Jedro

Storilec z (novim) obremenilnim dokaznim gradivom, ki ga je sodišče pridobilo samo in na katerega je nato v bistvenem oprlo svojo sodbo, ni bil seznanjen. S tem mu je bila odvzeta možnost sodelovanja v dokaznem postopku in onemogočeno uresničevanje ustavne pravice iz 22. člena Ustave v zvezi s petim odstavkom 65. člena ZP-1.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Mestno redarstvo Mestne občine Murska Sobota je s plačilnim nalogom z dne 30. 12. 2015 storilca D. E. spoznal za odgovornega storitve prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu izrekel globo v višini 250,00 EUR in tri kazenske točke v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 6. 12. 2016 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in mu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Boris Ostruh, kot uvodoma navaja, zaradi kršitev domneve nedolžnosti iz 7. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in 27. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), načela materialne resnice iz 68. člena ZP-1 in pravice do obrambe iz 22. in 29. člena Ustave, vse v zvezi s četrtim in petim odstavkom 65. člena ZP-1 ter drugim odstavkom 155. člena ZP-1. V obrazložitvi zahteve trdi, da je sodišče z vpogledom v aplikacijo Google Maps, ne da bi storilca obvestilo o vpogledu in mu dalo možnost, da se seznani s podatki in rezultati vpogleda, na katere je v bistvenem oprlo sodbo, kršilo domnevo nedolžnosti, načelo materialne resnice in pravico do obrambe. Poudarja še, da sodišče storilčevih navedb, da je na Cvetkovo ulico pripeljal s Cankarjeve ulice, na kateri ni znaka za omejitev hitrosti vožnje na 30 km/h, ni raziskalo, temveč je storilčevo vožnjo predpostavilo na podlagi subjektivne ocene, da zatrjevana pot za storilca ni bila smiselna, za kar ni navedlo konkretnih razlogov. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v zvezi s 171. členom ZP-1, poslalo storilcu prekrška, ki se o njem ni izjavil. B.

4. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo Ustavnega sodišča in sodno prakso Vrhovnega sodišča morajo biti storilcu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, zlasti mu morajo biti dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka oziroma da se izjavi o vsem procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj. Vrhovno sodišče se je v številnih odločbah1 oprlo na stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-319/2010, U-I-63/2010 z dne 20. 1. 2011, da pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave posamezniku zagotavlja možnost udeležbe v postopku, v katerem se odloča o njegovi pravici, dolžnosti ali pravnem interesu, ter možnost, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve. Jamstvo iz 22. člena Ustave posamezniku med drugim zagotavlja pravico do izjave o vsem procesnem gradivu, predloženem v fazi odločanja o pravnih sredstvih, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj in pravico, da je navzoč pri izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja pričam in izvedencem ter da se nato izjavi o rezultatih dokazovanja. Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen Ustave), stranki torej zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevi, ki posega v njen pravni položaj. Ta jamstva poštenega postopka morajo biti obdolžencu zagotovljena tudi v prekrškovnem postopku, pri čemer sicer velja, da je raven pravic v primeru kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo lahko tudi nižja kot v kazenskem postopku. Ustavna pravica iz 22. člena Ustave je normativno konkretizirana v petem odstavku 65. člena ZP-1. Ta med drugim določa, da v primeru, če se sodišče odloči, da bo ponovilo oziroma dopolnilo dokazni postopek, storilca o tem obvesti, in ga hkrati seznani, da je lahko navzoč pri izvajanju dokazov in da ga bo povabilo k posameznim procesnim dejanjem, če bo to pisno predlagal v petih dneh po prejemu obvestila.

5. V predmetni zadevi je bil storilec spoznan za odgovornega storitve obravnavanega prekrška, ker je 7. 12. 2015 na lokaciji Cvetkova ulica v Mestni občini Murska Sobota, kjer je hitrost vožnje omejena na 30 km/h, z upoštevanjem pravila o t. i. meritveni toleranci, vozil s hitrostjo 43 km/h, s čimer je dovoljeno hitrost vožnje prekoračil za 13 km/h. V zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog je storilec navajal, da se je tega dne na pot v službo peljal skozi naselje Rakičan. Pri vožnji je upošteval splošno omejitev hitrosti, ki velja v naseljih. Na Cvetkovo ulico je namreč pripeljal s Cankarjeve ulice, na kateri ni bilo znaka za omejitev hitrosti vožnje na 30 km/h, zato s takšno omejitvijo ni mogel biti seznanjen. Za potrditev svojih navedb je predlagal zaslišanje predsednika krajevne skupnosti M. D., ogled kraja prekrška in zaslišanje redarja.

6. Sodišče je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo. Storilčeve navedbe, da se je na Cvetkovo ulico pripeljal s Cankarjeve ulice, je ocenilo kot nezadostne, da bi lahko vzbudile upošteven dvom zaradi katerega bi se uspel razbremeniti odgovornosti, saj z ničemer ni izkazal vsaj minimalne verjetnosti, zakaj bi se v službo peljal po Cankarjevi ulici. Sodišče je ob tem navedlo, da sicer ni sporno, da na Cankarjevi ulici ni postavljenega znaka za omejitev hitrosti vožnje na 30 km/h. Iz obrazložitve sodbe nadalje izhaja, da je sodišče vpogledalo v spletno aplikacijo Google Maps in na podlagi vpogleda zaključilo, da bi bila zatrjevana pot od regionalne ceste Črenšovci - Murska Sobota do Cvetkove ulice preko Cankarjeve ulice za storilca povsem nesmiselna, storilec pa tudi ni utemeljil, zakaj bi se v službo peljal po tej poti. Storilčeve dokazne predloge je sodišče zavrnilo, z obrazložitvijo, da z izvedbo teh dokazov ne bi bilo mogoče ugotoviti, da se je storilec na Cvetkovo ulico pripeljal s Cankarjeve ulice.

7. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo torej zatrjeval, da se je na Cvetkovo ulico pripeljal s Cankarjeve ulice, na kateri ni postavljenega znaka, ki bi označeval mesto, kjer se začenja območje z omejeno hitrostjo vožnje na 30 km/h. Zatrjevana dejstva so bila takšna, da bi bila zmožna storilčevo odgovornost za prekršek ovreči (razbremenilna dejstva), saj mu obravnavanega prekrška ob odsotnosti ustrezne prometne signalizacije2 ne bi bilo mogoče očitati. Kot je bilo že predhodno navedeno, iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da trditev storilca, da na Cankarjevi ulici ni bilo postavljenega znaka, ki bi označeval mesto v naselju, kjer se začenja območje omejene hitrosti na 30 km/h, za sodišče ni sporna. Vendar pa je potem, ko je vpogledalo v spletno aplikacijo Google Maps, navedbe storilca, da je na Cvetkovo ulico pripeljal s Cankarjeve ulice, sodišče zavrnilo, pri čemer je navedlo, da bi bila takšna pot v primeru storilca povsem nesmiselna. Sodišče je torej svoj zaključek o nesmiselnosti zatrjevanega poteka vožnje storilca napravilo prav na podlagi vpogleda v aplikacijo Google Maps. Tako iz obrazložitve izpodbijane sodbe kot tudi iz podatkov spisa pa ne izhaja, da bi pred odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo storilca o tem vpogledu obvestilo in mu dalo možnost, da se s podatki in rezultati vpogleda izjavi. Izpodbijano sodbo je torej sodišče oprlo na podatke in rezultate vpogleda v aplikacijo Google Maps, o katerih storilca ni obvestilo in mu dalo možnosti, da bi se o njih izjavil. Povedano z drugimi besedami; storilec z (novim) obremenilnim dokaznim gradivom, ki ga je sodišče pridobilo samo in na katerega je nato v bistvenem oprlo svojo sodbo, ni bil seznanjen. Kot utemeljeno opozarja vložnik zahteve, bi sodišče moralo storilca s tem dokazom seznaniti in mu omogočiti, da se do njega opredeli in s svojimi pripombami in pojasnili vpliva na potek in rezultat predmetnega postopka.3 Ker tega ni storilo, mu je odvzelo možnost sodelovanja v dokaznem postopku in mu onemogočilo uresničevanje ustavne pravice iz 22. člena Ustave, v zvezi s petim odstavkom 65. člena ZP-1. Glede na ugotovljeno kršitev, ki terja razveljavitev izpodbijane sodbe, se Vrhovno sodišče do ostalih kršitev, zatrjevanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni opredeljevalo.

C.

8. Vrhovno sodišče je glede na ugotovljeno kršitev 22. člena Ustave, v zvezi s petim odstavkom 65. člena ZP-1, zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Murski Soboti v novo odločanje (171. člen ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 426. člena ZKP). Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče ugotovljeno kršitev odpraviti in storilcu omogočiti, da se seznani z vsem procesnim gradivom, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča, in mu omogočiti, da se o njem izjavi.

1 Na primer sodbe IV Ips 45/2011 z dne 11. 5. 2011, IV Ips 6/2012 z dne 23. 2. 2012, IV Ips 105/2010 z dne 15. 6. 2010, IV Ips 25/2016 z dne 21. 6. 2016. 2 Prometna signalizacija, ki jo sestavljajo tudi prometni znaki, so sredstva in naprave, s katerimi se zagotavlja izvajanje prometnih pravil in varnosti prometa (62. točka prvega odstavka 2. člena Zakona o cestah, v nadaljevanju ZCes-1). Skladno z drugim odstavkom 15. člena ZCes-1 morata biti prometna signalizacija in prometna oprema javnih cest postavljena in označena skladno s predpisi, ki urejajo ceste, in tako, da je dobro vidna. Prvi odstavek 2. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cesti (Ur. list RS, št. 99/2015, 46/2017, v nadaljevanju Pravilnik) določa, da so prometna signalizacija in prometna oprema sredstva in naprave, ki udeležence cestnega prometa opozarjajo na nevarnosti, jim naznanjajo omejitve, prepovedi in obveznosti, dajejo potrebna obvestila za varen in neoviran promet ter jih vodijo v prometu. Pravilnik v prvem odstavku 7. člena nadalje določa, da morata biti prometna signalizacija in prometna oprema na cestah postavljeni tako, da ju udeleženci cestnega prometa pravočasno opazijo in dojamejo njun pomen ter da na podlagi tega lahko ravnajo v skladu s pomenom in zahtevami, ki jih določata. 3 Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-578/16-20 z dne 20. 4. 2017.