Jedro

Tožnica je bila v predmetni zadevi dolžna glede vseh omenjenih zob izkazati, da je takšno (njihovo neustrezno) stanje posledica nestrokovno opravljenih posegov zobozdravnice, v čemer pa ni bila uspešna oziroma izvedeni dokazni postopek njenih trditev ni potrdil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 30. 1. 2018: - spremembo tožbe z dne 11. 6. 2015 dopustilo (točka I izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 84.044,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2008 dalje do plačila (točka II izreka), - odločilo, da je dolžna tožnica toženki v roku 15-ih dni povrniti stroške pravdnega postopka v višini 2.607,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (točka III izreka), - odločilo, da je dolžna tožnica stranskemu intervenientu v roku 15-ih dni povrniti stroške pravdnega postopka v višini 55,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (točka IV izreka)

2. Zoper sodbo (II. III. in IV. točka izreka) se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo ustrezno spremeni oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (vse s stroškovno posledico). Sodišče prve stopnje naj bi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z imenovanjem novega izvedenca stomatološke medicine s področja otroškega zobozdravstva. Poudarja, da je bila v času zdravljenja pri zobozdravnici A. A. sicer stara že 15 let in je imela izraščene vse stalne zobe, kar pa ni razlog za zavrnitev navedenega dokaznega predloga. Zdravstvena praksa je, da se ločeno obravnava otroke in mladino, kar naj bi bilo razvidno tudi iz spletne strani, na katero se sklicuje. Pojasnjuje, za kaj naj bi bili zdravniki, ki obravnavajo mladoletnike in otroke, posebej specializirani. Postavljeni izvedenec ni bil prepričljiv, niti ni z zadostno mero strokovnosti podkrepil svojega mnenja. Pri določenih vprašanjih je celo sam poudaril, da zaradi pomanjkanja strokovnega znanja nanje ne more odgovoriti. Če na vprašanje (ki ga pritožba omenja) ni znal odgovoriti, je povsem jasno, da ni seznanjen niti s pravilnim načinom izpolnjevanja zdravstvene kartoteke mladoletnika, niti s pravilnim postopanjem do mladoletnih pacientov, še manj z načinom pojasnilne dolžnosti mladoletnim osebam in pridobitvijo njihove veljavne privolitve za poseg. Prav tako ni dal ustrezne obrazložitve, zakaj je zobozdravnica A. A. ustrezno zdravila granulom in kronični apikalni paradontitis tožnice ter zakaj meni, da je dajala ustrezno pojasnilno dolžnost. V konkretnem primeru izvedensko mnenje ni takšno, kot mora biti po sodni praksi, in sicer, da njegove zaključke razumejo sodišče in stranke ter da iz mnenja lahko razberejo, na kakšen način oziroma po kakšnem postopku je izvedenec do teh zaključkov prišel. Tožnica se ne strinja z mnenjem sodišča, da je izvedenec dal jasne odgovore, ki jih je ustrezno obrazložil na naroku. Navsezadnje je izvedenec sploh ni osebno pregledal. Kot strokovnjak bi le tako lahko ugotovil, ali so bile plombe, ki jih je napravila zdravnica A. A., ustrezno napravljene, pregledal pa bi tudi ustreznost napravljenega mostička. Pritožba pojasnjuje, kaj naj bi izvedenec navedel glede mostička. Tekom postopka je celo navedel, da je granulom posledica odmrtja in nakroze pulpe ter da lahko nastane tudi po neuspešnem endodontskem zdravljenju ali plombi, ki slabo tesni. Do tega se podrobneje na primeru tožničinih zob nato ni opredelil. Gotovo je, da izvedenec ni mogel ustreznosti zdravljenja ugotoviti zgolj iz branja zdravstvene kartoteke, ki ni bila vodena pravilno in je vsekakor pomanjkljiva. Poudarja, da je v konkretnem primeru sporno celotno 8-letno zdravljenje. Izvedenec kot strokovnjak za granulome se je lahko opredelil zgolj do nastanka in posledic le-tega, ne pa tudi do poteka zdravljenja in pojasnilne dolžnosti, saj s strokovnim znanjem na tem področju ne razpolaga. Na to je sama ves čas postopka opozarjala in v zadnjih vlogah podajala natančne pripombe na izvedensko mnenje, pa se izvedenec do njih ni opredelil. Prav tako se ni opredelil do pripomb, da povečano karioznost lahko povzroči tudi gosta slina, bakterije v slini, anatomija zob, neustrezne plombe in protetični izdelki, slabo ustno stanje v družini itd. Dejstvo je, da imajo nekateri posamezniki bolj občutljivo zobovje, drugi manj, a o tem ni izvedenec povedal ničesar. Sodišče je napravilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je imenovanje novega izvedenca zavrnilo z argumentacijo, da je bila tožnica ob prihodu k zdravnici A. A. stara že 15 let in da je imela vse stalne zobe. Gre za preprosto sprenevedanje, saj je jasno, da je bila omenjena zobozdravnica mladinska zobozdravnica in je kot takšna tožnico tudi zdravila vse do leta 2013. Sodišče je z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznega predloga tožnici vzelo enakovredno obravnavanje pred sodiščem. Prav tako je z naslovitvijo na izvedensko mnenje prof. dr. B. B., ki je bilo strokovno neobrazloženo in pomanjkljivo, napravilo napačne zaključke glede dejanskega stanja. Pojasnjuje, zakaj je imela zobozdravnica A. A. dovolj časa in priložnosti, da bi tožničino zdravstveno stanje spravila v ustrezne razmere. Sodišče je spregledalo očitke, ki jih je tožnica prav tako uveljavljala v postopku v razmerju do omenjene zobozdravnice, in sicer neustrezno izbiro zdravstvenih postopkov in njihovega vrstnega reda, neustrezno izvajanje plomb in ostalih zobozdravstvenih posegov, neustrezno prepoznavo in oskrbo tožničinih posebno občutljivih zob in s tem povezana napačna navodila za njihovo oskrbo in izvajanje same oskrbe v sami ambulanti, neustrezno vodenje zdravstvene kartoteke, prepočasno postopanje in odsotnost napotitve tožnice k specialistom, neustrezno pojasnilno dolžnost tekom zdravljenja in vseh izvajanih postopkov. Očitkov je bilo bistveno več od štirih, ki jih omenja sodišče. Ne uveljavlja se nestrokovnost in strokovne napake zgolj enega posameznega zdravstvenega posega, temveč celotnega obsega zdravljenja tožnice. Poudarja, da sama tekom zdravljenja ni mogla vedeti, kaj se dogaja in kakšno postopanje je pravilno. Kasneje (po letu 2013) je bila s strani drugih zobozdravnikov opozorjena, da ima vse na pol urejeno. Strinja se s tem, da je imela več pregledov kot povprečen posameznik. Sporno v zadevi pa je, da ji zobozdravnica A. A. kljub temu ni uspela ustrezno sanirati zobovja. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da se tožnica ni udeležila 12-ih pregledov, saj iz seštevka izhaja, da se ni udeležila 11-ih, ki jih datumsko navaja in kar naj bi bilo razvidno tudi iz druge pripravljalne vloge, ki jo je podala. Šlo naj bi za kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tekom postopka je trdila zgolj to, da, v kolikor dr. A. A. kljub pogostim pregledom ni mogla sanirati njenih zob, bi jo morala naročiti na preglede še pogosteje, kar je navsezadnje potrdila tudi sama zdravnica ob zaslišanju. Iz tega izhaja, da se je zavedala, da bi jo morala naročati pogosteje, pa je ni. Zato je napačna dejanska ugotovitev sodišča, da je bila obravnava tožnice pravočasna in primerna. Od zobozdravnice je namreč mogoče pričakovati, da jo bi naročala tako hitro, da bi ustrezno sanirala njeno zdravstveno stanje in predvidela morebitna poslabšanja. V kolikor so zadeve nujne, je imela prednost pred ostalimi pregledi, ki so bili recimo preventivne narave. Sodišče ugotavlja, da, v kolikor tožnica ne bi izostala iz nekaterih terminov, bi najverjetneje dobila dodatne termine, kar pa ne drži, saj je vedno, ko je izostala iz termina, o tem obvestila zobozdravnico in se ji opravičila. To sta v postopku potrdili tako tožnica kot njena mama, a se sodišče do njunih izpovedb ni opredelilo. Sodišče prve stopnje v sodbi povsem v napačno smer zapelje očitek tožnice, da ni imela dovolj opravljenih pregledov, saj gre za to, da je sama zobozdravnici očitala, da glede na svoje strokovne zmožnosti in zdravstveno stanje očitno ni opravila dovolj pregledov. Argument sodišča, da tožnica ni imela posebej občutljivih zob, z navedbo izvedenca medicinske stroke, da diagnoza "posebej občutljivi zobje", ne obstaja, ni vredna sodišča prve stopnje, saj diagnoza pomeni „ugotovitev ali določitev bolezni“, kar pa ne pomeni, da posameznik ne more imeti bolj občutljivih zob. Ne gre za bolezensko stanje, ampak za dejstvo, da je na npr. posameznik s prekomerno težo bolj občutljiv za nastanek sladkorne bolezni. Tožnica se je do tega večkrat natančno opredeljevala v svojih vlogah in se v izogib ponavljanju ne bo ponovno (omenja predvsem svojo peto in šesto pripravljalno vlogo). Dr. C. C. je ob zaslišanju povedala, da lahko na nastanek kariesa vpliva sestava sline na način, da kljub dobri higieni prihaja do močnih kariesov. Sodišče je tako pričino izjavo o tem, da lahko kakršnokoli stanje saniramo z dobro higieno, vzelo iz konteksta, da je lahko argumentiralo svojo odločitev. Nezadovoljiva higiena tožničinega zobovja, ki jo je navajala dr. A. A. na zaslišanju, ni niti enkrat zabeležena v zdravstveni kartoteki, čeprav je dr. C. C. jasno navedla, da se slaba higiena vedno vpiše v kartoteko. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je navedbi dr. A. A. tako verjelo, saj je jasno, da je sama zainteresirana za negativni izid tega pravdnega postopka. Da bi morala biti slaba higiena vpisana v kartoteko, je trdila tudi takratna zobozdravničina medicinska sestra D. D. Tudi sicer naj bi slednja izpovedovala samo na način, ki je ustrezal negativnemu izidu postopka, prav tako je izpovedala neskladno z zobozdravnico A. A., in sicer vse zato, da bi opravičila njena ravnanja in strokovnost. Napačno je tudi povzemanje sodišča, ki se nanaša na dejstvo, da je dr. A. A. trdila, da je popravila tiste zobe, ki so bili najbolj problematični oziroma glede katerih je tožnica navajala bolečino. Ob tem je mogoče tožnica pokazala, da jo nek zob boli, pri tem pa je sama ugotovila, kateri zob je dejansko vzrok za težave in ji je zdravila tistega. Tako dr. A. A. ni izpovedala, temveč je na splošno govorila, kako ponavadi zdravi pacienta z bolečinami, pri čemer je jasno nakazala, da se včasih tudi zmoti. Šlo naj bi za napačno povzemanje oziroma kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Argumentacija sodišča, da je za razvoj kariesa ključna predvsem slaba higiena, ni pravilna, saj je bilo tekom postopka jasno, da so tudi drugi vzroki, ki vplivajo na to, kar je potrdila dr. C. C. Da drugi vzroki za razvoj kariesa v postopku niso bili ugotovljeni, pa je dejstvo, da jih izvedenec sploh ni ugotavljal. Izdelano izvedensko mnenje povprečnemu bralcu ni pojasnilo vzroka za nastanek težav, še manj pa tožnici, ki je redno skrbela za higieno svojih zob. Pritožba navaja, kaj sta izpovedali tožnica in njena mama. Glede enke sodišče ugotavlja, da je bila podana zadostna pojasnilna dolžnost zobozdravnice zgolj s tem, da ji je pojasnila, da se bo zob zdravil. Če bi želela še kaj izvedeti, pa bi morala tožnica povprašati sama. V nadaljevanju pritožba citira 20. člen Zakona o pacientovih pravicah in poudarja, da glede na vsebino tega člena ni zadostna razlaga sodišča, da zobozdravnik pacientu pove zgolj to, da se zob zdravi in je s tem pojasnilna dolžnost odpravljena. Zobozdravnica bi morala tožnici pojasniti, kakšno je zdravstveno stanje njenega zoba, kakšen je način zdravljenja, koristih ob tem, možnih tveganjih, morebitnih drugih načinih zdravljenja in postopkih ter načinih zdravljenja, ki v Republiki Sloveniji niso dosegljivi. Sodišče vseh teh dejavnikov sploh ni ugotavljalo. Iz izpovedbe zobozdravnice jasno izhaja, da tožnice ni poučila o vseh teh okoliščinah. To navsezadnje izhaja tudi iz ugotovitev sodišča. Pritožba pojasnjuje, kaj izhaja iz izpovedbe zobozdravnice. Sodišče ocenjuje tudi, da je očitno tožnica dne 25. 2. 2008 podpisala Predlog zobnoprotetične rehabilitacije (priloga B4), pri čemer poudarja, da na ta dan še ni bila polnoletna. To pa pomeni, da bi morala omenjeni predlog dejansko podpisati njena mama. Drugače pa bi moralo sodišče pojasniti, na podlagi česa ocenjuje, da je tožnica v času podpisa skladno s četrtim odstavkom 20. člena Zakona o pacientih bila sposobna razumevanja svojega lastnega zobozdravstvenega stanja. Glede na pomanjkljivo pojasnilno dolžnost gotovo ni dala informiranega soglasja, ki je potrebno v skladu z medicinsko doktrino. Niti na Predlogi zobnoprotetične rehabilitacije ni zapisanih nobenih natančnejših navodil in pojasnil. Argumentacija sodišča naj bi bila pomanjkljiva in zato podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, napačno pa ugotovljeno tudi dejansko stanje. Pojasnjuje, zakaj naj bi bilo relevantno, da je zobozdravnica izbrusila dva zdrava zoba (da sta bila kariozna, še ne pomeni, da nista bila ozdravljiva). To kaže, da zobozdravnica ni pravilno izbirala postopkov, saj se je kljub slabemu stanju tožničinega zobovja odločila za brušenje dveh relativno zdravih zob, tožnici pa ni pojasnila drugih možnosti zdravljenja (npr. vstavitve implantanta in drugih v 2. pripravljalni vlogi omenjenih možnosti). Sklicevanje sodišča na navedbe izvedenca, ki je zatrdil, da je zobozdravnica vse posege opravila strokovno in ustrezno, brez ustreznega pojasnila, zakaj tako meni, ne more biti prepričljivo. Strinja z dejstvom, da je za namestitev mostička potrebno zbrusiti sosednja zoba, vendar pa je bilo v postopku sporno dejstvo, ali je bilo takšno zdravljenje pravilna izbira s strani zobozdravnice. Ves čas postopka je sama tudi navajala, da jo mostiček boli, da je zobozdravnica pri cementiranju mostička pustila ven živec in rekla, da ga bo sčasoma preraslo meso. Do tega se sodišče in izvedenec nista opredelila. Pritožba pojasnjuje, zakaj bi moral mostiček funkcionirati do leta 2015. Tekom postopka zobozdravnici ni očitala, da mostička ni menjala, temveč predvsem, da ga je narobe, nestrokovno in nepravilno namestila, do česar se ne izvedenec in ne sodišče nista opredelila. Napačen je tudi zaključek sodišča, da granulom ni posledica napačnega in nestrokovnega zdravljenja. Poudarja, da lahko karies na zobu nastane tudi zaradi nepravilno nameščene zobne protetike. Argumentacija sodišča, da je granulom posledica kariesa, ne more prepričati. Bistveno je, zakaj se je karies razširil tako globoko na korenine. Še tako dobra zobna higiena ne more preprečiti kariesa pod slabo nameščenim mostičkom. Sodišče argumentira svojo sodbo na način, kot da ne razume temeljne problematike slabega in nestrokovnega zdravljenja zobovja. Slaba in nestrokovno napravljena zobna protetika (to je plombe, mostički) povzroči nastanek kariesa na mestih, ki jih ni mogoče očistiti z zobno ščetko, ustno vodico in zobno nitko. Pojasnjuje, zakaj je potrebno, da so zobje zbrušeni. Navaja, da ni vedela, zaradi česa in kdaj točno ter na katerem zobu se ji je razvil granulom. Tekom postopka je dopuščala tudi možnost, da je zobozdravnica namestila mostiček na zob, kjer je bil že razvit granulom, kar je razvidno iz njenih navedb. Zato ne drži navedba, da temu dejstvu ni oporekala. Ker ni bila seznanjena s potekom zdravljenja, ni imela čemu oporekati, pa še mladoletna je bila. Sodišče, ugotavlja, da ima tožnica sedem mrtvih zob in osem manjkajočih. Pritožba poudarja, da je nekoliko čudno, da zobozdravnici v tolikih primerih ni uspelo izpeljati uspešnega zdravljenja. Takšna uspešnost zdravnice nakazuje na nestrokovno, če ne celo malomarno zdravljenje. Sodišče ugotavlja, da so mrtvi zobje še vedno funkcionalni in uporabni. Omenjena ugotovitev je za sodišče zadostna, da oceni, da je zobozdravnica ravnala strokovno pravilno, kar je povsem napačno razmišljanje. Bistveno je, zakaj so tožničini zobje mrtvi, ne pa kakšna je njihova današnja funkcionalnost. To bi bilo relevantno kvečjemu pri ugotavljanju višine nastale škode. Poudarja, da je stanje njenega zobovja, to je sedem mrtvih zob in osem manjkajočih, katastrofalno. To pa je nastalo kljub dejstvu, da je hodila na preglede v povprečju sedemkrat letno. Čiščenje zobnega kamna zmanjšuje možnost nastanka kariesa, kar je splošno znano dejstvo, prav tako je to potrdil izvedenec. Zobozdravnica je zatrdila, da tožnica ni čistila zobnega kamna, ker ga ni imela, medtem ko je jasno, da je prva stvar, ki jo je nova zobozdravnica tožnici naredila, čiščenje zobnega kamna. Sklicuje se tudi na izpovedbo D. D. Glede na argumentacijo sodišča zobozdravniki nikoli ne bi mogli storiti strokovne napake in drugih napak ob poteku zdravljenja, še manj bi lahko bili malomarni, saj bi konec koncev lahko kdorkoli vedno sam preprečil nastanek zobne gnilobe, če bi imel ustrezno higieno. V kolikor bi imeli vsi popolno higieno, zobozdravnikov sploh ne bi rabili, saj karies nikoli ne bi nastajal. Svoje izhodišče bi moralo postaviti na dejstvo, da je za vse težave kriv karies, zato pa imamo zobozdravnike, da širjenje kariesa in gnilobe preprečujejo in zmanjšujejo. Sodišče ugotavlja, da je zobozdravnica tožnico zgolj ob prvem zdravstvenem pregledu opozorila na higieno. Sklicuje se celo na izpovedbo priče D. D., ki je trdila, da je zobozdravnica večkrat na modelu kazala, kako umivati zobe. Sodišče ne pojasni, zakaj verjame takšni izpovedbi priče D.D. Pritožba navaja, kaj naj bi omenjena priča še izpovedala in kaj naj bi kazalo na njeno neverodostojnost. Argumentacije sodišča, da verjame zobozdravnici, da je tožnico večkrat poučilo o ustrezni higieni, ker se je spomnila, da je prihajala na preglede z umazanimi zobmi, ne vzdrži zdrave presoje, saj je tožnica pravila, da si je zobe umivala trikrat dnevno, kar je potrdila tudi njena mama. Dejstvo, da je bila tožnica stara že 15 let, zobozdravnice ne razbremenjuje obveznosti obveščanja o pravilnem čiščenju zob. Neprepričljiva je tudi argumentacija sodišča, da tožnica ni imela težav s pomanjkanjem sline s sklicevanjem na zobozdravnico, ki je zatrdila, da tega pri pritožnici ni opazila, saj je iz kartoteke C. C. jasno razvidno, da je imela gosto slino. Tekom postopka je bilo nedvomno ugotovljeno, da tablete za epilepsijo povzročajo pomanjkanje sline, te pa je tožnica ves čas zdravljenja jemala. Zobozdravnica se o tem ni pozanimala in je ob zaslišanju navedla, da bi ji morala tožnica sama povedati, kar pa ni realno pričakovanje. Pritožba poudarja, da je sodišče kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP, saj dokazov ni ocenilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega posebej in vseh skupaj ter na podlagi celotnega postopka. Pri posameznih pričah ni navedlo, zakaj njihovim izpovedbam verjame in zakaj ne izpovedbama tožnice in njene matere, ki sta izpovedali skladno ter prepričljivo. Prav tako je upoštevalo pomanjkljivo in neprepričljivo mnenje izvedenca. Pritožuje se tudi zoper stroškovni del, saj glede na dejstvo, da gre za napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter številne kršitve postopka, ni dolžna povrniti pravdne stroške niti toženki niti stranskemu intervenientu.

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožničin predlog za postavitev (še) izvedenca s področja otroškega zobozdravstva, kar je tudi prepričljivo obrazložilo (glej 22. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). V tem oziru je kot bistveno izpostavilo pojasnilo izr. prof. dr. B. B. (v nadaljevanju izvedenec), ki je izdelal mnenje za v postopku angažirano Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja, in sicer da je doktrina zdravljenja stalnih zob pri mladoletnih kot pri polnoletnih pacientih enaka. Iz tega razloga je pritožničino izpostavljanje, da je bila v času zdravljenja pri zobozdravnici A. A. (v nadaljevanju zobozdravnica) stara 15 let (pri čemer je imela izraščene vse stalne zobe), nebistveno.2 Pritožbeno navajanje, da naj bi se v skladu z zdravstveno prakso ločeno obravnavalo otroke in mladino, in pojasnjevanje za kaj naj bi bili zobozdravniki, ki obravnavajo mladoletnike in otroke, posebej specializirani, je presplošno (in kot tako neprepričljivo). Tožnica namreč prepričljivo ne pojasni,3 zakaj naj bi bila, upoštevaje trditve (očitke), ki jih je v predmetni pravdi podala, takšna siceršnja specializiranost razlog za angažiranje izvedenca iz tega področja. Podobna ugotovitev velja nadalje za pritožbeno navajanje, da naj bi bil izvedenec B. B. neprepričljiv oziroma da ni z zadostno mero strokovnosti podkrepil svojega mnenja. Pritožnica pojasnjuje, da naj bi pri določenih vprašanjih B. B. celo sam poudaril, da zaradi pomanjkanja strokovnega znanja nanje ne more odgovoriti. V zvezi s tem pritožba izpostavlja, da izvedenec ni znal odgovoriti na vprašanje,4 kako pogosto (kolikokrat) mora zobozdravnik tekom zdravljenja izpolnjevati Obrazec sistematičnega pregleda stanja in sanacije zob 1. in 2. dentacije, a ne obrazloži (to pa tudi sicer ni razvidno), kako naj bi imelo nepoznavanje odgovora na takšno specifično (predvsem administrativno obarvano) vprašanje vpliv na presojo prepričljivosti (strokovnosti) celotnega obsega vsebinskih odgovorov, ki jih je podal na ostala (številna) vprašanja. Takšna okoliščina prav tako ne more biti podlaga za sklep, ki ga naredi pritožba, češ da zato ni seznanjen s pravilnim načinom postopanja do mladoletnih pacientov oziroma načinom pojasnilne dolžnosti mladoletnim osebam in pridobitvijo njihove veljavne privolitve za poseg. Pritožba je tudi v tem oziru presplošna, pri čemer posebnosti tega postopanja in izpolnjevanja pojasnilne dolžnosti, ki bi morale biti zaradi takratne starosti tožnice pri njej upoštevane (a domnevno niso bile), ustrezno ne pojasni (konkretizira). Neutemeljen je tudi očitek, da B. B. (ki je sicer specialist za zdravljenje korenin in granulomov) ni podal ustrezne obrazložitve, zakaj naj bi zobozdravnica A. A. (v nadaljevanju zobozdravnica) pri tožnici ustrezno zdravila granulom in kronični apikalni paradontitis. Poleg krajših odgovorov, ki jih je podal v osnovnem mnenju z dne 18. 1. 2017, je v pisni dopolnitvi mnenja z dne 3. 5. 2017 nadalje konkretno pojasnil, da je zobozdravnica tudi v okviru endodontskega zdravljenja izbirala primerne postopke kot tudi (v zvezi z vprašanjem, ali je k nastanku in razvoju tožničinega granuloma lahko pripomoglo napačno zdravljenje zobozdravnice) da takšne (endodontske) oblike zdravljenja kljub strokovni izvedbi niso vedno uspešne.5 V omenjeni pisni dopolnitvi (na str. 4) je izrecno navedel, da je zobozdravnica kronični apikalni paradontitis pri tožnici zdravila pravilno. Ne glede prve in ne glede druge okoliščine pa ni razvidno, da bi ga tožnica ob zaslišanju na naroku dne 28. 11. 20176 še kaj dodatno (npr. glede razlogov, zakaj je takšno oceno podal) spraševala.

6. Neprepričljiv je pritožbeni očitek, da izvedensko mnenje v konkretnem primeru ni takšno, kot bi v skladu s sodno prakso moralo biti, saj pritožnica ne pojasni, kateri izvedenčevi zaključki naj ne bi bili razumljivi. Kar se tiče razlogov za te zaključke, jih je (v osnovnem mnenju oziroma njegovi pisni/ustni dopolnitvi) izvedenec podal. Če je tožnica menila, da bi moral karkoli še natančneje (dodatno) pojasniti, je imela to možnost zahtevati (nazadnje) na naroku, na katerem je bilo opravljeno njegovo zaslišanje. Kot je razvidno iz izvedenskega mnenja oziroma njegovega zaslišanje, je izvedenec pri tožnici opravil stomatološki (klinični) pregled. Pritožnica, ki tega v postopku na prvi stopnji nikoli ni izpostavljala, povsem neobrazloženo zatrjuje, da bi lahko izvedenec le ob osebnem pregledu7 ugotovil, ali so bile plombe, ki jih je napravila zobozdravnica, ustrezno napravljene, pregledal pa bi tudi ustreznost napravljenega mostička. Izvedenec tudi sicer ni navedel, da teh okoliščin na podlagi pregleda, ki ga je opravil,8 ni mogel ugotoviti.9 Ker je izvedenec že v osnovnem mnenju jasno navedel, da je mostiček obrabljen/abradiran (in da ga je zato potrebno zamenjati), tudi ne drži pritožbeni očitek, da ni pojasnil, zakaj naj bi ga bilo potrebno zamenjati. Presplošno je nadalje pritožbeno navajanje, da naj bi bilo v konkretnem primeru sporno celotno 8-letno zdravljenje, ki naj bi imelo za tožnico katastrofalne posledice (kje v izpodbijani sodbi naj bi sodišče prve stopnje, kaj takega „priznalo“, kot to navaja pritožba, ni razvidno). Podobno neprepričljivo je pojasnjevanje, da se je izvedenec kot strokovnjak za granulome lahko opredelil zgolj do nastanka in posledic le-tega, ne pa tudi do poteka zdravljenja in pojasnilne dolžnosti (saj da s strokovnim znanjem na tem področju ne razpolaga). Ob tem, da pritožnici ni uspelo izkazati, da je bilo zdravljenje granuloma s strani zobozdravnice v konkretnem primeru neustrezno, nadalje ne pojasni niti, na katero bistveno vprašanje v zvezi z zdravljenjem (oziroma) opravo pojasnilne dolžnosti izvedenec (zaradi svoje specializiranosti - gre za specialista zobnih bolezni in endodontije) ni uspel (strokovno ni bil sposoben) odgovoriti. Ker je imela tožnica možnost vsa vprašanja/pripombe (tudi tista, ki jih navaja v pritožbi in na katera izvedenec po njenem mnenju ni odgovoril) izvedencu postaviti (predočiti) prav tako ob njegovem zaslišanju,10 je neprepričljivo tudi njeno (splošno) izpostavljanje opozoril, ki naj bi jih izvedenec „preprosto ignoriral“. Iz zapisnika o izvedenčevem zaslišanju z dne 28. 11. 2017, ni razvidno, da bi tožnica po njegovem koncu ugovarjala, da ji slednji na katero od vprašanj ni odgovoril (oziroma hotel odgovoriti). Na drugi strani pa je razvidno, da je postavitev novega izvedenca predlagala zgolj ob sklicevanju na argument, da izvedenec B. B. nima izkušenj z otroškim zobozdravstvom. Neprepričljivo (presplošno) je pritožbeno pojasnjevanje, da imajo nekateri posamezniki bolj občutljivo zobovje od drugih, očitek, da o tem izvedenec ničesar ni povedal, pa neutemeljen. Izvedenec je ob zaslišanju jasno povedal, da takšne diagnoze (posebno občutljivi zobje) ni, pritožba pa (kot rečeno) tega stanja tudi sicer prepričljivo (konkretno) ne uspe opredeliti. Ker iz vseh teh razlogov pritožnica ni uspela izkazati, da bi bila zavrnitev njenega dokaznega predloga po postavitvi novega izvedenca s strani sodišča prve stopnje neutemeljena, je posledično takšen tudi očitek, da ji je bila zato odvzeta možnost enakovrednega obravnavanja (pred sodiščem). Prav tako ni moč slediti njenemu navajanju, da je mnenje izvedenca B. B. strokovno neobrazloženo in pomanjkljivo ter da je zato sodišče prve stopnje z naslovitvijo nanj napravilo napačne zaključke glede dejanskega stanja.11

7. Sodišče prve stopnje je v 56. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (sklicujoč se tudi na ugotovitve izvedenca B. B.) zaključilo, da je tožnici škoda na zobeh nastala predvsem zaradi slabe higiene in ne zaradi napačnega zdravljenja zobozdravnice. Ker pritožnica tega zaključka ne uspe izpodbiti, je njeno zatrjevanje, da je imela zobozdravnica A. A. (pri kateri se je zdravila 8 let) dovolj časa in priložnosti, da bi njeno zdravstveno stanje spravila v ustrezne razmere, neprepričljivo. Izvajanje potrebne zobne higiene je bilo namreč (prvenstveno) v tožničinih rokah. Upoštevaje, da razlog za slabo stanje njenih zob očitno ni bil na strani zobozdravnice, pa ni moč slediti nadaljnjemu pritožbenemu očitku, da slednja pri tožnici kljub nadpovprečnemu številu pregledov ni uspela sanirati zobovja in da naj bi to vodilo v katastrofalne razsežnosti. Povsem nebistveno za presojo izpodbijane odločitve je na drugi strani izpostavljanje, da se tožnica (v resnici) ni udeležila enajstih in ne dvanajstih pregledov, kot je navedlo sodišče prve stopnje. Tudi številka enajst je sama za sebe enako zgovorna, pri čemer pa napaka v seštevanju ne pomeni kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP,12 kot to zmotno navaja pritožba. Povsem splošen (in neizkazan) je očitek, da veliko število pregledov kaže na napačne posege oziroma njihovo strokovno pomanjkljivo izvajanje, zaradi česar naj bi se zadeve poslabšale.13 Ob tem, da pritožnica sama navaja, da je imela nadpovprečno število pregledov (kot je izpovedala zobozdravnica oziroma izhaja iz 35. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožnica prihajala povprečno 7-krat na leto, povprečni pacienti pa enkrat ali dvakrat letno14) in da se jih 11 tudi ni udeležila, je neutemeljen očitek, da bi jo morala zobozdravnica naročati še pogosteje.15 Pri tem je zaključek sodišča prve stopnje, da bi v primeru, ko ne bi izostala, verjetno dobila dodatne termine, zaradi česar bi se število njenih obiskov povečalo, življenjsko prepričljiv/logičen (pritožbeno navajanje, da se jih ni udeležila zaradi drugih obveznosti, pa v tem oziru povsem nepomembno). Ker ni (po)jasn(jen)o, kaj naj bi imelo opravičilo izostanka opraviti s pridobitvijo dodatnega termina, je nebistven tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do izpovedbe tožnice in njene mame, da naj bi pritožnica izostanek pri zobozdravnici vedno opravičila, ni opredelilo.16 Iz vseh teh razlogov pritožba zaključka sodišča prve stopnje, da je bila obravnava tožnice pravočasna in primerna (kar vse je 35. in 36. točki obrazložitve tudi konkretno pojasnilo), ne uspe izpodbiti.

8. Prav tako ni moč slediti pritožbenemu navajanju o spregledu tožničinih očitkov, ki naj bi jih bilo več od štirih, katere je upoštevalo sodišče prve stopnje. Poleg tega, da pritožnica ne pojasni, kje naj bi očitke, ki jih podaja na 5. strani pritožbe v postopku na prvi strani ustrezno (to je pravočasno in konkretno) navajala, so ti tudi sicer podani nekonkretizirano, zaradi česar jim že iz tega razloga ne bi bilo moč slediti. Tako ni (po)jasn(jen)o, kateri konkretni zdravstveni postopki oziroma njihov vrstni red naj bi bil s strani zobozdravnice neustrezno izbran (in kakšne konkretne škodne posledice naj bi posledično tožnica utrpela), na katerih zobeh točno naj bi neustrezno izvedla plombe in katere ostale konkretne zobozdravstvene posege, v katerih konkretnih primerih naj bi prepočasi postopala oziroma h katerim specialistom bi jo morala napotiti in zakaj točno (kot tudi kakšne konkretne škodne posledice naj bi posledično tožnica utrpela), v katerem oziru (v zvezi s katerimi izvedenimi postopki točno) naj bi neustrezno izvedla pojasnilno dolžnost (in kakšne konkretne škodne posledice naj bi posledično tožnica utrpela).17 Povsem splošno (in z ničemer neizkazano) je nadalje pritožbeno zatrjevanje zobozdravničine ne-prepoznave in potrebne oskrbe tožničinih posebno občutljivih zob. Kaj naj bi ti „posebno občutljivi zobje“ točno bili (oziroma konkretno pomenili), tožnica ne uspe pojasniti, pri čemer je izvedenec B. B. jasno povedal, da takšna diagnoza v medicini ne obstaja.18 Pritožba pojasnjuje, kakšen pomen ima beseda diagnoza, in navaja, da to ne pomeni, da posameznik ne more imeti bolj občutljivih zob, pri čemer naj ne bi šlo za bolezensko stanje, ampak za večjo občutljivost posameznika za nastanek določene bolezni. Že na prvi pogled je očitno, da ostaja tudi to pojasnjevanje na podobno presplošni ravni, sploh z ozirom na v tem postopku obravnavano zobozdravstveno področje. Pritožnica navaja, da naj bi se do vprašanja občutljivosti zob zelo natančno opredeljevala v svojih vlogah in da se v izogib ponavljanju ne bo ponovno. Ker je pritožbeni postopek samostojna faza pravdnega postopka, je takšno neopredeljeno pritožbeno navajanje že iz tega razloga neupoštevno. Nič konkretnega (določnega) o morebitni tožničini večji „občutljivosti“ zob ne pove niti pritožbeno omenjanje izpovedbe priče (zobozdravnice) C. C., da lahko na nastanek kariesa vpliva sestava sline na način, da kljub dobri higieni prihaja do močnih kariesov. Prav tako ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje pričino izjavo z namenom, da je lahko argumentiralo svojo odločitev, vzelo iz konteksta. Sodišče prve stopnje v 38. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ne govori o sanaciji kakršnegakoli stanja, ampak poudarja to, kar je ob zaslišanju dne 4. 2. 2016 (bolj ali manj enako) izpovedala omenjena priča (glej 11. stran zapisnika o njenem zaslišanju), in sicer da se lahko ne glede na ostale (slabe) parametre z dobro higieno pripomore k (boljšemu) stanju zob. Tudi ta pritožbeni očitek je zato neutemeljen.

9. Protislovno s predhodno omenjenimi očitki je nadalje pritožničino poudarjanje, da naj bi bilo nestrokovno pravzaprav kar celotno zdravljenje zobozdravnice. Pri tem ni razvidno, kdaj naj bi tožnica kaj takega v postopku na prvi stopnji sploh ustrezno zatrjevala. Tudi sicer takšno zatrjevanje ne more biti upoštevno. Tožnica je bila namreč dolžna konkretno opredeliti vse tiste zobozdravničine posege19 oziroma opustitve, ki naj bi bili predmet presoje v tej pravdi. Zgolj takšna konkretna (določna) opredelitev očitkov nasprotni stranki sploh omogoča obrambo, sodišču pa presojo njihove utemeljenosti. Navajanje, da sama (češ da ni zobozdravstveni strokovnjak) tekom zdravljenja ni mogla vedeti, kaj se dogaja in kakšno postopanje naj bi bilo pravilno, ter da naj bi bila šele po letu 2013 s strani drugih zobozdravnikov opozorjena, da ima vse na pol urejeno, je ne le povsem nekonkretizirano,20 ampak z vidika zahteve po ustrezni procesni določenosti (opredeljenosti) njenih očitkov tudi sicer nebistveno. Posledično ni moč slediti niti očitku, da je sodišče prve stopnje zaradi „spregleda“ njenih očitkov zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Na podlagi katerih izvedenih dokazov (izpovedb) je lahko naredilo zaključek o neustrezni higieni zob pri tožnici, je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo v 56. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer ni sledilo le izpovedbi zobozdravnice A. A. (izpovedba le-te je bila namreč potrjena tudi z drugimi dokazi). V tem okviru je izpostavilo, da iz zobozdravstvenega kartona izhaja, da je bila tožnica ob prvem pregledu 5. 12. 2005 opozorjena na higieno, kar (samo po sebi) kaže na to, da je za to očitno obstajal razlog (kot je to razvidno tudi iz ostale izpovedbe omenjene zobozdravnice, ki ga sodišče prve stopnje v nadaljevanju omenja21). Dr. C. C. ni dejala, da se slaba higiena vedno vpiše v kartoteko (kot to napačno povzema pritožba), ampak, da oni (ona) med ostalimi (številnimi) okoliščinami, ki se nanašajo na stanje v ustih, vpisujejo tudi higieno zob, pri čemer ni navedla (niti tega ne trdi pritožba22), da naj bi bilo točno določeno (zapovedano), kaj vse se mora vpisovati. Tako je priča C. C. tudi glede zobnega kamna dejala, da ga zabeleži le včasih, prav tako je izpovedala, da ob prvem obisku pouči pacienta, če ima obloge, kako si mora čistiti zobe, a da tega vedno ne beleži. Priča D. D., ki je bila v relevantnem obdobju delala z zobozdravnico A. A., je ob zaslišanju dne 1. 12. 2015 nazorno opisala slabo higieno23 pri tožnici, kar naj bi bilo vsakič na tapeti oziroma na kar naj bi jo zobozdravnica vsakič opozarjala (prav tako, da naj bi to razlagali celo tožničini mami).24 Pritožbena trditev, da je priča D. D. izpovedovala samo na način, ki je ustrezal negativnemu izidu postopka in neskladno z zobozdravnico A. A., in sicer vse zato, da bi opravičila njeno ravnanje in strokovnost, je presplošna (in neizkazana). Glede zobnega kamna je resda v nasprotju z zobozdravnico najprej dejala, da misli, da je slednja tožnici čistila zobni kamen, a se nato popravila, da se tega točno ne spomni. Zgolj to pa ni razlog, zaradi katerega bi bilo moč narediti splošen zaključek o neskladnosti izpoved.

11. Zobozdravnica A. A. je ob zaslišanju (na splošno) izpovedala, da zmeraj dopušča možnost, da si pacient kdaj kaj napačno razlaga in da se po pregledu (če pacient točno ne ve, kateri zob ga boli) potem sama odloči. Nekoliko kasneje pa je nadaljevala z besedami, da je pri tožnici vedno delala tisto, zaradi česar je slednja prišla. Ob tem, da je bilo samo vprašanje zastavljeno v zvezi s tožničinim očitkom, da pri njej ni zdravila bolečega zoba, ampak delala nekaj po svoje, je jasno, da se ta „splošni“ del njene izpovedbe nanaša tudi na konkretno postopanje pri tožnici, kot je to v 38. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo sodišče prve stopnje. Iz teh razlogov tudi ni moč slediti očitku, da je omenjeno sodišče zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Iz izpovedbe zobozdravnice C. C. izhaja, da lahko na nastanek kariesa razen slabe higiene vplivajo tudi drugi dejavniki. Ker pa teh drugih dejavnikov priča ni omenjala v zvezi s tožnico, je pritožbeno izpodbijanje zaključkov sodišča prve stopnje o slabi higieni kot vzroku za karies pri njej neprepričljivo. Pritožnica nadalje ne pojasni, katere druge morebitne vzroke bi moral pri njej ugotavljati izvedenec (ki ni pogledal le zdravstvene kartoteke, kot to neutemeljeno navaja pritožba, ampak je pri tožnici opravil tudi stomatološki pregled), pa jih ni oziroma se do njihovega pomena ni opredelil. Zato ni moč slediti niti očitku, da le-teh ni ugotavljal. Izvedenec je v mnenju navedel, da iz zdravstvenih kartonov izhajajo ugotovitve o slabi higieni ter posledično številne karozije ter izdrt zob še preden je prišla k zobozdravnici A. A., ob zaslišanju pa tudi, da je iz zapisov zobozdravnic izhajalo, da je bil pri njej prisoten plak, kar naj bi kazalo na slabo higieno. Tudi izvedenčeve ugotovitve torej očitno kažejo na vzrok za tožničine težave.25 Poleg tega njegova primarna naloga ni bilo ugotavljanje vzrokov za tožničine težave z zobmi, ampak se je moral opredeliti do utemeljenosti njenih očitkov v zvezi s postopanjem zobozdravnice oziroma o zagrešenih strokovnih napakah. Kar se tega ključnega vprašanja tiče, pa iz njegovega izvedenskega mnenja kot tudi njegove (pisne in ustne) dopolnitve, jasno izhaja, da ti niso utemeljeni.

13. Sodišče prve stopnje v 57. točki obrazložitve izpodbijane sodbe26 omenja navedbo izvedenca, da se pri postopkih zdravljenja zob (kot za obravnavani primer relevantnega plombiranja oziroma endodontskega zdravljenja) pacientu pove, da se bo zob zdravil in da so nadaljnja pojasnila odvisna od dodatnih pojasnil, ki jih pacient zahteva. Vendar pa je v predmetni zadevi prvenstveno pomembno to (kar je v nadaljevanju iste točke obrazložitve izpostavilo sodišče prve stopnje27), da težave, ki so se pri tožnici pojavile, niso posledica s strani zobozdravnice neustrezno izvedenih zdravstvenih posegov/zagrešenih strokovnih napak (tega namreč tožnica ni izkazala), ampak neustrezne higiene (glej 56. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Kot je Vrhovno sodišče RS poudarilo v svoji odločbi II Ips 207/2015 z dne 14. 1. 2016, je neizpolnitev oziroma nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti odškodninsko-pravno pomembna takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda. V konkretni zadevi pa tožnica (kot je bilo s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno) ni izkazala, da bi bile njene težave (škoda) posledica s strani zobozdravnice neustrezno izvedenega posega (posegov). Tudi iz tega razloga njeno sklicevanje na 20. člen Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP)28 ni prepričljivo. Enako velja za njeno (povsem splošno/nekonkretizirano) navajanje, da bi ji morala zobozdravnica pojasniti, kakšno je zdravstveno stanje njenega zoba, kakšen je način zdravljenja, kakšna so možna tveganja in koristi, kateri so drugi načini zdravljenja oziroma kateri načini zdravljenja v Republiki Sloveniji niso dosegljivi (zaradi česar je posledično neutemeljen tudi njen očitek, da sodišče prve stopnje teh dejavnikov ni ugotavljalo). Pritožba niti ne pojasni, v zvezi s katerimi posegi vse naj bi bila ta pojasnilna dolžnost opuščena (oziroma pomanjkljivo opravljena). V ta nejasno zatrjevani okvir sodi navajanje, da naj bi iz izpovedbe zobozdravnice jasno izhajalo, da je ni poučila o navedenih okoliščinah29 in da naj bi to izhajalo tudi iz ugotovitev sodišča.30 Šele iz pritožbenega nadaljevanja izhaja, da (očitno) meri na vsebino pojasnila, ki naj bi ji bilo dano ob izdelavi mostička. V zvezi s tem je zobozdravnica A. A. izpovedala, da so takrat tožnici pojasnili, kaj nameravajo in kaj lahko naredijo kot tudi, kaj bo v primeru, če tega ne bo, prav tako so jo počakali, da se opredeli do ponujene možnosti. Možnost, ki je še bila in ki si jo je tožnica želela, in sicer porcelanasti zobje, pa je bilo potrebno doplačati. Iz njene izpovedbe torej izhaja, da so tožnici predstavili tisto, kar je lahko zobozdravnica izvedla v zdravstvenem dom in v okvirih zavarovanja31 (ter jo počakali, da se je odločila). Poleg tega pritožnica ustrezno ne pojasni, katera druga konkretna možnost (omenja sicer vstavitev implantanta, ne da bi karkoli v tem oziru natančneje obrazložila) bi bila, kar se tiče posledic, ustreznejša in bi ji zato morala biti (prav tako) ponujena (predstavljena).

14. Sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo (pritožba pa tega ne uspe izpodbiti), da ni vzročne zveze med posegi, ki jih je zobozdravnica izvedla pri tožnici in težavami slednje, je nadalje upravičeno izpostavilo (glej 41. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da je tožnica dne 25. 2. 2008 podpisala predlog zobnoprotetične rehabilitacije (priloga B4), ki ga je toženka predložila že v vlogi z dne 30. 6. 2015 in iz katerega izhaja, da se z njim strinja ter da je bila seznanjena tudi z drugimi možnostmi. Tožnica je začela šele v pripravljalni vlogi (pripombah na izvedensko mnenje) z dne 31. 1. 2017 poudarjati (kot sedaj v pritožbi), da na ta dan še ni bila polnoletna (pri čemer niti ni navajala, da vsebine predloga ni bila sposobna razumeti) in da brez privolitve staršev samostojno ni mogla privoliti v poseg. Tako kot se v skladu s 35. členom sedaj veljavnega ZPacP šteje, da je otrok, ki je dopolnil 15. let starosti, sposoben privolitve (razen če zdravnik glede na otrokovo zrelost oceni, da za to ni sposoben, pri čemer se glede okoliščin, ki govorijo o sposobnosti odločanja o sebi, praviloma posvetuje s starši oziroma skrbnikom), je tudi v času podpisa omenjenega predloga veljavni (relevantni) 47. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti32 predvideval, da morajo zgolj za otroke do 15. leta starosti in za osebe pod skrbništvom dati soglasje za kakršen koli medicinski poseg (v ta okviri sodi tudi pravica biti predhodno obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih) njihovi starši oziroma skrbniki. Ker tožnica (ki je bila ob podpisu predloga stara skoraj 18 let) ne v pripravljalni vlogi z dne 31. 1. 2017 ne v tej pritožbi jasno ne navaja, da česa v tem oziru ni bila sposobna razumeti (in zakaj ne), je njeno navajanje, da bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti, na podlagi česa ocenjuje, da je bila sama v času podpisa sposobna razumeti svoje zobozdravstveno stanje, neutemeljeno.33 Sodišče prve stopnje bi bilo to dolžno presojati le, če bi tožnica v zvezi s tem podala ustrezne konkretne trditve (ki pa jih, kot rečeno, ni podala niti v obravnavani pritožbi). Upoštevaje, da iz izpovedbe zobozdravnice A. A. jasno izhaja, da so tožnici predstavili tisto, kar je prvo navedena lahko v zdravstvenem domu in okvirih zavarovanja izvedla (ter jo počakali, da se je odločila), in ker tožnica ne uspe jasno obrazložiti, kaj točno bi ji moralo biti še pojasnjeno oziroma česa v zvezi z omenjenim predlogom (njegovo vsebino) ni razumela, je neprepričljivo tudi pritožbeno zatrjevanje, da ni podala informiranega soglasja, ki je v skladu z medicinsko doktrino potrebno.

15. Upoštevaje da pritožnica sama v nadaljevanju navaja, da je potrebno za namestitev mostička zbrusiti dva sosednja zoba (kot je to v 42. točki pojasnilo tudi že sodišče prve stopnje),34 in ker ne pojasni, zakaj naj bi bila vstavitev implantanta (kar v pritožbi edino konkretno omenja)35 v njenem primeru ustreznejša izbira, je pritožbeno poudarjanje, da naj bi bilo v postopku sporno,36 ali je bilo takšno zdravljenje (namestitev mostička) s strani zobozdravnice pravilna izbira, hipotetično in neprepričljivo. Zatrjevanje ob sklicevanju na njegovo garancijsko dobo, da bi moral mostiček funkcionirati do leta 2015 in da naj bi okoliščina, da je obrabljen, kazala le to, da je bil slabo nameščen, je ne le neizkazano, ampak prvenstveno (nedopustno) novo (glej prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnica tega v postopku na prvi stopnji ustrezno ni navajala (niti v pripombah na osnovno mnenje izvedenca, v katerem je slednji to navedel37). Pritožbena trditev, da je bil mostiček nameščen narobe, nestrokovno in nepravilno, je prav tako neizkazana. Očitek, da se sodišče in izvedenec do te trditve nista opredelila, ne drži (glej 43. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Izvedenec je ugotovil, da je zobozdravnica vse posege izvedla strokovno in ustrezno, tožnica pa mu ob zaslišanju tudi v tem oziru ni postavljala nobenih dodatnih vprašanj oziroma od njega ni zahtevala dodatnih pojasnil. 16. Neprepričljivo je pritožbeno nasprotovanje zaključku sodišča prve stopnje, da granulom ni posledica napačnega in nestrokovnega zdravljenja. Pojasnjevanje, da lahko karies na zobu nastane tudi zaradi nepravilno nameščene zobne protetike, je ne le premalo pojasnjeno, ampak za tožničin primer tudi sicer neizkazano. Sodišče prve stopnje je na drugi strani svojo ugotovitev, da granulom ni posledica nepravilnega (nestrokovnega) zdravljenja, ampak drugih dejavnikov, oprlo na ugotovitve izvedenca (glej 44. in 45. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožnica zgolj z nekonkretiziranim in z ničemer izkazanim navajanjem (kar velja tako za očitek o slabo nameščenem mostičku, plombah oziroma zobni protetiki38 kot tudi o slabem in nestrokovnem zdravljenju) teh zaključkov pač ne uspe izpodbiti. Posledično je (kar se obravnavane zadeve tiče) brezpredmetno tudi pritožbeno pojasnjevanje, zakaj se v primerih, ko plomba ni nameščena pravilno, pojavi granulom. Sodišče prve stopnje je v 45. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da tožnica toženkine navedbe, da granuloma v času namestitve mostička ni bilo, ni prerekala (214. člen ZPP). Pritožničino navajanje, da ni vedela, na katerem zobu se ji je granulom razvil, da ni bila seznanjena s potekom zdravljenja in da je bila mladoletna, je ne le novo, ampak za presojo pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da sama omenjene toženkine trditve v tem postopku ni prerekala, tudi sicer nebistveno. Tožnica pojasnjuje, da naj bi že tekom postopka dopuščala tudi možnost, da je zobozdravnica namestila mostiček na zob, kjer je bil že razvit granulom. Iz katerih njenih v postopku na prvi stopnji podanih navedb (oziroma kdaj/na katerem mestu naj bi bile te točno podane), na katere se v pritožbi sklicuje, naj bi bilo to razvidno, ni (po)jasn(jen)o. 17. Neprepričljivo je nadalje pritožbeno utemeljevanje neustreznosti zobozdravničinega zdravljenja (posegov) s številom mrtvih oziroma manjkajočih zob pri tožnici. Pri tem sama pritrjuje navedbam izvedenca B. B. oziroma ugotovitvam sodišča prve stopnje (glej 45. in 49. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da endodontsko ni 100%, ampak (po izvedenčevih trditvah) pri zobozdravnikih na osnovni ravni okrog 60%. Bolj bistveno je, da je bila tožnica v predmetni zadevi dolžna glede vseh omenjenih zob izkazati, da je takšno (njihovo neustrezno) stanje posledica nestrokovno opravljenih posegov zobozdravnice, v čemer pa ni bila uspešna oziroma izvedeni dokazni postopek njenih trditev ni potrdil. Upoštevaje navedeno kot tudi prej omenjeno verjetnost, da bo zob kljub pravilnemu zdravljenju dejansko popolnoma ozdravljen, je neprepričljiv tudi pritožbeni zaključek o majhni (stopnji) uspešnosti zdravljenja zob (kljub temu da naj bi k njej, kot poudarja, prihajala pogosteje kot povprečen posameznik) s strani zobozdravnice. Ti mrtvi (manjkajoči) zobje v obravnavanem primeru torej ne dokazujejo nestrokovnega (malomarnega) zdravljenja zobozdravnice.

18. Sodišče prve stopnje je v 49. točki izpodbijane sodbe (sklicujoč se na navedbe izvedenca B. B.) pojasnilo, da so lahko mrtvi zobje še vedno funkcionalni in da služijo svojemu namenu. V tem okviru (na podlagi predhodnih ugotovitev) ni naredilo zaključka o strokovnosti posegov zobozdravnice (kot to navaja pritožba), ampak zgolj podalo ugotovitev o uporabnosti (funkcionalnosti) mrtvih zob. Zaključek, da naj bi zobozdravnica ravnala strokovno (ustrezno), je utemeljevalo predvsem z ugotovitvami izvedenca (glej npr. 42. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker tožnica ni uspela izkazati (oziroma izvedeni dokazni postopek tega ni potrdil), da naj bi bili zobje mrtvi zaradi strokovne napake zobozdravnice, je brezpredmetno pritožbeno poudarjanje, da ni bistveno, kakšna je njihova današnja funkcionalnost, ampak zakaj so zobje mrtvi. Iz istega razloga je nebistveno tudi pritožničino izpostavljanje slabega (katastrofalnega) stanja svojega zobovja (ob navajanju, da je na preglede hodila več kot drugi). Glede na rezultat dokaznega postopka oziroma dejanske zaključke sodišča prve stopnje (ki jih pritožba ne uspe izpodbiti) so razlogi za takšno stanje očitno (predvsem) na njeni strani (oziroma so posledica njenih opustitev).

19. Da naj bi čiščenje zobnega kamna zmanjševalo možnost nastanka kariesa, ni splošno znano dejstvo, kot to navaja pritožba. Tudi če bi bilo, bi ga morala tožnica v tem postopku pravočasno zatrjevati39 (da bi to v postopku na prvi stopnji pravočasno storila, ni razvidno, niti sama tega ne navaja). Prav tako ne drži, da naj bi na tak način omenjeno ob zaslišanju navedel izvedenec B. B. Slednji je namreč za mehke bakterijske obloge (plak), ki so posledica slabe higiene, izrecno dejal, da imajo takšen učinek.40 Zatrjevanje, da naj bi ji nova zobozdravnica kot prvo stvar čistila zobni kamen, je nekonkretizirano in neizkazano. A tudi če bi držalo, to ne bi pomenilo, da je neresnična izpovedba zobozdravnice (glej 50. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da tožnici zobnega kamna ni čistila, ker ga ta ni imela. Stanje zobovja se pač spreminja. V nasprotno ne prepriča niti sklicevanje na izpovedbo medicinske sestre D. D., ki je po nadaljnjih vprašanjih (in predočenju zobozdravničine izpovedbe), povedala, da se tega v resnici ne spomni dobro. Pritožnica tudi sicer ne trdi, da bi ji zobozdravnica A. A. čistila zobni kamen, ampak prav nasprotno. Ker obstoj zobnega kamna v času, ko se je zdravila pri omenjeni zobozdravnici, ni izkazan, je brezpredmetno pritožbeno navajanje, da naj bi izpovedba priče D. D. kazala na pravilno prakso pri posamezniku, ki ima težave z nabiranjem plak. Poleg tega pritožba v tem oziru ne upošteva niti izvedenčevega pojasnila, da plake odstranjuje vsak (pacient) sam, medtem ko pride brušenje v poštev pri zobnem kamnu.

20. Na napačno razumevanje zaključkov sodišča prve stopnje kaže tudi pritožbena trditev, da naj bi omenjeno sodišče pomen zobozdravnikov pri zdravljenju minimaliziralo in ves pomen videlo zgolj v ustrezni higieni. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo zgolj, da tožnica v konkretnem primeru neustreznega zdravljenja ni uspela dokazati, in sklicujoč se na ugotovitve izvedenca (glej 56. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) poudarilo, da je škoda na njenih zobeh nastala predvsem zaradi nezadostne higiene. Podalo ni torej nobenih splošnih zaključkov, ampak zgolj ugotovitve za obravnavani primer. V tem okviru naj bi bil tudi karies (kot to jasno izhaja iz izvedenčevih pojasnil) v prvi vrsti posledica tožničine neustrezne higiene (za katero je prvenstveno odgovoren vsak posameznik sam in ne njegov zobozdravnik).

21. Prav tako ne drži pritožbena trditev, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica zgolj na prvem zdravstvenem pregledu opozorjena na higieno. Kot je to jasno razvidno iz 56. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je zaključilo „zgolj“, da iz zobozdravstvenega kartona izhaja, da je bila slednja ob prvem pregledu pri zobozdravnici dne 5. 12. 2005 opozorjena higieno (in ne da je bilo to edinkrat). V nadaljevanju pa je ob sklicevanju na pojasnila zobozdravnice C. C. in izvedenca poudarilo, da se poučevanje o higieni v praksi med zobozdravniki ne vpisuje v kartoteko, izrecno pa opozorilo tudi na izpovedbo priče D. D. o tem, da je zobozdravnica (A. A.) tožnici večkrat pokazala, kako si umivati zobe. Pritožba izpostavlja dele izpovedbe, v katerih naj zadnje omenjena priča ne bi izpovedala verodostojno, in poudarja, da ji sodišče prve stopnje glede navajanja o poučevanju pravilnega čiščenja zob ne bi smelo verjeti.41 Vendar pa okoliščina, da določena izpovedba ni prepričljiva v določenem delu, ne pomeni, da je moč takšno oceno zgolj iz tega razloga podati za njeno celotno izpovedbo. Obstajajo lahko povsem objektivni razlogi, zakaj se posamezna priča določenih okoliščin spominja pravilneje (natančneje) kot drugih. Kar se tiče čiščenja zobnega kamna, je npr. priča D. D. (kot je bilo že omenjeno) v nadaljevanju zaslišanja sama poudarila, da se tega v resnici ne spomni dobro. Na drugi strani je pritožbeno zatrjevanje, da naj bi omenjena priča izpovedala v korist tožene stranke, neizkazano. Zgolj sklicevanje na okoliščino, da naj bi bila slednja pri toženki zaposlena, za to ne zadošča. Zakaj argumentacija sodišča prve stopnje, da zobozdravnici verjame, da je tožnico večkrat podučila o potrebni higieni, sploh ker se je spomnila, da je slednja na preglede prihajala z umazanimi zobmi, ne vzdrži zdrave presoje, kot to zatrjuje pritožba, ni jasno. Tožnica temu oporeka z navajanjem, da je sama povedala (potrdila pa naj bi to tudi njena mama), da si je zobe42 umivala trikrat dnevno. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je lahko sodišče prve stopnje na podlagi drugih skladnih dokazov prišlo do zaključka o neustrezni higieni zob pri tožnici, česar slednja ni uspela (ne uspe) izpodbiti. Ker tožnica tudi ni izkazala, da bi bila pojasnila dolžnost v zvezi s pravilnim čiščenjem zob (s strani zobozdravnice A. A.) opravljena nepravilno, je brezpredmetno njeno pritožbeno navajanje, da okoliščina, da je bila sama stara že 15 let, zobozdravnice ni razbremenila obveznosti obveščanja pravilnega čiščenja zob. Poleg je v tem oziru že sodišče prve stopnje (ob sklicevanju na poučevanje otrok o pomenu čistih zob in načinu njihovega pravilnega čiščenja) pravilno izpostavilo tudi, da oseba pri 15 v Republiki Sloveniji ne more trditi, da ni seznanjena z ustno higieno, potrebno za zdrave zobe (česar pritožba niti ne izpodbija).

22. Pritožnica v zvezi s tem navaja, da je zobozdravnica zanikala, da bi ji svetovala kakršnokoli zobno pasto. Vendar pa ne pojasni, uporabo kakšne zobne paste točno bi ji morala svetovati in zakaj. Kot je razvidno iz zapisnika o zaslišanju zobozdravnice (glej str. 25. zapisnika z dne 1. 12. 2015), ji je tožničina pooblaščenka takšno vprašanje zastavila s sklicevanjem na občutljive zobe oziroma suha usta pri tožnici, česar pa zobozdravnica, kot je izpovedala, pri slednji ni zaznala. Prav tako tožnica trditev o takšnih zobeh/ustih v tem postopku niti ni uspela izkazati. Tudi izvedenec B. B. je namreč navedel, da pri tožnici ob opravi stomatološkega pregleda pomanjkanja sline oziroma suhih ust ni opazil. Z ozirom na to je brezpredmetno tudi pritožbeno sklicevanje na ugotovitev sodišča prve stopnje iz 59. točke obrazložitve izpodbijane sodbe (ki se sklicuje prav na pojasnilo omenjenega izvedenca), da lahko redno dolgotrajno jemanje zdravil proti epilepsiji (ki naj bi jih tožnica po lastnih trditvah jemala) povzroči suha usta. Zakaj bi morala zobozdravnica, ki sama (tako kot izvedenec) pri tožnici ni zaznala pomanjkanja sline (občutljivih zob) tožnico (ki ji sama tega tudi ni povedala), vprašati, ali jemlje zdravila proti epilepsiji (oziroma kakšna druga zdravila), ni prepričljivo pojasnjeno. Sploh pa to velja za okoliščino, kakšna povezava naj bi bila med (slabim) stanjem tožničinih zob in okoliščino, da je zobozdravnica ni vprašala, če jemlje zdravila za epilepsijo.

23. Z ozirom na vse navedeno pritožbenemu očitku, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP, češ da dokazov ni ocenilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega posebej in vseh skupaj ter na podlagi celotnega postopka, ne drži. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo ne omenjene ne drugih očitanih kršitev.43 Na drugi strani pa (kar je bistveno) tožnica ni uspela izkazati svojih trditev, da naj bi bila zatrjevana škoda posledica nedopustnega ravnanja (strokovne napake) tožene stranke (oziroma točneje njenih zaposlenih – glej prvi odstavek 147. člena OZ44).

24. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo45 (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženka sama krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora, saj ni ta v ničemer pripomogel k predmetni odločitvi o tožničini pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Bistvo izvedenčeve ugotovitve, na katero se kot na razlog za zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca sklicuje sodišče prve stopnje, ni okoliščina (kot to zmotno razlaga pritožba), da je bila tožnica ob prihodu k zdravnici A. A. stara že 15 let in da je imela vse stalne zobe, ampak v njegovi navedbi, da je doktrina zdravljenja stalnih zob tako pri mladoletnih kot polnoletnih pacientih v takih primerih enaka. Pritožnica navaja, da je bila dr. A. A. mladinska zobozdravnica, a ne uspe pojasniti, zakaj zgolj iz tega razloga izvedenčeve ugotovitve ne držijo. Ni uspela ne konkretno (prepričljivo) pojasniti (oziroma izkazati), da izvedenec B. B. ne razpolaga s strokovnim znanjem, potrebnim za opravo izvedenstva v konkretni zadevi. Z ozirom na to (za konkretni primer) neprepričljivo izzveni tudi njeno zatrjevanje, da mora biti izvedenec (vsaj) enake stroke in specialnosti kot subjekt, katerega postopanja ocenjuje. 2 V tem pogledu ne zadošča niti (povsem splošno) navajanje, da naj bi bil pri izvedencih iz omenjenega področja poudarek na preventivi in higieni. 3 Oziroma da je odgovoril, da je to vprašanje za strokovnjaka otroškega in mladinskega zobozdravstva. 4 Pritožnica očita, da se izvedenec do tega v primeru njenih zob ni podrobneje opredelil, a tega natančneje ne obrazloži. Poleg tega iz zapisnika o zaslišanju izvedenca z dne 28. 11. 2017 ni razvidno, da bi ga sama v tem oziru kaj dodatno spraševala. 5 V okviru katerega je prav tako izrecno povedal (glej 4. in 5. stran zapisnika o njegovem zaslišanju), da je v primeru granuloma potrebno endodontsko zdravljenje in da je bilo to pri tožnici tudi narejeno. Povedal je tudi, kaj se ob takšnem zdravljenju pacientu običajno pove, in ne (o tem ni vedel nič povedati), kaj naj bi bilo s strani zobozdravnice konkretno pojasnjeno tožnici. Do pravilnosti izvedbe te dolžnosti v zvezi z omenjenim zdravljenjem (enako velja glede zdravljenja kroničnega apikalnega paradontitisa) se posledično tudi ni opredeljeval, kot bi bilo to moč razbrati iz pritožbe, pri čemer tožnica ne obrazloži, kaj naj bi v tem oziru sploh izostalo. Če ima v mislih izvajanje pojasnilne dolžnosti nasploh, pa je tak očitek presplošen (nekonkretiziran). 6 Kaj naj bi takšen pregled točno obsegal (oziroma predstavljal več od pregleda, ki ga je izvedenec opravil), ni (po)jasn(jen)o. 7 Da je klinični pregled tožnice opravil, pa je slednja v pripravljalni vlogi z dne 31. 1. 2017 (str. 4) jasno navedla tudi sama. 8 Ker je izvedenec pregled opravil, je neprepričljivo tudi pritožbeno navajanje, da slednji ustreznosti zdravljenja ni mogel ugotoviti zgolj iz branja zdravstvene kartoteke, ki naj ne bi bila vodena pravilno oziroma naj bi bila pomanjkljiva (pri čemer so tudi ti očitki o neustrezno vodeni kartoteki nekonkretizirani). 9 Pri čemer iz zapisnika o izvedenčevem zaslišanju ni razvidno, da bi mu predočila svoje naziranje, da lahko povečano karioznost povzročijo tudi bakterije v slini, anatomija zob, neustrezne plombe in protetični izdelki, slabo ustno stanje v družini. Kar se tiče sline, pa je izvedenec ob zaslišanju pojasnil, da pomanjkanja le-te pri tožnici ni opazil. 10 Pritožba ne obrazloži, v katerem delu naj bi sodišče prve stopnje z naslonitvijo na zaključke izvedenca dejansko stanje napačno ugotovilo. 11 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami 12 Podobna ocena (o presplošnosti/neizkazanosti) velja za pritožbeni očitek, da zobozdravnica glede na svoje strokovne zmožnosti in zdravstveno stanje tožnice očitno ni opravila dovolj pregledov. 13 Zobozdravnica je izpovedala tudi, da ima vsak zobozdravnik v javni zobozdravstveni mreži v povprečju okoli 1600 pacientov. 14 Kot rečeno, pa je bilo ustrezno izvajanje higiene zob, opustitev katere je bila glede na neizpodbite zaključke sodišča prve stopnje (glej 35. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) očitno ključna za nastanek škode na zobeh, prvenstveno v rokah tožnice (in ne zobozdravnice). Že iz tega razloga (kot tudi prej omenjenih dejstev, da je tožnica prihajala bistveno pogosteje kot povprečni pacienti ter da je kar nekajkrat tudi izostala) ni moč slediti (prav tako posplošenemu) pritožbenemu navajanju, da je moč od zobozdravnice pričakovati, da bi jo naročala tako hitro, da bi ustrezno sanirala njeno zdravstveno stanje in predvidela morebitna poslabšanja, kot tudi da bi morala imeti zaradi nujnosti tožnica prednost pred ostalimi pregledi, ki so bili (npr.) preventivne narave, oziroma da bi jo zobozdravnica lahko napotila na stomatološko kliniko. 15 Tudi sicer je iz tožničine izpovedbe z dne 1. 12. 2015 (glej 8. stran zapisnika o naroku z omenjenega dne) razvidno zgolj to, da je klicala, a da se ji niso javili. Na katerem mestu ob svojem zaslišanju istega dne, naj bi o tem izpovedala njena mama, ni moč razbrati. 16 Prav tako konkretno ne obrazloži, katerih dogodkov in podatkov zobozdravnica v njeni zdravstveni kartoteki ni ustrezno zabeležila in kakšne konkretne škodne (zdravstvene) posledice naj bi zato sama utrpela. 17 Glej 38. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 18 Pa čeprav bi bili to prav vsi, ki jih je zobozdravnica izvedla. 19 Kaj naj bi imela s strani zobozdravnice zgolj „na pol urejeno“, konkretno ne navede. 20 Zobozdravnica je tudi pojasnila, da pouk glede ustne higiene v kartoteko vpišejo samo ob prvem pregledu (oziroma da pri nobenem pacientu tega ne vpišejo pri vsakem pregledu). 21 Ki zatrjuje, da se to običajno počne, a se v zvezi s tem zgolj nenatančno povzema izpovedbo zobozdravnice C. C. 22 Povedala je, da je bila higiena katastrofa oziroma zobje vedno neumiti. 23 Ker v kartonu zapis (vpis) v zvezi s higieno ob prvem pregledu dne 5. 12. 2005 obstaja, ni moč slediti pritožbeni trditvi, češ da ta listina izpovedbe priče D. D., da bi morala biti slaba higiena vpisana, ne potrjuje. Prav tako slednja ni izpovedala, da naj bi zobozdravnica slabo higieno v kartoteko redno vpisovala, ampak da se higiena vpisuje (oziroma da je higiena bila napisana). 24 Pritožbeno sklicevanje na izpovedbi tožnice in njene mame o tem, kako naj bi prvo navedena skrbela za higieno svojih zob v drugačne zaključke sodišča prve stopnje (utemeljene na vsebini ostalih izvedenih dokazov – glej 56. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) dvoma ne poraja. Enako velja za (po mnenju pritožbe argument „zdrave kmečke pameti“), da nekdo, ki naj bi tako pogosto obiskoval zobozdravnika kot tožnica, bolje skrbi za higieno kot povprečen posameznik. Po mnenju tega sodišča je še bolj logično prav nasprotno. Tisti, ki premalo skrbi za higieno svojih zob, mora zato zobozdravnika obiskovati pogosteje kot ostali. 25 Glej tudi 41. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 26 Glej tudi 56. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 27 Uradni list RS, št. 15/2008, s kasnejšimi spremembami. 28 Namreč o katerih okoliščinah in v zvezi s katerim opravljenim posegom. 29 Ni (po)jasn(jen)o, katere ugotovitve sodišča prve stopnje ima pritožba točno v mislih. 30 Glede implantantov je zobozdravnica povedala, da jih takrat v okviru zdravstvenega zavarovanja niso mogli ponuditi. 31 Uradni list RS, št. 9/1992, s kasnejšimi spremembami. 32 Četrti odstavek 20. člena ZPacP, na katerega se pritožba v zvezi s tem (nekonkretizirano) sklicuje, se je začel uporabljati šele po podpisu predmetnega predloga dne 25. 2. 2008 (glej 92. člen Zakona o pacientovih pravicah, Uradni list RS, št. 15/2008). 33 Izvedenec B. B. je tudi glede namestitve mostička (glej tretji odgovor v njegovi pisni dopolnitvi mnenja z dne 3. 5. 2017) navedel, da ga je zobozdravnica opravila strokovno pravilno. Pritožnica oporeka, da ni pojasnil, zakaj tako meni, a gre tudi v tem primeru poudariti, da ga je imela možnost to vprašati oziroma ga pozvati k pojasnilu (tudi) ob njegovem ustnem zaslišanju, česar pa ni storila. Prav tako mu v tem oziru ni predočila (kar izpostavlja v pritožbi), da naj bi zobozdravnica pri cementiranju mostička pustila ven živec in rekla, da ga bo sčasoma preraslo meso. Kakšne težave naj bi (izvedenec namreč česa takega ne ugotavlja, prav tako pa mu sama v tem oziru ni postavila nobenega vprašanja, zaradi česar je očitek, da se slednji do tega ni opredelil, neutemeljen) posledično imela, tudi sicer ne pojasni. Gre za neizkazano navajanje, do katerega se je sodišče prve stopnje opredelilo z ugotovitvijo, da so bili vsi posegi (torej tudi predmetni) izvedeni ustrezno oziroma strokovno (glej 42. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 34 V pritožbi sicer navaja da naj bi glede drugih možnosti navedbe podala v svoji drugi pripravljalni vlogi. Vendar je bilo že prej poudarjeno, da takšno (splošno) sklicevanje na navedbe, ki naj bi bile podane v postopku na prvi stopnji, ne more biti upoštevno. 35 Za koga (razen za tožnico) naj bi bilo sporno, ni (po)jasn(jen)o. 36 Dolžina garancijske dobe prvenstveno tudi sicer pomeni „zgolj“ dobo, za katero garancija velja, in ne kdaj naj bi se aparat (v zvezi s katerim je dana) obrabil. 37 Kot vzrokih za karies oziroma granulom. 38 Takih (splošno znanih) dejstev ni treba („zgolj“) dokazovati. 39 Zobni kamen pa se po njegovih besedah odstranjuje, ker se nanj plak bolj prijemlje. 40 Kot je razvidno iz vsebine 56. točke izpodbijane sodbe je bila izpovedba priče D. D. skladna z vsebino ostalih dokazov, na katere se je sodišče prve stopnje v tem oziru sklicevalo. 41 Kot naj bi to (kot poudarja tožnica) počel vsakdo, ki bi bil tako pogosto pri zobozdravniku. 42 Pritožba očita, da ni pojasnilo, zakaj ni verjelo tožnici in njeni mami, ki naj bi izpovedali skladno in prepričljivo. Takšna je očitno zgolj tožničina ocena. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč povsem jasno izhaja, da sodišče prve stopnje njenim trditvam in izpovedbi (oziroma izpovedbi njene matere) ni sledilo, ker je vsebina ostalih dokazov (vključno z ugotovitvami izvedenca B. B., ki jih pritožba neutemeljeno označuje za neprepričljive/pomanjkljive) izkazovala nasprotno. 43 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 44 In sicer tudi glede stroškovne odločitve, ki jo je pritožba izpodbijala zgolj s sklicevanjem na nepravilnost (nezakonitost) odločitve o glavni stvari, ki pa (kot je bilo ugotovljeno) ni utemeljeno.