Jedro

Za oceno pravno relevantne vzročnosti je pomembno le, ali je iskati vzrok za nastalo posledico v ravnanju obsojenca ali ne, ravnanja oškodovanca pa so pomembna le, če predstavljajo takšna ravnanja ali okoliščino, ki obsojenčevo ravnanje povsem izključi oziroma razvrednoti. Samo v slednjem primeru, bi bilo mogoče govoriti o pretrganju vzročne zveze med kršitvijo cestno prometnih predpisov s strani obsojenca in nastalimi posledicami. Ni mogoče pritrditi vložniku, da je okoliščina, da sopotnica v obsojenčevem vozilu ni bila pripeta z varnostnim pasom pretrgala vzročno zvezo med nedvomno protipravnim ravnanjem obsojenca in smrtjo sopotnice. Prepovedane posledice ne bi bilo moč pripisati ravnanju obsojenca le, če bi se izkazalo, da bi do posledice prišlo tudi, če bi obsojenec ravnal v skladu s predpisi, ali če bi bila prepovedana posledica objektivno nepredvidljiva. Kot sta v izpodbijani pravnomočni sodbi pravilno ugotovili že sodišči prve in druge stopnje, obsojenčeva nevarna vožnja pod tako močnim vplivom alkohola, da je bil zaradi učinka alkohola absolutno nesposoben za vožnjo v cestnem prometu, predstavlja vzrok smrti oškodovanke.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 1.000,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 6. 2. 2015 spoznalo obsojenega D. Š. za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka v zvezi s tretjim, četrtim in petim odstavkom 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanj KZ-1B) ter mu izreklo kazen tri leta zapora in varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil B kategorije za čas treh let. V plačilo mu je naložilo plačilo odškodnine v višini 2.000,00 EUR oškodovanki N. F., s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanko napotilo na pravdo; oškodovanca S. F. je s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napotilo na pravdo. Obsojencu je v plačilo naložilo potrebne izdatke oškodovancev ter nagrado njunega pooblaščenca, plačila stroškov kazenskega postopka pa ga je oprostilo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 7. 1. 2016 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso v znesku 720,00 EUR.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki pravočasno dne 3. 5. 2016 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. V zahtevi, ki je vsebinsko enaka pritožbi zagovornikov zoper sodbo sodišča prve stopnje, Vrhovnemu sodišču predlagajo, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 2. 6. 2016 predlaga zavrnitev zahteve ter navaja, da je na enake pritožbene navedbe v svoji odločbi obrazloženo in pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje.

4. Z odgovorom državnega tožilca so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni. Zagovorniki so se o njem izjavili z vlogo z dne 13. 6. 2016. B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), to je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovno sodišče poudarja, da je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) in je Vrhovno sodišče pri odločanju o tem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi ter ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev. Vrhovno sodišče pa je že v več svojih odločbah(1) pojasnilo, da področje ugotavljanja vzročne zveze kot objektivne zveze med storilčevim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico sodi med tipična vprašanja dejanskega stanja.

6. Kljub temu pa, glede na vsebino vložnikove zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri izpostavlja, da pravnomočni sodbi manjka bistven element – vzročna zveza, na podlagi katerega bi bilo obsojenca moč obsoditi tudi po petem odstavku 324. člena KZ-1B, saj da je bila vzročna zveza med storitvijo kaznivega dejanja (obsojenčevo nevarno vožnjo v cestnem prometu) in posledico (smrt sopotnice v obtoženčevem vozilu) prekinjena na podlagi sopotničine ravnanja, ker ni bila pripeta z varnostnim pasom, Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da je za oceno pravno relevantne vzročnosti pomembno le, ali je iskati vzrok za nastalo posledico v ravnanju obsojenca ali ne, ravnanja oškodovanca pa so pomembna le, če predstavljajo takšna ravnanja ali okoliščino, ki obsojenčevo ravnanje povsem izključi oziroma razvrednosti. Samo v slednjem primeru, bi bilo mogoče govoriti o pretrganju vzročne zveze med kršitvijo cestno prometnih predpisov s strani obsojenca in nastalimi posledicami(2). Ni mogoče pritrditi vložniku, da je okoliščina, da sopotnica v obsojenčevem vozilu ni bila pripeta z varnostnim pasom (čeprav bi bil obsojenec dolžan paziti pred pričetkom vožnje tudi na to okoliščino) pretrgala vzročno zvezo med nedvomno protipravnim ravnanjem obsojenca in smrtjo sopotnice. Prepovedane posledice ne bi bilo moč pripisati ravnanju obsojenca le, če bi se izkazalo, da bi do posledice prišlo tudi, če bi obsojenec ravnal v skladu s predpisi, ali če bi bila prepovedana posledica objektivno nepredvidljiva. Kot sta v izpodbijani pravnomočni sodbi pravilno ugotovili že sodišči prve in druge stopnje, obsojenčeva nevarna vožnja pod tako močnim vplivom alkohola (1,54 grama alkohola na kilogram krvi), da je bil zaradi učinka alkohola absolutno nesposoben za vožnjo v cestnem prometu, predstavlja vzrok smrti oškodovanke – sopotnice v obsojenčevem vozilu; saj če obsojenec zaradi visoke alkoholiziranosti in s tem nesposobnosti za varno vožnjo ne bi zapeljal preko neprekinjene sredinske črte na nasprotni vozni pas, kjer je čelno trčil v nasproti vozeče vozilo, sopotnica v njegovem vozilu ne bi utrpela poškodb, zaradi katerih je v trčenju z nasproti vozečim vozilom na kraju samem umrla.

C.

7. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve zakona, zahteva pa je bila vložena iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

8. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso je sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer, skladno z Zakonom o sodnih taksah.

(1) Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 283/99 z dne 9. 5. 2002, I Ips 244/2007 z dne 8. 11. 2007, I Ips 480/2008 z dne 5. 3. 2009 in druge.

(2) Primerjaj sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 2862/2010 z dne 3. 9. 2013.