Jedro

Z zahtevkom razpolaga stranka, od nje je odvisno, ali bo materialno pravico, ki ji jo zakon daje, tudi uveljavljala. Stranka mora torej v zahtevi jasno in natančno navesti obseg premoženja, glede katerega uveljavlja denacionalizacijo. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati konkretne podatke o premoženju, katerega vrnitev se zahteva.

Ni sporno, da A. A., ki je vložil zahtevo za denacionalizacijo v roku, določenem v zakonu, delnic in avta ni zahteval, zelo natančno pa je navedel vse ostalo nepremično in premično premoženje, ki mu je bilo podržavljeno. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča navedbe, da zahteva "vrnitev celotnega podržavljenega premoženja" ni mogoče šteti, da vsebujejo tudi zahtevo za vrnitev avta in delnic.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper 1. točko dopolnilne odločbe Upravne enote Kranj, št. 351-938/1997-292 z dne 12. 12. 2014, s katero je upravni organ zavrnil tožničin zahtevek za izplačilo odškodnine v obliki obveznic za podržavljene delnice v vrednosti 500.000 din in za podržavljeni osebni avto. Tožničino pritožbo zoper navedeni akt je tožena stranka zavrnila z odločbo št. 4903-1/2015-4 (MCS) z dne 14. 8. 2015. 2. V obrazložitvi izpodbijane je sodbe sodišče prve stopnje ugotovilo, katera vprašanja so še sporna (ali je A. A. kot vlagatelj zahteve za denacionalizacijo pravočasno zahteval sporne delnice, ali je (oziroma njegova pravna naslednica) izkazal, da so bile A. A. kot upravičencu podržavljene, ali je A. A. lahko upravičenec za sporne delnice, če so bile te podržavljene B. B., ali je A. A. kot vlagatelj zahteve za denacionalizacijo avto pravočasno zahteval in zanj izkazal podržavljenje). Glede pravočasnosti zahteve za vračilo delnic in avta je ugotovilo, da med strankami ni bilo sporno, da je tožnica vrnitev delnic uveljavljala z dopisom z dne 23. 10. 2013, avto pa je bil prvič omenjen v cenitvenem poročilu iz junija 2008 cenilca X. X. Očitno torej zahtevek ni bil pravočasno vložen, navedb, da stranka zahteva "vrnitev celotnega podržavljenega premoženja" pa ni mogoče šteti, da vsebujejo tudi zahtevo za vrnitev delnic in avta. Glede izkazanosti upravičenca je pritrdilo odločitvi, da tožnica ni dokazala, da bi bile delnice podržavljene A. A. in da je pri zapisih njegovega imena prihajalo do pravopisnih napak. Prav tako ni izkazano podržavljenje avta, saj predložene fotografije in pisne izjave prič dejstva podržavljanja ne izkazujejo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 1. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vlaga jo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da denacionalizacijskemu zahtevku ugodi ali podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Glede dovoljenosti revizije

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost1. 6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavani zadevi iz izpodbijanega akta izhaja, da je tožnica zahtevala odškodnino za podržavljene delnice in za podržavljeni osebni avto, samo odškodnina za delnice pa bi po oceni znašala 52.145,49 EUR. Zato je navedeni pogoj za dovoljenost revizije izpolnjen in Vrhovno sodišče se do izpolnjevanja pogoja po 3. točki, kar je revidentka tudi uveljavljala, posebej ni opredeljevalo.

Glede utemeljenosti revizije

7. Revizija ni utemeljena.

8. Iz za odločanje o reviziji relevantnega ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi, na katero je revizijsko sodišče vezano in izhaja iz izpodbijane sodbe ter revidentkinih navedb, izhaja, da je revidentka vrnitev delnic oziroma odškodnino zanje uveljavljala z dopisom z dne 23. 10. 2013 in da je bil osebni avto konkretno prvič omenjen v cenitvenem poročilu iz junija 2008 cenilca X. X., dne 5. 3. 2010 pa je revidentka predložila še fotografije avta in pisne izjave prič, da je bil A. A. lastnik avtomobila Fiat. 9. Navedenemu revidentka v reviziji ne ugovarja, pač pa poudarja, da je to premoženje (delnice in vozilo) vsebovano v pravočasno vloženem zahtevku za denacionalizacijo iz katerega izhaja, da je A. A. "zahteval vračilo celotnega premičnega in nepremičnega premoženja".

10. Postopek za denacionalizacijo se začne na podlagi zahteve za denacionalizacijo (prvi odstavek 61. člena Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDen). Zahteva za denacionalizacijo je morala biti vložena najkasneje v 24 mesecih po uveljavitvi zakona (prvi odstavek 64. člena ZDen), to je do 7. 12. 1993. Kot je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v postopku denacionalizacije velja načelo dispozitivnosti. Za njegovo uvedbo je potrebna zahteva stranke in organ postopka ne more uvesti, če zahteva ni vložena. V postopku denacionalizacije namreč stranka zahteva priznanje pravic - vrnitev podržavljenega premoženja. Z zahtevkom razpolaga stranka, od nje je odvisno, ali bo materialno pravico, ki ji jo zakon daje, tudi uveljavljala. Stranka mora torej v zahtevi jasno in natančno navesti obseg premoženja, glede katerega uveljavlja denacionalizacijo. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati konkretne podatke o premoženju, katerega vrnitev se zahteva2. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je rok, ki ga zakon določa za vložitev zahteve za denacionalizacijo, materialni, prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati, po poteku navedenega roka pa pravica do denacionalizacije ugasne oziroma upravičenja po tem zakonu ni več mogoče uveljavljati. Ni sporno, da A. A., ki je vložil zahtevo za denacionalizacijo v roku, določenem v zakonu, delnic in avta ni zahteval, zelo natančno pa je navedel vse ostalo nepremično in premično premoženje, ki mu je bilo podržavljeno. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pa navedbe, da zahteva "vrnitev celotnega podržavljenega premoženja" ni mogoče šteti, da vsebujejo tudi zahtevo za vrnitev avta in delnic.

11. Glede na to, da je bila zahteva za vračilo avta in delnic vložena prepozno, to je po zakonskem roku za vlaganje zahtev za denacionalizacijo, revidentka že zaradi tega ni upravičena do denacionalizacije in je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje in pred njo upravnega organa pravilna. Posledično vsi nadaljnji ugovori v zvezi s podržavljenjem delnic in avta za odločitev niso relevantni, zato se Vrhovno sodišče do njih posebej ne opredeljuje.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Z novelo Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. - 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1. 2 Primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 154/2011 z dne 2. 2. 2012 in sodbo I Up 1085/2005 z dne 6. 3. 2008.