Jedro

Pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

Izrek

I.Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1658/2025 z dne 2. 10. 2025 se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Pritožba zoper II. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1658/2025 z dne 2. 10. 2025 se zavrže.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep toženke, št. 2142- 101/2025/4 (UOIM-04) z dne 24. 9. 2025, s katerim je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44z, Postojna, od 22. 9. 2025 od 10:45 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 22. 12. 2025 do 10:45 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec. S sklepom je zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2.Upravno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo toženki, da so za izrek ukrepa izpolnjeni pogoji iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Navedlo je, da po zaslišanju tožnika ugotavlja enako dejansko stanje kot ga je ugotovila toženka, in sicer, da je tožnik očitane kršitve storil, saj pri zaslišanju ni bil povsem iskren in je skušal minimizirati svoje neprimerno obnašanje, v ničemer pa ni izpodbijal dejanskega stanja glede tega, da je bila potrebna celo intervencija policije. To po presoji sodišča nedvomno govori o kršitvi, kot je povzeta v poročilu, in njeni resnosti. Pritrdilo je tudi presoji toženke glede sorazmernosti posega v tožnikovo pravico do osebne svobode. Poudarilo je, da gre v tožnikovem primeru za težje kršitve, ki dosegajo prag resnosti posega v osebno varnost in javni red iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj se je tožnik vedel nasilno in neprimerno, vnašal nemir v življenje v azilnem domu in pri tem ogrožal ne le sebe, pač pa tudi stanovalce in zaposlene, vključno z varnostno službo. Pri tem ni šlo le za enkraten dogodek, tožnikovo neustrezno vedenje se je stopnjevalo. Sodišče je upoštevalo, da je toženka ukrepe stopnjevala, saj je tožnika opozarjala in ga seznanila z možnostjo izreka omejitve gibanja v primeru nadaljevanja in stopnjevanja kršitev hišnega reda.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijano sodbo in sklep vložil (ločeni) pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jima ugodi, izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, izpodbijani sklep toženke pa odpravi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno sojenje.

4.V pritožbi navaja, da je bil v času domnevne kršitve hišnega reda v Azilnem domu bistveno zmanjšano prišteven, saj je v tem času trpel hude in trajne bolečine v predelu spodnje čeljusti, zaradi katerih je bil razdražljiv, nestrpen in pod močnim vplivom telesne bolečine. Vse to je bistveno zmanjšalo njegovo sposobnost razumeti pomen njegovega ravnanja in ga obvladovati. Meni, da bi moralo Upravno sodišče te okoliščine upoštevati, saj predstavljajo ključno osebno okoliščino v smislu 3. člena ZMZ-1 in 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki organu nalagata dolžnost individualne obravnave in tehtanja osebnih okoliščin prosilca. Ker tega ni storilo, je zato po njegovi presoji ukrep nesorazmeren in nezakonit. Toženki in Upravnemu sodišču očita, da nista vsebinsko napolnila nedoločenega pravnega pojma iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, Upravnemu sodišču pa tudi, da se ni vsebinsko opredelilo do njegovih tožbenih navedb o tem, da mu ni bil zagotovljen ustrezen tolmač. Poudarja, da mora sodišče v upravnem sporu v obrazložitvi odgovoriti na vsa odločilna dejstva, ki bi lahko spremenila izid postopka. Navaja tudi, da mu je bila s tem, ko mu toženka ni zagotovila tolmačenja v jeziku, ki ga razume, kršena temeljna pravica do zagotovitve brezplačne pravne pomoči tolmača v jeziku, ki ga razume, iz 9. člena ZMZ-1.

5.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Po določbi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Po določbi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. Na tej podlagi je toženka pritožniku odredila izpodbijani ukrep.

8.Pritožnik v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev Upravnega sodišča (in upravnega organa), da se je v azilnem domu v kratkem času nasilno in neprimerno obnašal ter da je grozil varnostnikom. Ne nasprotuje niti temu, da ta dejanja lahko pomenijo razlog za izrek izpodbijanega ukrepa. Presoji Upravnega sodišča nasprotuje predvsem z zatrjevanjem, da je bil v času dogodka bistveno zmanjšano prišteven, saj je v tem času trpel hude in trajne bolečine v predelu spodnje čeljusti, zaradi katerih je bil razdražljiv, nestrpen in pod močnim vplivom telesne bolečine, kar vse je bistveno zmanjšalo njegovo sposobnost razumeti pomen njegovega ravnanja in ga obvladovati. Ob tem uveljavlja tudi različne kršitve pravil postopka.

9.Kot je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo,

pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Zato so pritožnikove navedbe, da svojega ravnanja ni bil sposoben razumeti in ga obvladovati oziroma sklicevanje na njegovo fizično bolečino v čeljusti, skupaj s pritožbenimi očitki o procesnih kršitvah in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter zavrnitvi dokaznih predlogov v zvezi z njimi, neutemeljene.

10.Ne drži niti pritožbeni očitek, da se Upravno sodišče ni opredelilo o tožbenih navedb o tem, da toženka ni zagotovila tolmačenja v jeziku, ki ga pritožnik razume, s čimer mu je kršila temeljno pravico do zagotovitve brezplačne pravne pomoči v jeziku, ki ga razume, iz 9. člena ZMZ-1. Upravno sodišče se je do teh tožbenih navedb opredelilo v 30. točki obrazložitve, poleg tega pa je navedeno kršitev tudi samo odpravilo. Pritožnika je namreč na naroku zaslišalo s pomočjo tolmača za arabski jezik, za katerega je pritožnik potrdil, da ga razume, zaslišanje pa se je nanašalo prav na dogodke oziroma na neustrezna ravnanja, ki jih zajemajo toženkina poročila in uradni zaznamek. Pritožnik je bil torej na glavni obravnavi zaslišan, Upravno sodišče pa je opravilo dokazno oceno tega zaslišanja in jo obrazložilo. Da bi bila ta ocena neustrezna do take mere, da bi bilo treba izpodbijano sodbo iz tega razloga šteti za nezakonito, pa pritožnik niti ne zatrjuje, niti ne utemeljuje.

11.Pritožbena trditev, da Upravno sodišče in toženka v izpodbijani odločbi nista vsebinsko napolnila nedoločenega pravnega pojma iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, je preveč posplošena, da bi jo lahko Vrhovno sodišče preizkusilo po vsebini. Upravno sodišče je namreč v izpodbijani sodbi navedlo podrobne razloge glede ugotovitve, zakaj pritožnikova dejanja dosegajo prag resnosti posega v osebno varnost in javni red iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (37. točka izpodbijane sodbe), pritožnik pa v pritožbi, kot že navedeno, temu argumentirano ne nasprotuje.

12.Glede na navedeno, ker druge pritožbene navedbe niso bistvene za odločitev in ker Vrhovno sodišče ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

K II. točki izreka

13.Pritožba zoper sklep ni dovoljena.

14.Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sodbo, je ta (s tem pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Glede na navedeno pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Up 107/2024 z dne 3. 6. 2024 in I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.