Jedro

Tožeča stranka v obeh pravdnih zadevah, ki tečeta med pravdnima strankama, zatrjuje iste razloge za potrebnost izdaje začasne odredbe in iste nevarnosti ter dokaze. Predmet zavarovanj oz. terjatev nista identična, vendar pri takšnem stanju predloga za izdajo začasne odredbe v obeh pravdah to ni pravno pomembno. Odločilno je, da gre za isti stranki, isto vsebino predloga za izdajo začasne odredbe in življenjski dogodek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Sodišče je zavrglo zadevo, kot da že gre za pravnomočno razsojeno stvar. Zadeva P 108/2017 Okrajnega sodišča v Novem mestu pa še ni odločena. Sicer gre za motenje posesti in ni procesna ovira za to pravdo. Gre za drugo pravno situacijo, ko tožeča stranka zahteva varstvo lastninske pravice in predlaga izdajo začasne odredbe. O tem še ni odločeno. Iz vlog tožene stranke jasno izhaja, da tožeča stranka nima drugega dostopa na svojo parcelo 434/21. Pojasnjuje, kako je prišlo do menjalne pogodbe med toženo stranko in MO X. Materialnopravna in procesna podlaga obeh zahtevkov v teh dveh pravdah je različna. Zato je treba najprej odločiti o verjetnosti obstoja terjatve, ki je v obeh pravdah različna in nato o začasni odredbi. Sodišče predloga ne bi smelo zavreči. Sicer pa ne more priti do različnih odločitev oz. v zvezi s tem do izvršbe. Če bi se to res zgodilo, bi imeli dve začasni odredbi in bi tožena stranka z umikom buldožerja izvršila svojo dolžnost po obeh začasnih odredbah z enim dejanjem. Postopek za izdajo začasne odredbe mora biti hiter.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila. Vmes je vložila odgovor na nasprotno tožbo oz. tožbo v tej pravdni zadevi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je predlagana začasna odredba vložena na podlagi 239. člena ZIZ in da se na podlagi 15. člena ZIZ smiselno uporablja ZPP. Tožena stranka je na vložen predlog za izdajo začasne odredbe opozorila, da je v pravdni zadevi P 108/2017, ki teče pri Okrajnem sodišču Novo mesto zaradi motenja posesti, ki teče med istima pravdnima strankama, tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe z identičnim predlogom in opisom dejanskega stanja. Zato je sodišče prve stopnje moralo presojati predlog za izdajo začasne odredbe po členu 189. ZPP, ki ureja problem litispendence oz. obstoja pravde. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da začne pravda teči z vročitvijo tožbe (v tem primeru predloga) toženi stranki in pravilno ugotovilo datume, katera zadeva je starejša. Ugotovilo je, da je predmetni predlog za izdajo začasne odredbe vročen toženi stranki pozneje kot predlog v motenjski pravdi. Zakon pravi, da dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istima strankama in če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo (v našem primeru predlog). Sodišče na to pazi po uradni dolžnosti; v našem primeru pa je na to celo opozorila tožena stranka. Tako pritožba zmotno meni, da je za zavrženje predloga treba, da bi bila že sprejeta odločitev in pravnomočno izdan sklep v prvi zadevi. Obstoj pravde pomeni, da ni mogoče, da o istem zahtevku med istima strankama tečeta dve zadevi.

6. Pritožba trdi, da zadeva ni identična, ker gre v prvi zadevi za motenje posesti, v konkretni zadevi pa je pravna podlaga oz. zatrjevana terjatev lastninska oz. prepoved vznemirjenja. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da ker gre za predloga, ki sta v obeh pravdah ista (v motenjski pravdi celo nekoliko širši predlog za izdajo začasne odredbe kot je v predmetni zadevi), stranki pa sta tudi isti, pravna podlaga za rešitev spodnjega razmerja, ni vsebovana v zakonskem dejanskem stanju iz drugega odstavka 189. člena ZPP. To pomeni, da pravna podlaga ni pravno odločilna1. Pomembno je tudi, da je sodna praksa pri identiteti tožbenega zahtevka oz. predmeta upoštevala tudi dejansko stanje (teorija ekvivalence) in ne samo kot po čisti procesni teoriji identičnost tožbenega predloga2. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je opis življenjskega dogodka oz. vsebina predloga enaka. Tožeča stranka zatrjuje iste razloge za potrebnost izdaje začasne odredbe in iste nevarnosti ter dokaze. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da predmet zavarovanj oz. terjatev ni identična, vendar da pri takšnem stanju predloga za izdajo začasne odredbe v obeh pravdah, to ni pravno pomembno. Odločilno je, da gre za isti stranki, isto vsebino predloga za izdajo začasne odredbe in življenjski dogodek.

7. Ker je obravnavanje začasne odredbe v tej pravdi zaradi litispendence nedovoljeno, je sodišče prve stopnje moralo predlog zavreči. Zato pritožbeno sodišče ne more odgovarjati na tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebino spora in tudi ne na navedbe, da tožeči stranki grozi določeno nevarnost zaradi postavitve buldožerja. Če gre za nujno zadevo, bo tožeča stranka to uveljavljala v postopku za izdajo začasne odredbe, ki teče v motenjski pravdi.

8. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (363. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na 325. členu ZPP v zvezi s 365. členom.

1 Primerjaj A. Galič, Komentar ZPP, druga knjiga, stran 219 - 226 2 Primerjaj D. Vedam Lukič, Ibidem, str. 193 - 195.