Up-60/03 - 4

13. 6. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 27. maja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 398/2002 z dne 13. 11. 2002 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 2365/2000 z dne 3. 2. 2002, z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-06-109/98 z dne 26. 9. 2000 in z odločbo Upravne enote Radlje ob Dravi št. 321-69/93-4/4 z dne 26. 6. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe zoper odločitev upravnega organa o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pritožničini mami C. C., ki je umrla leta 1971. Zahteva za denacionalizacijo je bila zavrnjena, ker je bila prejšnja lastnica, tj. C. C. v času podržavljenja pa do smrti državljanka takratne Republike Hrvaške in ker po ugotovitvi upravnih organov in sodišč v času odločanja ni bil izpolnjen pogoj vzajemnosti iz tretjega odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen), ki je bil uveljavljen s 1. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 - v nadaljevanju ZDen-B). Vrhovno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je bil v Republiki Hrvaški sicer sprejet "Zakon o izmjenama i dopunama Zakona o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslavenske komunističke vladavine" (Narodne novine, št. 80/02 - v nadaljevanju Novela), vendar je z 2. členom te Novele določeno, da imajo tuje fizične osebe upravičenja po tem zakonu, tj. po "Zakonu o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslavenske komunističke vladavine (Narodne novine, št. 92/96 in nasl. - v nadaljevanju "Zakon o naknadi"), če je to dogovorjeno z mednarodnimi sporazumi in da pritožnica ni zatrjevala, da bi bil tak sporazum sklenjen, ali da bi se vzajemnost dejansko izvrševala.

2.Pritožnica meni, da je navedeno stališče Vrhovnega sodišča napačno in da posega v njeno pravico do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Meni, da je pogoj dejanske vzajemnosti podan ne glede na to, ali je sklenjen kakršenkoli mednarodni sporazum o tem vračanju. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Hrvaške, s katero so bile razveljavljene določbe 9. člena "Zakona o naknadi", ki so tujcem onemogočale uveljavljanje pravice do denacionalizacije, s 4. členom sprememb in dopolnitev tega Zakona pa naj bi bil 9. člen črtan. Pritožnica meni, da 2. člen navedene novele ne pride v poštev in da je napačno stališče Upravnega sodišča, po katerem bi zakon, ki bi vzpostavil vzajemnost, moral veljati že ob izdaji odločbe o denacionalizaciji na prvi stopnji. Pritožnica meni tudi, da sama ni bila dolžna dokazovati tujega prava.

B.

3.Izpodbijana odločitev temelji na tretjem odstavku 9. člena ZDen. Določbo drugega odstavka 1. člena ZDen-B, s katero je bil uveljavljen nov tretji odstavek 9. člena ZDen, je Ustavno sodišče že presojalo. Zato se v zvezi s tem Ustavno sodišče sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 76/98 in OdlUS VII, 190).

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, zato se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pravilnost uporabe zakona Ustavno sodišče presoja le, če je zaradi nepravilne uporabe zakona obenem kršena človekova pravica in temeljna svoboščina, ali če bi ugotovilo, da je sodišče odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika ustavnih pravic nesprejemljivo. Tega izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati.

5.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje, da je izpodbijana odločitev napačna, ker je pogoj vzajemnosti podan, in se v zvezi s tem sklicuje na odločitev hrvaškega Ustavnega sodišča, s katero je bila razveljavljena določba 9. člena "Zakona o naknadi". Že Upravno sodišče je pritožnici pojasnilo, da ta odločitev Ustavnega sodišča Republike Hrvaške o razveljavitvi navedene določbe z odložnim rokom sama po sebi še ne pomeni vzpostavitve vzajemnosti. Vrhovno sodišče pa se je v obrazložitvi svoje odločitve sklicevalo tudi na 2. člen Novele. Ugotovilo je namreč, da imajo po tem členu tuje osebe upravičenja do denacionalizacije le izjemoma, če je to dogovorjeno v mednarodnih sporazumih. Glede na to, da se je sklicevalo na to določbo hrvaškega zakona in ker je pritožbeni ugovor o obstoju vzajemnosti zavrnilo, je torej logično, da je Vrhovno sodišče štelo, da takšen mednarodni sporazum ni bil sklenjen. S tem, ko je v obrazložitvi navedlo, da pritožnica ne zatrjuje, da bi bil takšen sporazum sklenjen, ali da bi se vzajemnost dejansko izvrševala, je Vrhovno sodišče pojasnilo, da pritožnica ni navajala razlogov, na podlagi katerih bi bilo kljub navedeni hrvaški pravni ureditvi, mogoče ugotoviti, da je pogoj vzajemnosti izpolnjen. Ne gre torej za to, da sodišči tujega prava ne bi ugotavljali, temveč za to, da se pritožnica z razlago tega prava ne strinja, pri tem pa po oceni sodišč ni navajala razlogov, ki bi lahko vplivali na ugotavljanje obstoja vzajemnosti.

6.Pritožnica tudi v ustavni pritožbi ne izkaže trditve, da je pogoj vzajemnosti izpolnjen in da 2. člen Novele "Zakona o naknadi" v konkretnem primeru ne pride v poštev. Očitek, da je sodba nepravilna, namreč tudi če bi bil utemeljen, sam po sebi še ne izkazuje zatrjevanih kršitev. S trditvijo, da je bil s 4. členom Novele razveljavljen 9. člen "Zakona o naknadi", pa pritožnica zatrjevanih kršitev ne more izkazati že zato, ker ta trditev ne drži. Iz popravka Novele z dne 8. 7. 2002 namreč izhaja, da je z 2. členom Novele spremenjen 10. člen "Zakona o naknadi" in ne 1. člen, kot je bilo navedeno v prvotnem besedilu Novele; s 3. členom ni bil črtan 1. člen, temveč 11. člen; s 4. členom Novele pa ni bil črtan 9. člen "Zakona o naknadi", kot je bilo prvotno navedeno v besedilu, temveč 29., 30. in 31. člen.

Zgolj okoliščina, da pritožnica (tuje) pravo razume drugače kot sodišča, pa za ugotovitev, da so bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, ne zadostuje.

7.Glede na to, da je Vrhovno sodišče utemeljenost pritožbenega ugovora glede obstoja vzajemnosti presojalo ob upoštevanju leta 2002 spremenjene hrvaške zakonodaje, je očitno, da stališče Upravnega sodišča, po katerem bi moral že v času odločanja upravnega organa prve stopnje veljati zakon, ki bi slovenskim državljanom priznaval pravico do denacionalizacije, za odločitev Vrhovnega sodišča o zavrnitvi pritožbe in potrditvi sodbe Upravnega sodišča ni bilo odločilno. Zato se tudi Ustavnemu sodišču ni bilo treba spuščati v utemeljenost tega očitka.

8.Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in šeste alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan