Jedro

Zakon ne daje konkretnih vsebinskih meril, ki jih je treba upoštevati pri določanju primerne denarne odpravnine. Gre za pravni standard, katerega vsebino je treba v vsakem konkretnem primeru napolniti s pomočjo metod in standardov ocenjevanja vrednosti podjetja, ob upoštevanju premoženjskega in profitnega stanja družbe v tistem trenutku, ko skupščina sklepa o izločitvi manjšinskih delničarjev. Primerna denarna odpravnina, ki jo ob iztisnitvi zahteva zakon, je tista, ki manjšinskemu delničarju zagotavlja nespremenjenost njegovega življenjskega položaja in je poštena za obe stranki, tako za glavnega kot za manjšinskega delničarja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da je nasprotni udeleženec dolžan povrniti predlagatelju stroške postopka v višini 1.764,00 EUR v roku 15 dni.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

III. Predlagatelj je dolžan povrniti nasprotnemu udeležencu stroške pritožbenega postopka v višini 160,00 EUR v 15 dneh, nasprotni udeleženec pa je dolžan povrniti skupnemu zastopniku stroške za odgovor na pritožbo v višini 576,00 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se višina denarne odpravnine za vsako delnico izključenim manjšinskim deležem družbe C. d. d., (v nadaljevanju družba C.), ki so bile na podlagi 15. skupščine družbe C. dne 21. 8. 2009 (v obliki notarskega zapisnika notarja V. P., opr. št. SV 569/2009) pod točko: „sklepi 5.a, prenesene na nasprotnega udeleženca – določi v višini 17,30 EUR tako, da je nasprotni udeleženec dolžan zgoraj navedenim izključenim manjšinskim delničarjem doplačati za vsako delnico po 8,74 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe (točka I izreka). Obenem je odločilo še, da je nasprotni udeleženec dolžan povrniti predlagateljem stroške postopka v višini 5.444,00 EUR v roku 15 dni (točka II izreka).

2. Nasprotni udeleženec se je zoper sklep pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, da sodišče druge stopnje sklep spremeni tako, da predlog predlagatelja v celoti zavrne oziroma da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, predlagatelju pa naloži v plačilo stroške postopka. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Skupni zastopnik (v nadaljevanju: predlagatelj skupno za predlagatelja M. Š. in ostale predlagatelje ter odvetnika P. P. kot skupnega zastopnika ostalih iztisnjenih delničarjev družbe C.) je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena v stroškovnem delu, v preostalem delu pa ni utemeljena.

5. Po določilu prvega odstavka 384. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) lahko skupščina delniške družbe na predlog delničarja, ki je imetnik delnic družbe, ki predstavlja najmanj 90 % osnovnega kapitala družbe (glavni delničar), sprejme sklep o prenosu delnic preostalih delničarjev (manjšinskih delničarjev) na glavnega delničarja za plačilo primerne denarne odpravnine. Po določilu prvega odstavka 385. člena ZGD-1 višino denarne odpravnine določi glavni delničar, pri čemer mora upoštevati premoženjsko in profitno stanje družbe v trenutku, ko skupščina sprejme sklep o izključitvi manjšinskih delničarjev (smiselno 5. stavek drugega odstavka 556. člena ZGD-1). Če ponujena denarna odpravnina ni primerna, manjšinski delničarji nimajo možnosti izpodbijati sklepa skupščine o svoji izključitvi iz družbe (prim. prvi odstavek 388. člena ZGD-1), lahko pa na podlagi drugega odstavka 388. člena ZGD-1 zahtevajo sodno določitev primerne denarne odpravnine.

6. Zakon ne daje konkretnih vsebinskih meril, ki jih je treba upoštevati pri določanju primerne denarne odpravnine. Gre za pravni standard, katerega vsebino je treba v vsakem konkretnem primeru napolniti s pomočjo metod in standardov ocenjevanja vrednosti podjetja, ob upoštevanju premoženjskega in profitnega stanja družbe v tistem trenutku, ko skupščina sklepa o izločitvi manjšinskih delničarjev. Primerna denarna odpravnina, ki jo ob iztisnitvi zahteva zakon, je tista, ki manjšinskemu delničarju zagotavlja nespremenjenost njegovega življenjskega položaja in je poštena za obe stranki, tako za glavnega kot za manjšinskega delničarja (prim. dr. Nina K. Cankar in mag. Bojan Kunovar, Določitev primerne denarne odpravnine ob iztisnitvi manjšinskih delničarjev, Podjetje in delo – 2009, št. 1, GV Založba, Ljubljana).

7. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je z izpodbijanim sklepom zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Sklep sodišča prve stopnje ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni, niti niso med seboj v nasprotju, zato je pritožbeni očitek, da se sklepa ne more preizkusiti, neutemeljen.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in v zadostni meri za odločitev ugotovilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Pritožnik očita sodišču prve stopnje napačen pravni pouk, in sicer pritožbeni rok 15 dni namesto pravilno enomesečni rok (peti odstavek 607. člena ZGD-1) in napačno navedbo, da pritožba ne zadrži izvršitve. Vendar pritožnik s temi pritožbenimi trditvami ne more uspeti. Pritožnik ne pojasni, kako je kršitev glede nezadržanja izvršitve sklepa vplivala na pravilnost sklepa. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo, da bi bil pritožnik zaradi te napake sodišča prikrajšan. Sklep sodišča prve stopnje zaradi tega še ni nepreizkusljiv. Pritožbo nasprotnega udeleženca je sodišče štelo za pravočasno, zato tudi zapis prekratkega pritožbenega roka v pravnem pouku ne predstavlja bistvene kršitve postopka.

10. Sodišče prve stopnje je sklep oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke za ekonomijo in finance B. A. Ta pa je zajemala podatke iz poročila o vrednosti družbe C. d. d. na dan 31. 12. 2008 izvajalca P. d. o. o. (kjer je bil pooblaščeni ocenjevalec mag. B. K.), ki ga je v spis predložil nasprotni udeleženec. Sodišče prve stopnje je torej kot izhodišče za določanje primerne odpravnine štelo poročilo P. , na katerem temelji ocena nasprotnega udeleženca, upoštevalo pa je tudi popravke, ki jih je v svojem izvedenskem mnenju naredila izvedenka B. A. V tem postopku so bili med strankama sporni popravki, ki jih je izvršila izvedenka v poročilu P. Za odločitev o pritožbi so zato pravno pomembne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na popravke izvedenke, ki rezultirajo v povečani vrednosti družbe, ker je to v korist iztisnjenih manjšinskih delničarjev. To pa so zlasti navedbe glede ocene vrednosti nepremičnin, opreme in terjatev.

11. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedenki B. A., ki je v svojem izvedenskem mnenju na več mestih opozorila na nekatere napake in opustitve v poročilu P. pri oceni vrednosti nepremičnin (prim. stran 12, 22- 25 in 29 izvedenskega mnenja). Vendar izvedenka bistvenih podatkov o vrednosti ni popravila, ampak je pravilno večino vrednosti nepremičnin štela kot vrednost zemljišč in ne kot vrednost zgradb. Pri tem je pojasnila, da ocena vrednosti zemljišč v vrednosti zgradb ni skladna s pravili ocenjevalske stroke in bi moralo biti zemljišče z njegovo komunalno opremljenostjo ocenjeno posebej, odbitki so vsebinsko nepojasnjeni, mestoma pa se matematično ne izidejo. Vse to so po oceni sodišča zadostni argumenti za popravek poročila P. Pri nepremičninah znaša skupni popravek vrednosti (zemljišča in zgradbe) 841.000,00 EUR. Pritožnica ne napada konkretno tega popravka, ampak se ne strinja z oceno izvedenke, da je vrednost objektov brez zemljišč samo 66,00 EUR/m². Vendar to izvedenkino stališče ni bistveno vplivalo na rezultat, saj je zaradi tega cenitev P. spremenila le toliko, da je upoštevala optimistični in ne pesimistični scenarij, kar je obrazložila v svojem zaslišanju na naroku. Iz izvedenskega mnenja in njenega zaslišanja tako izhaja, da je večja vrednost nepremičnin rezultat optimistične ocene nepremičnin, ki jo je zmanjšala za diskont 4 % namesto 7 %. Glede na to, da sodišče prve stopnje povsem sledi izvedenki, ni utemeljen pritožbeni očitek, da izračuna ni mogoče preizkusiti. Izvedenka je prepričljivo obrazložila, zakaj je primerneje uporabiti optimistični scenarij. S tem pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. Pri določitvi primerne denarne odpravnine ob iztisnitvi manjšinskih delničarjev je sicer treba upoštevati vsakokratne prednosti in pomanjkljivosti, ki jih vsaka stranka dobi v transakciji, pri čemer je treba enako obravnavati vse delničarje. Ni pa mogoče mimo dejstva, da gre za neprostovoljni odvzem delnic družbe, to je za zakonsko dopustno razlastitev manjšinskih delničarjev s strani večinskega delničarja, zato je pravično, da večje tveganje pravilne ocene nosi tisti, ki posega v zasebno lastnino druge osebe.

12. Pritožnik izpodbija mnenje izvedenke in s tem odločitev sodišča zaradi znižanja diskontne stopnje s 7 % na 4 % in navaja, da znižanje ni obrazloženo, kar pa ne drži. Obrazložitev se nahaja na strani 28 in 29 izvedenskega mnenja. Sodišče jo zaradi prepričljivosti in strokovnosti sprejema v celoti.

13. Pritožnik zlasti napada oceno vrednosti terjatev, kjer naj bi izvedenka uporabila diskont, ki bi komaj zadoščal pri faktoringu. Pri tem pa pritožnik ne pojasni, zakaj naj bi bilo potrebno pri cenitvi terjatev uporabiti večji diskont. Pritožbeno sodišče se strinja z odgovorom na pritožbo, da je takšen diskont primeren, pritožbeni očitki pa so povsem pavšalni in neprepričljivi.

14. Sodišče druge stopnje sprejema obrazložitev sodišča prve stopnje, ki sledeč izvedenki ugotavlja, da je cenitev P. obračunala velike odbitke pri vrednosti terjatev, ni pa upoštevala, da je družba že sama izvedla popravke vrednosti terjatev, zato ni bilo razloga za zmanjšanje že tako popravljene vrednosti terjatev. Za to ni nobene logične razlage.

15. Pritožnik očita izvedenki, da je kršila mednarodne standarde ocenjevanja s tem, da je primernost diskonta za oceno vrednosti terjatev ugotavljala tudi s podatki o izterjavi terjatev v letu 2009. Kršitev standardov je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar ta kršitev ni bila bistvena za samo oceno vrednosti, kot je razvidno iz pojasnila izvedenke. Pritožnik trdi, da je rezultat zaradi tega višji, kar pa še ne pomeni, da je nepravilen. Namen cenitve ni zgolj v pravilni uporabi metodologije, pač pa je najpomembnejša pravilnost rezultata. Če napaka v metodologiji evidentno ni vplivala na pravilnost rezultata, za odločitev ni bistvena.

16. Pritožnik navaja, da sodišče prve stopnje izraža strinjanje z izvedenko, da naj bi pooblaščeni ocenjevalec storil določene napake, ki jih izvedenka izpostavlja v svojem mnenju. Po mnenju pritožbe je tovrstno strinjanje sodišča z izvedenskim mnenjem nestrokovno in nepravilno, saj sodišče ne razpolaga z zadostnim strokovnim znanjem, da bi presojalo pravilnost ali nepravilnost izvedenskega mnenja. Pritožbeno sodišče ne sprejema tega pritožbenega očitka. Čeprav je izvedenec imenovan za razjasnitev nekaterih strokovnih vprašanj, za katerih rešitev sodišče ne razpolaga z zadostnim strokovnim znanjem, je tudi izvedensko mnenje dokaz kot vsak drug v postopku izveden dokaz. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je angažiralo izvedenko, ki je pregledala cenitev vrednosti podjetja C. d. d., podala mnenje o cenitvi, potrdila izbrane metode ocenjevanja in osnovne predpostavke cenitve, predlagala korekcijo, kjer je bilo to potrebno in odgovorila na pripombe nasprotnega udeleženca. Izvedensko mnenje, dopolnjeno z zaslišanjem izvedenke na naroku, je tudi po oceni pritožbenega sodišča strokovno prepričljivo in korektno, pritožbeni očitki o njegovi pavšalnosti pa so neutemeljeni. Kjer je prišlo do popravkov cenitve pooblaščenega ocenjevalca podjetij P. je izvedenka podala argumentirane zaključke, ki jih sodišče zaradi njihove logičnosti sprejema v celoti. Glede očitkov o subjektivni oceni pa pripominja, da izvedenskega mnenja ni mogoče poenostavljeno enačiti z matematičnim izračunom, pač pa to po naravi stvari nujno vključuje tudi življenjske izkušnje in logični razmislek izvedenca.

17. Pritožnik vztraja, da bi bilo potrebno imenovati novega izvedenca, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Zahteva se le, da je zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena. Tej zahtevi pa je sodišče prve stopnje zadostilo. Zgolj nezadovoljstvo nasprotnega udeleženca s sporno cenitvijo namreč ni utemeljen razlog za imenovanje novega izvedenca.

18. Nasprotni udeleženec navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni postavilo novega izvedenca, bistveno kršilo določbe ZPP. Vendar pa mora stranka kršitev določb ZPP pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Nasprotni udeleženec kršitve ni uveljavljal takoj, niti ni pojasnil, da je brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti, zato so v pritožbenem postopku tovrstne navedbe neupoštevne (prvi odstavek 286. b člena ZPP).

19. Pritožbeni očitek pa je neutemeljen tudi zato, ker ne drži, da bi se sodišče prve stopnje naslonilo le na en dokaz in sicer na izvedensko mnenje B. A. Sodišče se je oprlo tudi na poročilo P., pri čemer pa je upoštevalo potrebne popravke tega poročila, ki jih je podala izvedenka. S tem, ko nasprotni udeleženec zahteva povsem novo cenitev sredstev prevzete družbe, čeprav svoje trditve utemeljuje ravno na poročilu P., si prihaja sam s seboj v nasprotje, kar ni dopustno (venire contra factum proprium).

20. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo pravila o dokaznem bremenu, ki naj bi veljala za obe stranki. Predlagatelj je uspel dokazati, da so bili popravki poročila P. potrebni, nasproten dokaz pa nasprotnemu udeležencu ni uspel. Zakaj je zavrnilo dokazne predloge nasprotnega udeleženca, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v točki 9 in 10 obrazložitve. Poleg tega, kot že rečeno, nasprotni udeleženec postopkovne kršitve v zvezi z zavrnitvijo dokazov ni uveljavljal v prvostopenjskem postopku in je zato ne more uspešno uveljavljati v pritožbenem postopku (prim. 286.b člen ZPP).

21. Pritožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v dajatvenem delu in navaja, da glede na obrazložitev sodišča prve stopnje ni jasno razvidno, ali je bil tak zahtevek postavljen. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je predlagatelj v svojem predlogu izrecno predlagal, da sodišče naloži nasprotnemu udeležencu doplačilo razlike med sprejeto odpravnino na skupščini družbe in novo določeno višjo odpravnino, kot jo je ugotovilo sodišče. Predlog ni v nasprotju z določbo 21. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Sodišče se je pri tem tudi pravilno oprlo na določilo 611. člena ZGD-1. Pritožbeni očitki o kršitvi 25. člena Ustave RS zato niso podani.

22. Uveljavljani pritožbeni razlogi v zvezi z odločitvijo o glavni stvari niso podani. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo v tem delu zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

23. Utemeljen pa je pritožbeni očitek glede odločitve o stroških postopka, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo previsoko. Po Odvetniški tarifi je namreč nagrada za narok enovita, sodišče pa je predlagatelju priznalo stroške za tri naroke. Zato je sodišče v stroškovnem delu pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

24. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena in drugega odstavka 154. člena ZPP. Pritožnik je upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, vendar le glede odločitve o stroških, glede katere je s pritožbo uspel. Predlagatelj (skupni zastopnik) pa je upravičen do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo. Sodišče je stroške strank postopka odmerilo na podlagi specificiranih stroškovnikov, ki sta v spisu, v skladu z Odvetniško tarifo. V primeru plačilne zamude sta stranki upravičeni tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.