Jedro

Sindikalnemu zaupniku, čeprav je v bolniškem staležu oziroma na čakanju na delo doma, ni mogoče prepovedati vstopa v podjetje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo inšpekcije dela, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da v roku 8 dni odpravi listino. Z navedeno listino se delavcu naroča, da je v času bolniškega staleža dolžan svoj prihod v podjetje najaviti direktorju programov 48 ur pred prihodom, - delavki na čakanju na delo pa, da je dolžna spoštovati odločitve pristojnih organov, kar pomeni, da se njeno prihajanje v podjetje ne more tolerirati. V obrazložitvi navaja, da sta oba navedena delavca sindikalna predstavnika. Zato je pravilna ugotovitev organa prve stopnje, da so z navedeno prepovedjo bile kršene določbe 3. in 5. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, v nadaljevanju ZDR), po katerih mora organizacija zagotoviti pogoje za hitro in učinkovito opravljanje dejavnosti sindikalnega poverjenika, katerega brez soglasja sindikata ni mogoče postavljati v manj ugoden položaj. Prav tako je kršena konvencija mednarodne organizacije dela št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju (v nadaljevanju konvencija, Uradni list SFRJ, št. 14/82), po kateri morajo biti sindikalnim predstavnikom zagotovljene ustrezne olajšave za hitro in učinkovito opravljanje njihovih funkcij in učinkovito varstvo pred vsakim postopkom, ki bi bil zanje škodljiv. Izrečeni ukrep je zato pravilen in v skladu s pooblastilom 131. člena ZDR.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da tožena stranka pavšalno navaja zakon in konvencijo, ne da bi konkretno odgovorila na pritožbene ugovore. Bistvo sporne prepovedi je, da se bolni delavci ne sprehajajo po podjetju in z neprimernim ravnanjem ne podaljšujejo bolniškega staleža. Prepoved obema delavcema je bila dana zato, ker sta v času bolniškega staleža hodila v podjetje in se ukvarjala z delom za sindikat oziroma v času, ko je bila na začasnem čakanju na delo doma, ki je dalje bila tudi v bolniškem staležu. S takšno prepovedjo tožeča stranka ni kršila 3. in 5. člena ZDR in konvencije. Tožena stranka namreč navaja le 1. odstavek 5. člena citiranega zakona in ne tudi 2. odstavka, ki določa, da mora sindikalni poverjenik opravljati sindikalno dejavnost na način, ki ne bo zmanjševal učinkovitosti poslovanja organizacije. Poleg tega ni upoštevano, da citirana konvencija zahteva, da je sindikat v podjetju priznan. Po priporočilu št. 143 pa mora glede njegovega delovanja obstajati dogovor med upravo in sindikatom glede števila zaupnikov, mest, na katerem se bodo objavljala sindikalna obvestila in podobno. Vse to je določeno tudi v 28. členu splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, po kateri se sindikat s poslovodnim organom dogovori o načinu zagotavljanja strokovne pomoči in drugih pogojev za delo sindikata, njegovih organov in sindikalnega zaupnika. Tak dogovor med poslovodnim organom in sindikalno zaupnico ni bil dosežen. Delavec pa sploh ni sindikalni zaupnik. Sporno prepoved je tožeča stranka izdala v okviru pooblastil, ki jih ima pri vodenju dela in poslovanja po 57. členu zakona o podjetjih in statutu podjetja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Ni sporno, da je delavka bila sindikalna zaupnica v času izdaje sporne prepovedi. Tožbeni ugovori tudi ne vzbujajo dvoma v ugotovitev, da je bil izvoljen za podpredsednika tega sindikata, kar je podprto z dokazi v spisih. je tako delavski predstavnik v organu tega sindikata in kot tak ima tudi on po konvenciji ustrezne olajšave, da bi lahko hitro in učinkovito opravljal svojo funkcijo (2. člen). Tožena stranka pravilno ugotavlja, da mora organizacija oziroma delodajalec sindikalnemu poverjeniku zagotoviti pogoje za hitro in učinkovito opravljanje sindikalnih dejavnosti, s katerimi se varujejo pravice in interesi delavcev (5. člen ZDR in 1. in 2. člen konvencije). S sporno prepovedjo tožeča stranka ne samo, da ni zagotovila ustreznih pogojev za opravljanje sindikalne dejavnosti sindiklanih zaupnikov, ampak je v bistvu onemogočila vsakršno sindikalno dejavnost. Zato je pravilen zaključek obeh organov, da je s tem kršila določbo 5. člena ZDR in citirano konvencijo. Točno je sicer, da se oba organa sklicujeta samo na konvencijo, ne da bi citirala konkretno določbo konvencije. Toda tožena stranka pravilno navaja vsebino 2. člena konvencije, na katero je tudi oprla odločitev, zato navedena pomanjkljivost odločbe ni takšna, zaradi katere je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Res je tudi, da mora sindikalni poverjenik opravljati sindikalno dejavnost na način, ki ne bo zmanjševal učinkovitosti poslovanja organizacije. Toda tožeča stranka niti ne navaja ničesar konkretnega o tem, da bi dejavnost navedenih sindikalnih predstavnikov zmanjševala učinkovitosti poslovanja organizacije, zato tudi tega ugovora ni mogoče upoštevati. Prav tako ni mogoče upoštevati nadaljnjega ugovora, da ni bil dosežen dogovor med poslovodnim organom in sindikalno zaupnico o načinu zagotavljanja strokovne pomoči in drugih pogojev za delo sindikata. Odsotnost takšnega dogovora ni mogoče razlagati tako, da ni možna nikakršna dejavnost sindikata, dokler tak dogovor ni dosežen. Ob takšni razlagi, bi lahko bilo v nedogled onemogočeno delovanje novo ustanovljenega sindikata, kar je v nasprotju s pravico do sindikalnega organiziranja. Sporne prepovedi tudi ni mogoče opravičevati s takoimenovano skrbjo podaljševanja bolniškega staleža zaradi neprimernega ravnanja. V času sporne prepovedi je bil v bolniškem staležu samo ... in tako že iz tega razloga to ne bi smelo veljati za .... Zdravljenje predpisuje zdravnik, ki zdravi prizadetega in je slednji dolžan upoštevati njegova navodila. Poleg tega je znano, da vsaka začasna nezmožnost za delo ne zahteva vedno popolnega počitka. Toda tudi v primeru, da bi prizadeti delavec kršil takšna navodila zdravnika, tega ni mogoče reševati z onemogočanjem vstopa prizadetemu v podjetje, ampak lahko gre kvečjemu za disciplinsko odgovornost. Po določbi 131. člena ZDR inšpekcija dela opravlja nadzorstvo nad uporabo zakonov s področja delovnih razmerij in je med drugim pooblaščena, da z ureditveno odločbo zagotovi izpolnjevanje obveznosti, ki izvirajo iz tega zakona. Glede na to, da po določbi 5. člena citiranega zakona mora organizacija sindikalnemu poverjeniku zagotoviti pogoje za učinkovito opravljanje sindikalnih dejavnosti, je organ prve stopnje utemeljeno naložil tožeči stranki, da odpravi sporno prepoved z dne 17.12.1991. Glede na navedeno zakonsko določbo bi bil sicer pravilnejši in učinkovitejši tak izrek, na podlagi katerega bi bil neposredno prizadetima predstavnikoma sindikata omogočen vstop v podjetje. Ker pa je po vsebini s sporno odločbo tožeči stranki naložena enaka obveznost v milejši obliki, s to nepravilnostjo niso bile prizadete pravice tožeče stranke.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo moralo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona (Uradni list RS, št. 1/91-I) začasno smiselno uporablja kot republiški predpis.