Jedro

Eventuelni nelegalni priklopi na toplotno postajo (napravo uporabnika) niso stvar dobavitelja in ne vplivajo na obseg in višino obveznosti imetnika toplotne postaje, dokler dobavitelj toplotne energije ne vzpostavi poslovnega razmerja z nelegalnimi odjemalci.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (obsodilni del) potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v celoti v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kočevju, opr. št. Ig 96/00420 z dne 9.12.1996, s katerim je bilo toženi stranki naloženo v plačilo 48.569,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih računov do plačila in izvršilnih stroškov ter deloma in sicer glede zneska 92.171,30 SIT s pripadki sklep o izvršbi istega sodišča opr. št. I Ig 111/96 z dn 23.4.1996. V preostalem delu je sklep o izvršbi opr. št. I Ig 111/96 z dne 23.4.1996 razveljavilo in tožbeni zahtevek deloma zavrnilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi nadaljnje pravdne stroške v znesku 23.250,00 SIT.

Tožeča stranka se proti zavrnilnemu delu sodbe ni pritožila. Tožena stranka pa je v pritožbenem roku vložila pritožbo zoper obsodilni del in uveljavljala pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Po preteku pritožbene roka je vložila še dopolnitev pritožbe, kateri je priložila tudi dokazne listine (priloga B37 - 39). Pritožbeno sodišče dopolnilne pritožbe ni upoštevalo, ker je bila vložena po izteku pritožbenega roka.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odločilno dejansko stanje ugotovilo v zadostnem obsegu in pravilno.

Dejstvo je, da tožeča stranka v tej pravdi zahteva plačilo toplotne energije, dobavljene v času od 21.7.1995 do 19.6.1996, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je le-to v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je tožeča stranka dobavljala toplotno energijo v prostore tožene stranke že dne 13.10.1994. Sodišče prve stopnje česa takega ni zapisalo, pač pa je zapisalo, da je R. K. (pravni prednik tožene stranke glede spornih prostorov) začel pridobivati toplotno energijo na podlagi zapisnika z dne 13.10.1994. Sodišče torej ni zapisalo, da je takrat tožena stranka začela dobivati toplotno energijo. Jasno je namreč v sodbi zapisalo, da je razmerje med tožečo in toženo stranko nastalo maja 1995 in se glede tega pravilno oprlo na navedbe tožene stranke same.

Sodišče druge stopnje se strinja tudi z nadaljnjimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje, ki jih je le-to podalo glede sistema obračunavanja dobavljene toplotne energije potem, ko je prišlo do odprodaje sporne nepremičnine in do vstopa novih lastnikov in s tem novih odjemalcev toplotne energije v razmerje s tožečo stranko.

Sodišče druge stopnje se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tako imenovani "nelegalni" priklopi na toplotno postajo, to je na napravo odjemalcev, niso stvar dobavitelja in se njega ne tičejo in jih morajo odjemalci urediti sami, saj dobavitelj z njimi ni v poslovnem razmerju (1. odst. 148. čl. ZOR). Tako stališče zdrži vse dokler ni izkazano, da je dobavitelj v to razmerje posegel z eventuelnimi soglasji "nelegalnim" odjemalcem za dobavo toplotne energije. Tožena stranka je sicer že tekom pravde (to ponavlja tudi v pritožbi) trdila, da je tožeča stranka izdala soglasje k legalizaciji "črnih" priključkov na sporno toplotno postajo in da bi se moralo to ustrezno odraziti tudi v obračunu dobavljene toplotne energije. Toda iz spisu priloženih listin, na katere se je tožena stranka sklicevala (priloga B34) izhaja, da v obdobju, na katerega se nanaša zahtevek v tej pravdi, tožeča stranka ni posegala in vzpostavljala razmerja z novimi odjemalci in je zato sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da je to stvar odjemalcev samih in njihovih medsebojnih razmerij. Odločilno dejansko stanje je bilo zato v tej zadevi ugotovljeno v zadostnem obsegu in pravilno in tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

Tožena stranka pa sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da v zadevi ni postavilo izvedenca. Takega dokaznega predloga tožena stranka v tej pravdi ni podala. Pritožba je tako neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo na podlagi 368. člena ZPP/77 potrdilo.