Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Na načelni in splošni ravni izpostavljena vprašanja, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem ali dvomov, niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

Za izkazanost zelo hudih posledic ni dovolj le sklicevanje na listine v upravnih spisih.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Center, št. 351-214/2010-14 z dne 15. 4. 2010. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil revidentkino zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo objekta na tam navedenem zemljišču. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da izvedbeni prostorski akt za območje nameravanega posega ne dopušča rekonstrukcij in nadomestnih gradenj, temveč le odstranitve objektov, zato predlagana rekonstrukcija objekta ni skladna z izvedbenim prostorskim aktom. Tožena stranka je z odločbo, št- 35108-166/2010-5 z dne 20. 7. 2010, zavrnila revidentkino pritožbo zoper izpodbijani prvostopenjski akt. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka z navedbo, da gre za pomembno pravno vprašanje, uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (npr. X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, X Ips 151/2008, X Ips 238/2009, X Ips 406/2009, X Ips 414/2009, X Ips 206/2010, X Ips 278/2010) že zavzelo stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila.

7. Revidentka je kot pomembno pravno vprašanje izpostavila vprašanje: “ali so Upravno sodišče in ostali državni organi vezani na odločitev Upravnega sodišča, ki jo je sprejelo v drugem postopku in med drugimi strankami.“

8. Tako izpostavljeno vprašanje pa ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vprašanje je namreč zastavljeno le na načelni, splošni ravni in zato zahteva le načelne splošne odgovore, ki pa v pravni teoriji in praksi ne sprožajo nobenih dvomov ali dilem. Tako v pravni teoriji in praksi, ki se je razvila na podlagi ustavnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) in ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), ni dvomov ali dilem, da sodišče strank ne sme obravnavati neenako in v zadevah samovoljno in arbitrarno odločiti drugače, kot sicer odloča v drugih enakih primerih. Ustavna pravica do enakega varstva pravic v postopku namreč presega zgolj zahtevo po enakem obravnavanju strank v enem postopku, zato morajo sodišča v postopkih v enakih zadevah pravo uporabljati enako. Prav tako ni nobenih dvomov ali dilem, da odločbe sodne oblasti vežejo sodišča in vse druge državne organe Republike Slovenije, saj to jasno določa drugi odstavek 2. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS).

9. Ker na načelni ravni izpostavljeno vprašanje zahteva le splošne odgovore, ki v pravni teoriji in praksi ne zbujajo dvomov ali dilem, tako vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan.

10. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. V zvezi s tem je navedla, da je lastnica objekta nameravanega posega in da ji zavrnitev izdaje gradbenega dovoljenja povzroča veliko gospodarsko škodo. Zaradi izrednega dogodka, porušitve nosilnih zidov, do katerega je prišlo med izvajanjem gradnje po pravnomočnem gradbenem dovoljenju, objekta ne more vrniti v prvotno stanje in ga uporabljati. Investicija v nakup in adaptacijo ter preureditev v hotel je bila zelo velika in jo sedaj v celoti bremeni zaradi nedokončanja objekta. V nadaljevanju navaja svoje nestrinjanje z razlogi izpodbijane sodbe in poudarja, da je v neenakopravnem položaju z drugimi investitorji, ki so pridobili gradbeno dovoljenje na podlagi obveznih razlag predpisov, ki jih je sprejel Mestni svet Mestne občine Ljubljana. Tudi po novem prostorskem aktu objekta ne more vrniti v prvotno stanje, saj je nov prostorski akt uvedel regulacijsko črto, ki ne dopušča postavitve objekta na istem mestu.

11. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, bi morala revidentka ne samo natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanjo zelo hude, ampak bi morala vse to tudi izkazati. Revidentka tega ni storila, zato pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

12. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).