Jedro

Revizija utemeljeno opozarja, da mora sodišče v zadevi vsakega tožnika določno ugotoviti in obrazložiti odločilna dejstva ter na podlagi teh dejstev uporabiti materialno pravo v vsakem sporu posebej, čeprav gre za odločanje o sicer istovrstnih zahtevkih več tožnikov zoper isto toženko, ki se obravnavajo v različnih sporih. Vrhovno sodišče je resda v več istovrstnih zadevah vsebinsko jasno začrtalo materialnopravni okvir in ključne dejanske ugotovitve, ki omogočajo zaključek o zlorabi poslovnega modela s strani toženke. Vendar je treba vsakem sodnem postopku posebej ugotoviti ključne dejanske okoliščine za enako materialnopravno odločitev glede na vzpostavljeno sodno prakso.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje, ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in odločitev o stroških postopka (točke I, II/1, III, IV/1, V izreka sodbe in točka 2 izreka sklepa) se razveljavijo in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med tožnikom in toženko od 20. 8. 2019 dalje (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnika pozove na delo in mu od 20. 8. 2019 dalje do ponovnega nastopa dela prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v obvezno in dodatno poklicno pokojninsko zavarovanje pri A. d. d., v druga obvezna zavarovanja in mu vpiše delovno dobo v matično evidenco ZPIZ (prvi odstavek II. točke izreka), zavrnilo pa je njegov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med 19. 7. 2019 do 19. 8. 2019 (drugi odstavek II. točke izreka). Nadalje je toženki naložilo, da tožniku izplača razliko med plačo, ki bi jo prejel pri toženki, če bi delal, in njegovimi dejanskimi prejemki od 19. 7. 2019 dalje za leta 2019, 2020, 2021, 2022 in 2023 v zneskih, kot izhajajo iz III. točke izreka, od katerih mora toženka obračunati davke in prispevke, neto zneske pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Toženki je naložilo tudi, da tožniku za leta od 2019 do 2023 izplača 13. plačo oziroma božičnico v zneskih, ki so razvidni iz prvega odstavka IV. točke izreka sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek IV. točke izreka), del obrestnega zahtevka pa je zavrnilo (drugi odstavek IV. točke izreka). Tožniku je za isto obdobje prisodilo tudi regrese za letni dopust, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, prijavo v obvezna in dodatna zavarovanja, vpis delovne dobe v matično evidenco ter plačilo mesečnih razlik v plači in regresih, vse za obdobje od 1. 9. 2000 do 15. 8. 2014 je zavrnilo (VI. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v zvezi z zahtevkom tožnika za plačilo prikrajšanja v višini povprečne plače LTD od vključno januarja 2024 dalje (1. točka izreka). Odločilo je še, da mora toženka tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini izvedenine 620,30 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2.Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka) ter odločilo, da toženka krije sama svoje pritožbene stroške (II. točka izreka).

3.Vrhovno sodišče je na predlog toženke s sklepom VIII DoR 267/2024 z dne 28. 1. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta sodišči druge in prve stopnje storili bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločitvijo, da je toženka dejanski delodajalec tožnika in v zvezi z odločitvijo o reintegraciji tožnika.

4.Toženka v obsežni reviziji problematizira predvsem številna vprašanja, glede katerih revizija ni bila dopuščena, zato jih vrhovno sodišče ne povzema in nanje v nadaljevanju tudi ne odgovarja. Glede dopuščenega vprašanja v zvezi z zaključkom, da je bila dejanski delodajalec tožnika, pa toženka skopo navaja, da je sodišče zaključek o zlorabi poslovnega modela sprejelo, ne da bi opravilo dokazno oceno v skladu z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), zato izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodbe Vrhovnega sodišča RS v istovrstnih zadevah ne bi smele imeti takšnega vpliva na odločanje, da sodišče sploh ne bi ugotavljalo pravno relevantnega dejanskega stanja v posamični zadevi. Toženka v pritožbi tako ni imela možnosti izpodbijati zaključka o domnevni zlorabi poslovnega modela. Glede odločitve o reintegracijskem zahtevku, v zvezi s katerim je toženka uveljavljala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), sodišče druge stopnje ni z ničemer odgovorilo na njene pritožbene navedbe. Tožnik ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta in za opravljanje dela zdravstveno ni sposoben, kljub temu pa ga je po odločitvi sodišč toženka dolžna pozvati na delo.

5.Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6.Revizija je utemeljena.

7.Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8.V predhodnem postopku je tožnik najprej uspel pri sodišču prve stopnje z zahtevkom za ugotovitev ničnosti pogodb o zaposlitvi, sklenjenih s svojim formalnim delodajalcem - izvajalcem pristaniških storitev, za ugotovitev ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je 18. 7. 2019 podal izvajalec pristaniških storitev, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki od 1. 9. 2000, za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja pri toženki od 15. 8. 2015 do ponovnega nastopa dela, z reintegracijskim zahtevkom zoper toženko in v pretežni meri z denarnimi zahtevki zoper toženko, in sicer za plačilo razlike v plači in regresa za letni dopust (sodba Pd 159/2019 z dne 5. 10. 2020).

9.Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevke za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženki od 1. 9. 2000 dalje, za reintegracijo tožnika k toženki in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja pri toženki od 15. 8. 2015 do vrnitve na delo, zavrnilo pa je tudi njegov denarni zahtevek. V preostalem je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko odločitev (Pdp 625/2020 z dne 21. 4. 2021).

10.Revizijsko sodišče je o dopuščeni reviziji tožnika odločalo s sodbo in sklepom VIII Ips 11/2022 z dne 20. 12. 2022 in razveljavilo odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi denarnih zahtevkov, reparacije in reintegracije ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V preostalem je njegovo revizijo zavrnilo (glede zavrnitve zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženki od 1. 9. 2000 do 18. 7. 2019 in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 15. 8. 2015 do 18. 7. 2019).

11.V ponovljenem postopku je sodišče druge stopnje ponovno odločalo o pritožbi toženke in s sklepom razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o obstoju delovnega razmerja tožnika pri toženki od 19. 7. 2019 dalje, o reintegraciji ter reparaciji in denarnih zahtevkih po 19. 7. 2019, saj ni bilo ugotovljeno, kdaj je tožniku prenehalo delovno razmerje pri izvajalcu pristaniških storitev. S sodbo pa je v preostalem pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (sodba in sklep Pdp 815/2022 z dne 24. 8. 2023).

12.S sodbama v delu, ki sta predmet tega revizijskega preizkusa, sta sodišči druge in prve stopnje torej presojali le še utemeljenost zahtevka tožnika za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 20. 8. 2019 dalje (tožniku je po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je dne 18. 7. 2019 podal izvajalec pristaniških storitev, z 19. 8. 2019 pri izvajalcu pristaniških storitev prenehalo delovno razmerje), reintegracijskega zahtevka in reparacijskega zahtevka po 19. 7. 2019.

13.Revizija utemeljeno opozarja, da mora sodišče v zadevi vsakega tožnika določno ugotoviti in obrazložiti odločilna dejstva ter na podlagi teh dejstev uporabiti materialno pravo v vsakem sporu posebej, čeprav gre za odločanje o sicer podobnih zahtevkih več tožnikov zoper isto toženko, ki se obravnavajo v različnih sporih. Vrhovno sodišče je resda v več zelo podobnih zadevah na podlagi dejanskih ugotovitev v teh zadevah jasno začrtalo materialnopravni okvir za odločanje z zaključkom o zlorabi poslovnega modela s strani toženke, ki je bila dejanski delodajalec delavcev, formalno zaposlenih pri določenih izvajalcih pristaniških storitev. Nakazalo je tudi utemeljenost zahtevkov za plačilo razlike v plači in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja ter morebitno utemeljenost njihovih reintegracijskih zahtevkov k toženki po prenehanju delovnega razmerja pri izvajalcih pristaniških storitev. Za materialnopravno odločitev glede na vzpostavljeno sodno prakso pa je vseeno treba v vsakem sodnem postopku posebej ugotoviti ključne dejanske okoliščine.

14.Sodišče prve stopnje je glede toženke kot dejanskega delodajalca tožnika obrazložilo, da je vrhovno sodišče pritrdilo predhodni odločitvi sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v dejanskem delovnem razmerju s toženko in da se je strinjalo z razlogi prvostopenjske sodbe glede reintegracijskega zahtevka. Iz tega razloga se z vprašanjem dejanskega delodajalca v ponovljenem sojenju ni več ukvarjalo.

15.Res je vrhovno sodišče tudi v tej zadevi pri prejšnjem sojenju izhajalo iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem dejanskega delodajalca, vendar je treba ob tem poudariti bistveno postopkovno okoliščino, da je bila z odločitvijo revizijskega sodišča sodba sodišča druge stopnje (ki je temeljila na drugačnih zaključkih) razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču druge stopnje v novo sojenje. Tudi sodišče druge stopnje je v ponovljenem postopku presojalo pritožbo tožnika in je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede odločitve o obstoju delovnega razmerja pri toženki od 20. 8. 2019 dalje, o vrnitvi na delo k toženki, o vseh pravicah iz delovnega razmerja za to obdobje in posledično o denarnih zahtevkih. To pomeni, da v tem delu odločitve sodišča še ni bilo. Zato bi moralo sodišče prve stopnje dejansko stanje glede obstoja dejstev, relevantnih za presojo, določno ugotoviti in obrazložiti v novi sodbi. Ker tega ni storilo, sodba sodišča prve stopnje nima relevantnih razlogov.

16.Sodišče druge stopnje je pritožbeni ugovor glede neobrazloženosti prvostopenjske sodbe o dejanskem delodajalcu zavrnilo, pri tem pa navedene pomanjkljivosti ni odpravilo.

17.Ker torej sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih glede vprašanja dejanskega delodajalca, te pomanjkljivosti pa ni odpravilo niti sodišče druge stopnje, je glede odločitve o dejanskem delodajalcu podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, storjena tako s strani sodišča prve kot tudi sodišča druge stopnje.

18.Toženka je v zvezi z reintegracijskim zahtevkom tožnika predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ni pogojev za uporabo te določbe, ker toženka razen tožnikove upokojitve za sodno razvezo ni izkazala relevantnih okoliščin in interesov. Tožnik je delal pri toženki več let, toženka pa ni dokazala, da naj bi bila z njegovim delom hudo nezadovoljna. Zahteva za sodno varstvo pravic ni razlog za sodno razvezo. Tožnik je kljub upokojitvi vztrajal pri vrnitvi na delo, upokojil pa se je zato, ker bi sicer po prenehanju pravice do izplačevanja nadomestila za brezposelne ostal brez sredstev za preživljanje. Obrazložilo je še, da status upokojitve ne pomeni, da se delavec ne more vrniti na delo.

19.Toženka je v pritožbi zoper odločitev o reintegraciji nasprotovala odločitvi sodišča prve stopnje in navajala, da ne potrebuje tožnikovega dela, da tožnik tudi ni zmožen opravljati dela in da je za to predlagala ustrezne dokaze.

Obenem je menila, da upokojitev in majhna sredstva za preživljanje ne morejo predstavljati razloga za ugoditev zahtevku za reintegracijo. Sodišče druge stopnje na te pritožbene navedbe ni odgovorilo. O utemeljenosti reintegracijskega zahtevka oziroma njegovi alternativi, ki se odraža v sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, mora sodišče sprejeti odločitev in jo obrazložiti tako, da jo je mogoče preizkusiti. To je sicer storilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa na pritožbene očitke toženke o nestrinjanju z odločitvijo sodišča prve stopnje ni odgovorilo. Zato je sodišče druge stopnje tudi v tem delu storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

20.Ker sta glede odločilnih dejstev v zvezi z vprašanjem dejanskega delodajalca sodišči druge in prve stopnje storili bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je revizijsko sodišče razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu skupaj z odločitvijo o stroških postopka ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

21.Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

22.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Zadeve VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, 11/2022, 12/2022, vse z dne 20. 12. 2022 in VIII Ips 17/2023 z dne 20. 6. 2023.

2To je navajala tudi v predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.