Jedro

Če državni tožilec na glavni obravnavi potem, ko sodišče sprejme priznanje krivde, predlaga le izrek zaporne kazni, sodišče pa obsojencu poleg te izreče še stransko kazen (čeprav v času odločanja za obsojenca strožja določba o obvezni določitvi stranske denarne kazni ni več veljala), prekorači pravico, ki jo ima po zakonu (kršitev 5. točke 372. člena v zvezi s šestim odstavkom 285. č člena ZKP).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se stranska denarna kazen ne izreče.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti je bil D. K. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. v zvezi prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1A) ter kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1A. Za prvo kaznivo dejanje mu je sodišče določilo kazen pet mesecev zapora, za drugo kazen dveh mesecev zapora, na kar mu je ob uporabi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1A izreklo enotno kazen šest mesecev zapora, po drugem odstavku 54. člena tega zakona pa še stransko kazen 30-dnevnih zneskov to je 289,34 EUR, ki jih je obsojenec bil dolžan plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Oškodovancem je sodišče prisodilo premoženjskopravne zahtevke, plačila stroškov kazenskega postopka pa je obsojenca po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložilo Vrhovno državno tožilstvo RS zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazni spremeni tako, da mu stranske denarne kazni ne izreče. 3. Zagovornik obsojenca odvetnik J. M. iz Maribora v odgovoru na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti pritrjuje pravnemu stališču vrhovne državne tožilke.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

5. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je obsojenec priznal krivdo, sodišče je njegovo priznanje krivde sprejelo, okrožni državni tožilec pa je predlagal, da se obsojencu izreče kazen šest mesecev zapora. Temu predlogu državnega tožilca je sodišče v izpodbijani sodbi sledilo in obsojencu določilo kazen za prvo kaznivo dejanje pet mesecev zapora, za drugo kazen dveh mesecev zapora, za tem pa mu je po določilih o steku izreklo enotno kazen šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen 30-dnevnih zneskov v višini 289,34 EUR. Vrhovna državna tožilka tako v zahtevi opozarja na določbo 285. č člena KZ-1, kjer je določeno, da v sodbi, s katero se obdolženec spozna za krivega po opravljenem naroku za izrek kazenske sankcije po priznanju krivde, sodišče ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec. V času odločanja sodišča o izreku kazenske sankcije pa tudi ni več veljala za obdolženca strožja določba od sedanje, ki je v drugem odstavku 54. člena KZ-1 določala, da se obdolžencu poleg glavne kazni zapora obvezno določi tudi stranska denarna kazen.

6. V določbi šestega odstavka 285. č člena ZKP, je jasno navedeno, da v sodbi, s katero se obtoženec spozna za krivega (po priznanju krivde), sodišče ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec. Zato sodno odločanje glede izbire sankcije obsega le preverjanje obstoja formalne procesne podlage (priznanje oziroma sporazum) in upoštevanje določenih posebnih zakonskih omejitev. Po KZ-1B veljavnem v času sojenja je sodišče lahko za nadaljevano kaznivo dejanje izreklo (eno) kazen v mejah kazni predpisane za najhujšo kaznivo dejanje, ni pa veljala več določba, ki je sodišču narekovala, da poleg glavni kazni zapora obvezno določi tudi stransko denarno kazen. Ker je v konkretnem primeru, kot to pravilno uveljavlja vrhovna državna tožilka, državni tožilec na glavni obravnavi predlagal le izrek zaporne kazni, torej le glavno kazen, sodišče pa je obsojencu poleg te izreklo še stransko kazen (čeprav v času odločanja za obsojenca strožja določba o obvezni določitvi stranske denarne kazni ni več veljala), je s takšnim ravnanjem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (kršitev 5. točke 372. člena v zvezi s šestim odstavkom 285. č člena ZKP). Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sodbo v izreku o kazenski sankciji spremenilo tako, da se obsojencu stranska denarna kazen ne izreče.