Jedro

Tožnik ni dokazal, da je upravičen do plačila protivrednosti 150.000 nemških mark, temveč je upravičen le do lastništva na zastavljenem plovilu, kot je navedeno v III. točki zastavne pogodbe.

Tožnik ni niti navajal, niti dokazal, da bi bila pridobitev investicijskih sredstev dolžnost tožencev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške za odgovor na revizijo v znesku 606,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) od tožene stranke (v nadaljevanju toženca) zahtevala plačilo 15.477.420 SIT oziroma 64.586,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2000 dalje. Najprej je pojasnilo, da je tožnik spremenil tožbo, ker je med drugim navajal, da obveznost izhaja iz bianco menice in menične izjave, nato pa je pojasnil, da je družba S. d. o. o. prenesla svojo terjatev iz zastavne pogodbe z dne 3. 4. 1998 na tožnika. To je obravnavalo kot spremembo tožbe in jo dovolilo. Toda tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker je ugotovilo, da bi na podlagi zastavne pogodbe z dne 3. 4. 1998 znesek v protivrednosti 150.000 nemških mark zapadel v plačilo, če drugi toženec v roku dveh let od podpisa pogodbe po lastni krivdi ne bi dokončal projekta M. Iz izvedenih dokazov je namreč ugotovilo, da projekt v dveh letih od podpisa pogodbe ni bil dokončan, toda tožnik ni zatrjeval krivde tožencev oziroma je to storil prepozno, pri čemer ni niti navajal, niti dokazal, da je bila pridobitev investicijskih sredstev dolžnost tožencev. V zvezi z ugovorom zastaranja pa je ugotovilo, da je tožnik šele 29. 8. 2006, torej po preteku petletnega zastaralnega roka spremenil tožbo in uveljavljal drug zahtevek.

2. Po tožnikovi pritožbi je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo. Strinjalo se je z razlago prvega sodišča, da bi morala biti za nastanek terjatve izpolnjena dva pogoja, to je zamuda pri izgradnji objekta M. več kot dve leti od podpisa pogodbe) in dejstvo, da je za zamudo odgovoren drugi toženec. Potrdilo je tudi, da je šlo za spremembo istovetnosti tožbenega zahtevka in s tem spremembo tožbe ter da je zaradi tega utemeljen ugovor zastaranja.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji in razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje pred sodiščem prve stopnje. Ne strinja se s pravnim stališčem, da je tožnik spremenil tožbo in navaja, da je tožnik v tožbi navedel, da sta se toženca zavezala, da bosta najkasneje do 3. 4. 2000 zgradila objekt, sicer bosta morali plačati 150.000 nemških mark, kot dokaz pa je predlagal zaslišanje strank, menično izjavo in bianco menico. Opozarja, da je tožnik že v tožbi navajal dogovor, ki je bil sklenjen med tožencema in tožnikovim pravnim prednikom, do prvega naroka za glavno obravnavo pa je predlagal dokaze in jih predložil. Pri tem meni, da sklicevanje pritožbenega sodišča na pravno teorijo ni ustrezno. Sodišču prve in druge stopnje očita bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin v postopku, in med temi listinami. Ker je tožnik svoj zahtevek utemeljeval na isti dejanski in pravni podlagi, sodišči pa sta zmotno menili, da je tožbo spremenil, sta tudi napačno odločili, češ da je tožbeni zahtevek zastaral. Ugovor zastaranja je bil podan prepozno, to je po prvem naroku za glavno obravnavo, pa tudi če bi bil pravočasen, ni bil utemeljen. V zvezi z razlago, da bi moral tožnik poleg zamude navesti in dokazati tudi krivdo tožencev, pa uveljavlja kršitev 22. člena Ustave, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča Up-108/04 z dne 8. 9. 2005 in Up-312/03 z dne 15. 9. 2005, po katerih zahtevka ni mogoče zavrniti zaradi tega, ker stranka ni navedla kakega pravno relevantnega dejstva, če je sodišče ni pozvalo k odpravi pomanjkljivosti v trditveni podlagi oziroma pri predlaganju dokazov.

4. Po 375. členu ZPP(1) je bila revizija vročena tožencema, ki sta nanjo odgovorila. Navajata, da je tožnik vložil menično tožbo, zato sta se toženca branila z meničnimi ugovori. V prvem odstavku je sicer res navedel nekaj elementov konkretnega pravnega razmerja, a ni utemeljeval aktivne legitimacije in ni navajal cesije. To si je izmislil pozneje, ko je ugotovil, da z menično tožbo ne bo uspel. Zato toženca menita, da sta sodišči pravilno obravnavali njegov poznejši zahtevek kot spremembo tožbe. Kolikor pa bi sodišče presojalo vsebino, opozarja, da je bila 20. 3. 2005 odstopljena terjatev že zastarana, ker je bila osnovna pogodba sklenjena med dvema družbama in zastara v treh letih. Ugovor zastaranja je bil sicer res podan po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar takoj potem, ko je nasprotna stranka spremenila tožbo iz abstraktne v konkretno, zato ni prepozen. Če pa tožnik uveljavlja terjatev iz zastavne pogodbe, potem nima pravice do plačila 150.000 nemških mark, ker v členu III. zastavne pogodbe jasno piše, da se terjatev poplača tako, da zastavni upnik (odstopnik) postane lastnik zastavljenega plovila. Izraža tudi prepričanje, da institut materialnega procesnega vodstva ne more iti tako daleč, da bi prišlo do kršitve pravice druge stranke do poštenega sojenja.

5. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija sicer utemeljeno navaja, da v obravnavanem primeru ni šlo za spremembo tožbe. Po drugem in tretjem odstavku 184. člena ZPP je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Tožba ni spremenjena, če tožnik spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen. Tožnik je v tožbi, ki jo je vložil sam, navedel, da sta se toženca zavezala, da bosta najkasneje do 3. 4. 2000 zgradila poslovni objekt M. in da bosta v primeru, da objekt ne bo zgrajen do tega datuma, plačala 150.000 nemških mark. V pripravljalnem spisu, ki ga je napisal odvetnik I. V., je pojasnil, da je družba S. d. o. o. 3. 4. 1998 s tožencema podpisala zastavno pogodbo in da je svojo terjatev do tožencev prenesla na tožnika s pogodbo o odstopu terjatve 20. 3. 2005. Tako je tožnik pred prvim narokom za glavno obravnavo dovolj konkretiziral svoj zahtevek in ne gre za objektivno spremembo tožbe, ki pa jo je sodišče po prvem odstavku 185. člena ZPP itak dovolilo, tako da ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

8. Tožnik ni predložil osnovne pogodbe, ki naj bi jo sklenila podjetji S. d. o. o. in S. i. d. o. o., s katero naj bi se P. B. zase in kot direktor podjetja S. i. d. o. o. zavezal, da bo pridobil uporabno dovoljenje za projekt M. in jo zgradil. Te pogodbe nista predložila niti toženca, tako da ni mogoče sklepanje o tem, da gre za gospodarsko pogodbo, ki zastara v treh letih. Ker ni jasno, kdo so stranke v pogodbi in kdaj je bila sklenjena, sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi zastavne pogodbe pravilno upoštevali petletni zastaralni rok in ugotovili, da tožnikova terjatev iz tega naslova ni zastarala.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(2) in predložene pogodbe. Iz njih izhaja, da je na tožnika na podlagi pogodbe o odstopu terjatev z dne 20. 3. 2005 prešla terjatev, opredeljena v II. točki zastavne pogodbe z dne 3. 4. 1998 in vse ostale pravice, ki izhajajo iz zastavne pogodbe. V II. točki zastavne pogodbe je sicer res navedeno, da terjatev, ki znaša protivrednost 150.000 nemških mark zapade v plačilo, če podjetje S. i. d. o. o. v roku dveh let od podpisa zastavne pogodbe po lastni krivdi ne dokonča projekta M. Toda tožnik ni predložil listine, iz katere izhaja terjatev v protivrednosti 150.000 nemških mark, zato toženca v odgovoru na revizijo utemeljeno navajata, da ni dokazal, da je upravičen do plačila protivrednosti tega zneska, temveč le do lastništva na zastavljenem plovilu, kot je navedeno v III. točki zastavne pogodbe. Predvsem pa tožnik krivde tožencev sploh ni zatrjeval. Šele po tem, ko je sodišče opravilo prvi narok za glavno obravnavo, je tožnikov pooblaščenec v vlogi z dne 23. 10. 2006 obširneje odgovoril na navedbe tožencev in v nasprotju z 286. členom ZPP pod VI. napisal, da toženca nista pravočasno pridobila investicijskih sredstev, ko sta jih je pridobila v letu 2004, pa sta objekt M. zgradila do konca leta 2005. V zvezi s tem sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotavlja, da tožnik ni niti navajal, niti dokazal, da bi bila pridobitev investicijskih sredstev dolžnost tožencev (zadnji stavek v drugem odstavku na 6. strani sodbe).

10. V zvezi s sklicevanjem revizije na kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS)(3) in odločbi Ustavnega sodišče RS, revizijsko sodišče opozarja na načelo, da morajo stranke že v pritožbi predstaviti svoja stališča, ki jih nameravajo uporabiti pozneje.(4) Po pravnomočnosti sodbe novih kršitev v izrednem pravnem sredstvu ni mogoče uveljavljati. Sicer pa take kršitve ni, ker mora tožnik navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. člen ZPP). Res je v 285. členu ZPP določeno, da sodnik na primeren način skrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih ter se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, toda procesno vodstvo je namenjeno odprtemu razpravljanju, tako da sodba ni presenečenje. Ne more pa iti tako daleč, da bi sodnik v imenu tožnika ali toženca navajal dejansko stanje in predlagal dokaze, ki naj pojasnijo utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem bi presegel načelo pravne pomoči neuki stranki iz 12. člena ZPP, zlasti pa bi deloval v nasprotju z 286. členom ZPP, ki določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Ustavni odločbi, ki ju navaja revizija, sodniku takega vodstva ne nalagata, saj je šlo v eni le za navajanje pravne podlage tožbe, v drugi pa za vprašanje, ali se je nasprotna stranka, glede na to, da toženec obstoju zavarovalnega razmerja ni ugovarjal, lahko zanesla na to, da to dejstvo ni sporno in da ji ga zato ni treba dokazovati.

11. Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ker torej revizija ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije. V zvezi s stroški tožencev za odgovor na revizijo pa na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da mora tožnik povrniti tožencema za odgovor na revizijo 505,67 EUR (1100 točk po 0,4597 EUR) in za DDV 101,13 EUR (20%), skupaj torej 606,80 EUR.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-43/2006 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 29/1978-57/1989, ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakona (OZ), Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 33/1991-68/2006 Op. št. (4): Tako tudi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-43/10-16 z dne 7. 4. 2001