna predloga tožnika, s tem pa je kršilo njegovo pravico do izjave v postopku in je zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnikova pravica zahtevati razveljavitev pogodbe zaradi napak glede volje prenehala s potekom enega leta od sklenitve pogodbe.

Zaradi navedenih kršitev določb pravdnega postopka je Višje sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da opravi novo glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje bo moralo še dopolniti dokazni postopek in na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka ugotoviti, ali je sklenjena pogodba o odsvojitvi dela poslovnega deleža navidezna, in če je, ali prikriva kakšno drugo pogodbo. Če bo sodišče sledilo navedbam tožnika, da je šlo za plačilo za nadaljnje poslovno sodelovanje, pa bo moralo ugotoviti, ali je takšna pogodba pravno veljavna in če je, ali je podrejeni tožbeni zahtevek utemeljen zaradi razveze pogodbe zaradi neizpolnitve s strani tožencev.

Tretji odstavek 165. člena ZPP določa, da če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.