Jedro

Pogodbe o zaposlitvi, ki je bila že odpovedana (s strani delodajalca) in je prva odpoved že pričela učinkovati, ni mogoče ponovno odpovedati, ker pogodba o zaposlitvi, ki se na tak način ponovno odpoveduje, več ne obstoji, s tem pa tudi ni več delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Takšna odpoved ne more imeti učinkov, ker predmeta odpovedi ni. To pomeni, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožnica 10. 4. 2014 in je bila toženi stranki vročena 11. 4. 2014, s tem dnem pa je tudi pričela učinkovati, ne more imeti učinka, saj je delovno razmerje med pravdnima strankama prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, ki je bila tožnici vročena 7. 4. 2014, tj. pred vročitvijo (in podajo) izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnice. Zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni upravičena do vrnitve nazaj na delo in da ji delovno razmerje ter vse pravice iz njega ne gredo tudi za čas po začetku učinkovanja njene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede odločitve o reintegraciji in reparaciji. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (III. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da tožnici delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 7. 2006 ni prenehalo 8. 4. 2014, ampak je trajalo do 10. 4. 2014 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico v osmih dneh za obdobje od 8. 4. 2014 do 10. 4. 2014 prijavi v evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ji za to obdobje obračuna bruto plače skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 7. 2006, odvede davke in prispevke, tožnici pa izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za poziv in vrnitev nazaj na delo ter za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 11. 4. 2014 dalje (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 346,17 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer na račun sodišča prve stopnje (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del (III. točka izreka) in zoper odločitev o stroških postopka v delu, v katerem tožnici niso bili priznani priglašeni stroški (IV. točka izreka), se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenih navedb tožnice v pripravljalni vlogi z dne 18. 2. 2016, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti. Opozarja na odločbo opr. št. VIII Ips 195/2012, v kateri je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da odpovedane pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče odpovedati in da kasnejša odpoved nima pravnega učinka. V zvezi s tem je predlagala svoje zaslišanje, vendar sodišče prve stopnje temu dokaznemu predlogu ni ugodilo, prav tako pa ni navedlo razlogov za svojo odločitev. Navaja, da zaradi učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke ni bila upravičena do nadomestila za čas brezposelnosti. Obrazložitev izpodbijane sodbe je tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. Podana je tudi kršitev ustavne pravice do pritožbe in do poštenega sojenja. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njenega ugovora v zvezi z zamudo roka tožene stranke za vložitev pripravljalne vloge z dne 10. 2. 2016, prav tako v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov za dopustitev spremembe tožbe. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. V tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podane niti kršitve ustavno zagotovljenih pravic niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja tožnica v pritožbi ne ugovarja, saj dejansko stanje, ki se nanaša na reparacijski in reintegracijski tožbeni zahtevek, med pravdnima strankama ni sporno.

5. V tem sporu je pritožbeno sodišče že enkrat odločalo. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo, opr. št. I Pd 605/2014 z dne 5. 2. 2015, ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, ampak še traja, tožena stranka pa jo je dolžna pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo prijaviti v socialna zavarovanja, ji obračunati nadomestilo plače, odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezne neto zneske. Ugodilo je tudi denarnim zahtevkom za obračun in plačilo plače, regresa za letni dopust ter stroškov prehrane in prevoza na in z dela. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom, opr. št. Pdp 795/2015 z dne 10. 12. 2015, potrdilo odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v preostalem delu pa sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku je sodišče prve stopnje s sklepom, sprejetim na naroku glavne obravnave 18. 2. 2016, odločilo, da se ločeno obravnavajo denarni tožbeni zahtevki in zanje odprlo nov spis (I Pd 252/2016). S sodbo, ki je sedaj pod pritožbeno presojo, je nato odločilo o tožničinem reintegracijskem in reparacijskem tožbenem zahtevku tako, kot je povzeto v 1. točki obrazložitve tega sklepa.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti, in s tem absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje je sicer res skopa, vendar zadostuje za pritožbeni preizkus. V predmetni zadevi je sporno le pravno vprašanje, v zvezi s katerim je sodišče prve stopnje zavzelo jasno stališče. S tem pa se je opredelilo tudi do navedb tožnice v pripravljalni vlogi z dne 18. 2. 2016, v katerih se zavzema za nasprotno materialnopravno stališče. Iz istega razloga ni utemeljen pavšalni pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo ustavno zagotovljeno pravico tožnice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS – Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.) in do pravdnega sredstva (25. člen Ustave RS). Nepomembne pa so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora tožnice, da je tožena stranka zamudila rok za vložitev pripravljalne vloge z dne 10. 2. 2016, in da v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov za dopustitev spremembe tožbe. Te pritožbene navedbe se namreč nanašajo na postopanje sodišča v zvezi z denarnimi zahtevki, ki pa se obravnavajo ločeno v posebnem spisu z opr. št. I Pd 252/2016 in z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje o njih ni odločilo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim v pritožbi tožnica ne nasprotuje, izhaja: – da se je tožnica pri toženi stranki zaposlila 17. 7. 2002, nazadnje pa je imela z njo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 7. 2006; – da je tožnica toženi stranki 31. 3. 2014 poslala zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, ki jo je tožena stranka prejela 2. 4. 2014; – da je tožena stranka tožnici 4. 4. 2014 poslala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z navedenim datumom 31. 3. 2014, ki jo je tožnica prejela 7. 4. 2014 in katere nezakonitost je že pravnomočno ugotovljena v tem sporu s sodbo, opr. št. I Pd 605/2014 z dne 5. 2. 2015, v povezavi z odločbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 795/2015 z dne 10. 12. 2015; – da je tožnica 10. 4. 2014 (torej po tem, ko ji je bila že vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke) tudi sama podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi toženi stranki, ki jo je ta prejela 11. 4. 2014, in v njej navedla, da delovno razmerje prekinja z 10. 4. 2014; istočasno z odpovedjo je tožnica toženi stranki poslala tudi dopis z naslovom „zavrnitev vaše izredne odpovedi“.

8. Ker je odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke že pravnomočna, se v tem sporu odloča le še o tožničini reintegraciji in reparaciji. Za pravilno rešitev obravnavanega spora pa je bistven odgovor na vprašanje, ali in kako na časovno obdobje nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi vpliva izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana toženi stranki s strani tožnice po tem, ko je tožnica že prejela izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke. Glede na stališče pritožbenega sodišča v sodbi in sklepu, opr. št. Pdp 795/2015 z dne 10. 12. 2015, da ni mogoče ugotavljati trajanja delovnega razmerja po začetku učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice, tj. po njeni vročitvi toženi stranki, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tožnici prisodilo delovno razmerje le do 10. 4. 2014 (takrat sicer odpoved ni bila vročena toženi stranki, je pa tožnica v njej izrecno navedla, da delovno razmerje na njeni podlagi preneha 10. 4. 2014) in ji za obdobje od 8. 4. 2014 do 10. 4. 2014 priznalo vse pravice iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo zahtevek za vrnitev tožnice nazaj na delo ter za priznanje delovnega razmerja in vseh pravic iz njega za čas od 11. 4. 2014 dalje (do vrnitve nazaj na delo). Kljub že zavzetemu stališču v sodbi in sklepu, opr. št. Pdp 795/2015, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba utemeljeno opozarja na stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča RS(1). To se je v primerljivi zadevi postavilo na stališče, da pogodbe o zaposlitvi, ki je bila že odpovedana in je prva odpoved že pričela učinkovati, ni mogoče ponovno odpovedati, ker pogodba o zaposlitvi, ki se na tak način ponovno odpoveduje, več ne obstoji, s tem pa tudi ni več delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Takšna odpoved po stališču Vrhovnega sodišča RS ne more imeti učinkov, ker predmeta odpovedi ni. Ob upoštevanju navedenega stališča to v konkretnem primeru pomeni, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožnica 10. 4. 2014 in je bila toženi stranki vročena 11. 4. 2014, s tem pa je tudi pričela učinkovati, ne more imeti učinka, saj je delovno razmerje med pravdnima strankama prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, ki je bila tožnici vročena 7. 4. 2014, tj. pred vročitvijo (in podajo) izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnice. Glede na navedeno se izkaže za materialnopravno zmotno sedaj zavzeto stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi (ki je sicer zgolj sledilo stališču pritožbenega sodišča), da tožnica ni upravičena do vrnitve nazaj na delo in da ji delovno razmerje ter vse pravice iz njega ne gredo tudi za čas po začetku učinkovanja njene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

9. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede odločitve o reintegraciji in reparaciji v okviru zavrnjenega dela tožbenega zahtevka (III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zavzetih stališč pritožbenega sodišča ponovno odločiti o zahtevku za vrnitev tožnice nazaj na delo ter o (še nepriznanem) obstoju delovnega razmerja in pravicah iz njega za čas od 11. 4. 2014 do tožničine vrnitve nazaj na delo. Ponovno pa bo moralo tudi odločiti o stroških postopka, ki so bili tožnici priznani le delno v 50 % (v IV. točki izreka).

10. Ostalih pritožbenih navedb (da sodišče prve stopnje tožnice ni zaslišalo in da ni pojasnilo razlogov za to odločitev) pritožbeno sodišče ni presojalo, saj glede na sprejeto odločitev niso bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

(1) Glej na primer sklep, opr. št. VIII Ips 160/2010 z dne 13. 9. 2011, in sodbo, opr. št. VIII Ips 195/2012 z dne 15. 1. 2013.