Jedro

Uporabo 313. člena ZOR lahko izključi upnikov pristanek (izražen izrecno ali s konkludentnimi dejanji) na drugačno vračunavanje od tistega, ki ga določi 313. člen ZOR. Vendar ko je upnik vračunanje opravil na določen način, ki je razviden iz predhodnega predloga za izvršbo, upnik po tem, ko dolžnik na podlagi sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi tega predloga, v celoti izpolni obveznost, ne more ponovno vložiti predloga za izvršbo, ker je tokrat opravil vračunanje na drugačen, za dolžnika manj ugoden način.

Izrek

Ugovoru se ugodi, sklep o izvršbi se razveljavi in se predlog za izvršbo zavrne.

Upnik je dolžan dolžnici povrniti stroške ugovora v znesku 27.000,00 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o izvršbi je sodišče prve stopnje na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 266/97, z dne 26.6.1997, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1030/97, z dne 17.12.1997, dovolilo zoper dolžnico izvršbo zaradi izterjave glavnice v znesku 15.057.834,80 SIT, zakonskih zamudnih obresti od te glavnice od 1.6.1999 do plačila in izvršilnih stroškov, odmerjenih na 49.905,00 SIT (točka I izreka). S sklepom pa je zavrnilo predlog za izvršbo v delu, v katerem je upnik uveljavljal prenos zarubljenih sredstev dolžnice na račun upnika še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi in v delu, v katerem je zahteval izterjavo stroškov izvršilnega predloga v znesku nad 49.905,00 SIT (točka II izreka).

Zoper sklep o izvršbi je vložila ugovor dolžnica. V njem navaja, da je v celoti poravnala obveznost po izvršilnem naslovu. Res je, da je dolžnica dolgovala na podlagi sodbe glavnico v znesku 5.974.086,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 23.9.1992 do plačila ter pravdne stroške v znesku 816.720,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 27.6.1997 do plačila. Dolžnica je svoj dolg delno izpolnila dne 5.2.1998, ko je upniku plačala 5.552.264,00 SIT. Kljub temu, da je izrecno navedla, da s tem zneskom plačuje glavnico v znesku 4.779.268,00 SIT in zamudne obresti v znesku 772.996,00 SIT, si je upnik ta znesek obračunal kot zamudne obresti od glavnice 5.974.086,00 SIT za čas od 23.9.1992 do 28.2.1994. Za ostanek dolga je upnik dne 4.3.1998 vložil izvršilni predlog. Sodišče je predlogu ugodilo in s sklepom dne 28.9.1998 dolžnici naložilo, da plača upniku glavnico v znesku 5.974.086,00 SIT, zakonske zamudne obresti od 5.974.086,00 SIT od 1.3.1994 do plačila, stroške pravdnega postopka v znesku 816.720,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.6.1997 do plačila in izvršilne stroške v znesku 78.254,00 SIT. Dolžnica je zoper sklep vložila ugovor, sodišče pa je ugovor zavrnilo. Med strankama je prišlo do dogovora, da bo dolžnica sklep sodišča sama realizirala. Dolžnica je v skladu s tem dogovorom dne 26.4.1999 upniku nakazala 23.777.615,00 SIT in 1.320.267,00 SIT, skupaj 25.097.882,00 SIT. Upnik je po prejemu tega zneska ustavil izvršbo. Dolžnica je svojo obveznost v skladu s sklepom sodišča v celoti poravnala, ugovoru pa prilaga svoj izračun zamudnih obresti. Kako je upnik prišel do domnevno neplačanega zneska 15.057.834,80 SIT ne iz sklepa sodišča, ne iz izvršilnega predloga ni mogoče ugotoviti. Izračun upnika je nejasen, saj ni mogoče ugotoviti metodologije izračuna, predvsem pa je narejen v nasprotju z izvršbo, kot jo je sodišče dovolilo s svojim sklepom z dne 28.9.1998. Predlaga, da sodišče sklep o izvršbi razveljavi, predlog za izvršbo zavrne kot neutemeljen, upniku pa naloži stroške tega postopka.

Upnik je vložil odgovor na ugovor. V njem navaja, da so zneski in datumi plačil dolžnice med strankama nesporni. V skladu z določili Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o vrstnem redu plačil se najprej plačajo stroški postopka, obresti in šele nato glavnica. Tako je tudi opravila izračun izvedenka, ki jo je angažiral upnik in ugotovila še neplačani dolg. Na podlagi pravnomočne sodbe zakonske zamudne obresti od glavnice tečejo od 23.9.1992 dalje do plačila, dolžnica pa je računala zamudne obresti za to glavnico šele od 2.3.1994 dalje. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnice štelo za neutemeljen in ga je poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi (tretji odstavek 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ).

Ugovor je utemeljen.

Predlog za izvršbo z dne 22.6.1999 je v obravnavani zadevi vložen na podlagi pravnomočne sodbe, ki dolžnici nalaga, da upniku plača 5.974.086,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23.9.1992 dalje do plačila in stroške pravdnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.6.1997 dalje do plačila. Med strankama je nesporno, da je dolžnica upniku dne 5.2.1998 nakazala znesek 5.552.264,00 SIT in nato dne 26.4.1999 še zneska 23.777.615,00 SIT in 1.320.267,00 SIT, skupaj 25.097.882,00 SIT. Po prvem nakazilu dne 5.2.1998 je upnik zoper dolžnico predhodno že vložil predlog za izvršbo dne 3.3.1998. Prvo nakazilo s strani dolžnice je bilo opravljeno pred vložitvijo takratnega predloga za izvršbo, zato je moral upnik pred vložitvijo predloga za izvršbo vračunati izpolnitev dolžnice. V primeru, ko dolžnikova izpolnitev ne zadostuje za pokritje določene glavne obveznosti z vsemi iz nje izvirajočimi stroški in obrestmi, se po določbi 313. člena ZOR najprej poplačajo stroški, nato obresti in nazadnje glavnica. 313. člen ZOR daje upniku izključno upravičenje, da odloči, katere terjatve iz omenjene zakonske določbe bo pokril z dolžnikovim plačilom, s katerim ne more v celoti pokriti stroškov, obresti in glavnice. Tega njegovega upravičenja ne more izključiti dolžnik z izjavo, da z delnim plačilom odplačuje glavni dolg, ne pa tudi obresti in stroškov. Stališče dolžnice v ugovoru, da je s plačilom dne 5.2.1998 plačala glavnico v znesku 4.779.268,00 SIT in zamudne obresti v znesku 772.996,00 SIT je torej napačno. Uporabo 313. člena ZOR pa lahko izključi upnikov pristanek (izražen izrecno ali s konkludentnimi dejanji) na drugačno vračunavanje od tistega, ki ga določi 313. člen ZOR. In ravno to se je zgodilo v obravnavani zadevi, ko je iz upnikovega predloga za izvršbo z dne 3.3.1998 razvidno, da je dolžničino delno plačilo v znesku 5.552.264,00 SIT upnik vračunal tako, da je štel, da so s tem plačilom bile poravnane zakonske zamudne obresti od glavnice v znesku 5.974.086,00 SIT za obdobje od 23.9.1992 do 28.2.1994. Upnik je zato predlog za izvršbo vložil le še za glavnico v znesku 5.974.086,00 SIT, zakonske zamudne obresti od te glavnice za obdobje od 1.3.1994 do plačila, za pravdne stroške v znesku 816.720,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.6.1997 do plačila in za izvršilne stroške. Nato pa je tekom izvršilnega postopka pod opr. št. I 98/06485 prišlo do naslednjega plačila s strani dolžnice v skupnem znesku 25.097.882,00 SIT (dne 26.4.1999). Dolžnica v ugovoru utemeljeno navaja, da je s tem plačilom v celoti poravnala dolg po izvršilnem naslovu in po sklepu o izvršbi, izdanem na podlagi tega izvršilnega naslova dne 28.9.1998 (opr. št. I 98/06485). Upnik zato neutemeljeno v tem izvršilnem postopku (opr. št. I 99/10125) zahteva dodatno plačilo v znesku 15.057.834,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1999 dalje do plačila, ki naj bi predstavljalo plačilo zneskov po izvršilnem naslovu. Upnik je v tem izvršilnem predlogu delno plačilo dolžnice z dne 5.2.1998 vračunal drugače, kot pri vložitvi predloga z dne 3.3.1998. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnik ob tem, ko je enkrat že vračunal izpolnitev dolžnice, ne more ponovno opraviti vračunanja, tokrat na drugačen, za dolžnico manj ugoden način. Za ugotovitev, ali je sedanji dolžnikov predlog za izvršbo utemeljen, je torej treba ugotoviti, ali je dolžnica z nakazilom dne 26.4.1999 v celoti poravnala glavnico v znesku 5.974.086,00 SIT, zakonske zamudne obresti od te glavnice za obdobje od 1.3.1994 do plačila in pravdne stroške v znesku 816.720,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.6.1997 do plačila. Na dan plačila 26.4.1999 je dolžnica upniku dolgovala (pritožbeno sodišče je uporabilo program za izračun zakonskih zamudnih obresti, ki je v rabi pri sodišču): - znesek glavnice v višini 5.974.086,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1994 do 26.4.1999 v skupnem znesku 23.825.168,78 SIT, - znesek pravdnih stroškov v višini 816.720,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.6.1997 do 26.4.1999 v skupnem znesku 1.242.390,09 SIT, kar skupaj znese 25.067.558,00 SIT. Ker je dolžnica dne 26.4.1999 plačala znesek 25.097.882,00 SIT, je s tem plačilom v celoti poravnala svoj dolg.

Upnik torej s sedanjim predlogom za izvršbo neutemeljeno zahteva še dodatno plačilo v znesku 15.057.834,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1999 dalje do plačila, saj dolžnica od 26.4.1999 dalje ni bila več v zamudi. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugovoru dolžnice ugodilo, sklep o izvršbi sodišča prve stopnje z dne 10.4.2000 (opr. št. I 1999/10125-0001) razveljavilo in upnikov predlog za izvršbo zavrnilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik je dolžnici neutemeljeno povzročil stroške ugovora zoper sklep o izvršbi, zato jih mora dolžnici povrniti (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče jih je v skladu z Odvetniško tarifo odmerilo na znesek 27.000,00 SIT, ki predstavlja strošek za sestavo ugovora v višini 300 točk (300 X 90,00 SIT = 27.000,00 SIT).