Jedro

Ker tožnik navaja, da je pridobil lastninsko pravico na podlagi pravnega posla, bi moral dokazati obstoj vseh štirih elementov, ki so potrebni za nastanek vsake pogodbe, ne glede na to, ali gre za pogodbo, katere tip je opisan v posebnem delu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ali gre za mešano pogodbo, kot zatrjuje revident.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik parcel št..., ki so vse vpisane pri vložku št... k.o..., in morajo toženci vsak glede svojega solastninskega deleža, kot je bil posameznemu tožencu priznan s sklepom o dedovanju Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Krškem dne 2.11.1991 pod opr. št. D 204/88-25 izstaviti tožniku ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo prenesla lastninska pravica pri navedenih parcelah na tožnika, sicer bo zahtevano listino nadomestila sodba.

Sodišče druge stopnje je nato zavrnilo pritožbo tožencev kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodb in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo odločanje. Po njegovem sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni pravilno zaključilo, ker ni razumelo tožnikove izpovedi. V resnici je tožnik pridobil lastninsko pravico na podlagi pravnega posla in ni šlo zgolj za obljubo, kot menita sodišči prve in druge stopnje. Po tožnikovem mnenju je bila sklenjena dednopravna pogodba, ki po svoji vsebini ni tipična kupoprodaja, ne darilo, ne izročilna pogodba in ne pogodba o dosmrtnem preživljanju, temveč kombinacija vseh, ter je bila pogodba realizirana. Zato sodiščema prve in druge stopnje očita, da se nista dovolj poglobili in vprašali: zakaj bi tožnik garal za oba Z. in jima vsestransko pomagal ter izročal pridelke in dohodke? Priznava sicer, da Z. nista nikoli šla k odvetniku in zapisala ustrezne listine, toda z besedami naj dela, saj ne bo zastonj, sta v resnici sklenila pravni posel. Niti tožnik niti Z. niso pomislili, da bi utegnile po smrti nastati težave in da se bo po njuni smrti pojavilo toliko dedičev, katerih še poznala nista. Tožnik ne more razumeti razlogov sodb prvega sodišča in pritožbenega sodišča in ju ocenjuje kot krivične, saj je zemljišča vseskozi obdeloval, kot bi bila njegova. Sodiščema očita, da sta kršili procesna pravila, ker se nista zanesljivo in nedvoumno izjasnili o dokazanih dejstvih, po katerih je šlo za pridobitev lastninske pravice.

Po določilu 390. člena ZPP 1977, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list, št. 26/99) je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjasnilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijske navedbe o tem, da sodišči prve in druge stopnje nista pravilno ovrednotili tožnikove izpovedi in tolmačenje te izpovedi v reviziji niso dovoljeni.

Izvajanje dokazov in dokazna ocena sodišč spadajo v dejanske ugotovitve in ne med bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kakor želi prikazati revizija. Njen očitek, da se sodišči nista dovolj poglobili in vprašali, zakaj je tožnik pomagal Z. in je delal na kmetiji, ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je moralo sodišče upoštevati le tisto, kar je bistveno za zatrjevano sklenitev pogodbe, medtem ko tožnikovi motivi za popoldansko delo in bivanje na kmetiji niso bistveni. Ker revizija ne konkretizira kake druge kršitve določb ZPP 1977 in ker sodišče ni našlo kršitve, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP), ta revizijski razlog ni utemeljen.

Tudi očitek, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ni utemeljen. Ker tožnik navaja, da je pridobil lastninsko pravico na podlagi pravnega posla, bi moral dokazati obstoj vseh štirih elementov, ki so potrebni za nastanek vsake pogodbe, ne glede na to, ali gre za pogodbo, katere tip je opisan v posebnem delu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ali gre za mešano pogodbo, kot zatrjuje revident. Toda tožnik je dokazal le sposobnost pogodbenih strank za sklenitev pogodbe, ni pa uspel dokazati prave volje pogodbenih strank, niti določenosti ali določljivosti predmeta pogodbe, niti ustrezne obličnosti. V zvezi z voljo je tožnik pojasnjeval le svojo voljo za pridobitev lastninske pravice, toda za Z. je izpovedal, da se o prehodu lastninske pravice niso pogovarjali tako globoko in da sta ga zgolj spodbujala, naj dela in mu obljubljala, da ne dela zastonj. Iz njune izjave ne izhaja, kaj naj bi mu dala, torej ni jasen predmet pogodbe, ki bi bil pri dajatvah lahko stvarnopravne ali obligacijske narave. Tudi ustrezne oblike pogodbe tožnik ni izkazal, saj je bila za prenos lastninske pravice na nepremičnini s pogodbo po določilu 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. list SFRJ, št. 6/80 do 36/90) potrebna pisna oblika z intabulacijsko klavzulo, ki omogoča vpis v javno knjigo. Res bi njegova obligacijska pravica po določilu 73. člena ZOR lahko nastala tudi v primeru, če bi se pogodba realizirala, toda tožnik ni izkazal obstoja pogodbe o prenosu lastninske pravice v ustni obliki, niti realizacije, saj je izpovedal, da mu Z. nista dala ničesar. Ker torej tožnik ni uspel dokazati obstoja elementov, ki so opisani v splošnem delu ZOR in morajo biti kumulativno podani zato, da nastane pogodba, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da pogodba ni nastala in sta zavrnili tožnikov zahtevek.

Ob takem stanju je revizijsko sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo njegovo revizijo. Ker revizija ni bila uspešna, je po določilu prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977 zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizijskega postopka.