Jedro

Temeljna načela pravdnega postopka se (ustrezno prilagojena naravi postopka) na podlagi 15. člena ZIZ uporabljajo tudi v izvršilnem postopku, na podlagi istega člena v zvezi z 239. členom ZIZ pa tudi v postopku zavarovanja terjatev. To velja tudi za razpravno načelo, ki skupaj s preiskovalnim načelom ureja vprašanje iniciative pri zbiranju procesnega gradiva. Glede na stališča pravne teorije je v izvršilnem postopku uveljavljena kombinacija obeh načel. Opisana zakonska sprememba pomeni krepitev razpravnega načela v postopku izvršbe in zavarovanja, kar v povezavi s stališčem, da je institut začasnih odredb, čeprav urejen v ZIZ, procesno in vsebinsko vezan na obstoj pravdnega postopka, v katerem pa je, razen izjemoma, navajanje dejstev in predlaganje dokazov dolžnost strank, utemeljuje zaključek, da je sodišče tudi pri upoštevanju načela sorazmernosti oziroma omejevanju sredstev zavarovanja vezano na trditve in dokazne predloge strank.

V teoriji in praksi izraženo stališče, da sodišče na načelo sorazmernosti pazi po uradni dolžnosti, ni v nasprotju s prej poudarjenim pomenom razpravnega načela v postopku zavarovanja denarnih terjatev. To pomeni le, da mora sodišče načelo sorazmernosti upoštevati, tudi če se zainteresirana stranka na to ne sklicuje, vendar še vedno v okviru dejstev, ki tvorijo podlago za zaključek o nesorazmernosti vrednosti terjatve in vrednosti sredstev zavarovanja. S takimi dejstvi pa sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni razpolagalo, ampak je sámo po uradni dolžnosti izvedlo dokaz z vpogledom v portal Prostor, ugotovilo vrednost nepremičnine in omejilo sredstva zavarovanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izdalo začasno odredbo, s katero je v korist tožnice zaradi zavarovanja njene denarne terjatve do toženca v višini 150.448,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2022 tožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnine ID znak parcela 0000-4/3 do celote (I. točka izreka). Predlog za izdajo začasne odredbe je zavrnilo v delu, ki se nanaša na zavarovanje denarne terjatve tožnice do toženca iz naslova povračila stroškov pravdnega postopka ter postopka zavarovanja, kot bodo odmerjeni v tem pravdnem postopku (1. alinea IV. točke izreka) in v delu, ki se nanaša na zavarovanje denarne terjatve tožnice do toženca v višini 150.448,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2022 dalje, s prepovedjo organizacijam za plačilni promet, kjer ima toženec odprte transakcijske račune, da na podlagi zahteve toženca ali po nalogu ali pooblastilu toženca z računa toženca izplačajo denarni znesek, za katerega je izdana začasna odredba (2. alinea IV. točke izreka). V preostalem delu izpodbijanega sklepa je še sklenilo, da se prepoved razpolaganja z nepremičnino v korist tožnice zaznamuje v zemljiški knjigi (II. točka izreka), da začasna odredba začne veljati takoj ter velja še 30 dni po pravnomočnosti sodbe, ki bo izdana v tem pravdnem postopku (III. točka izreka), da ugovor ne zadrži učinkovanja in izvršitve sklepa o zavarovanju (V. točka izreka) in da se odločitev o stroških postopka pridrži do izdaje odločbe o glavni stvari (VI. točka izreka).

2. Zoper odločitev iz 2. alinee IV. točke izreka se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Trdi, da je sodišče s tem, ko je sámo ugotavljalo nesorazmernost zavarovanja s primerjavo vrednosti premoženja in obveznosti tožene stranke, kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). O domnevni nesorazmernosti bi lahko odločalo zgolj v okviru ugovora toženca (dolžnika) zoper izdani sklep o začasni odredbi, v katerem bi moral toženec konkretno zatrjevati in izkazati, v katerem delu je predlagana začasna odredba nesorazmerna in za koliko. Predlagatelj začasne odredbe pri določanju njene vsebine ni omejen in ni dolžan posebej izkazovati vrednosti predlaganih zavarovanj. Izkazati mora le, da bodo ta sredstva zmožna doseči učinek, ki se zasleduje, to je zavarovanje terjatve. Sodišče mora upoštevati načelo sorazmernosti iz 3. člena ZIZ, vendar ne po uradni dolžnosti. Sodišče ne bi smelo sámo ugotavljati vrednosti nepremičnine in presojati sorazmernosti. Zagrešilo je relativno bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Stališče sodišča, da naj bi prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine kot sredstvo zavarovanja zadoščalo, je poleg tega materialnopravno zmotno. Tudi če vrednost nepremičnine za 80.000 EUR presega vtoževano terjatev, to ne pomeni, da to zadošča za zavarovanje terjatve oziroma da bi bilo zavarovanje z izdajo naloga organizacijam za plačilni promet nepotrebno. Treba je upoštevati še vse stroške unovčitve zavarovanja, dejstvo, da se zavarovanja pogosto realizirajo zgolj v polovici njihove vrednosti, povečanje terjatve na račun zamudnih obresti in možnost, da se lahko zaradi aktualnih negotovih makroekonomskih razmer vrednost nepremičnine zniža. 3. V odgovoru na pritožbo toženec nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je hkrati s tožbo, s katero zahteva od toženca plačilo 150.448,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2022 dalje, predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje te denarne terjatve, in sicer s prepovedjo odtujitve in obremenitve toženčeve nepremičnine ID znak parcela 0000-4/3 do celote (v nadaljevanju nepremičnina) in zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi ter s prepovedjo organizacijam za plačilni promet, kjer ima toženec odprte transakcijske račune, da na podlagi njegove zahteve ali po njegovem nalogu ali pooblastilu z računa toženca izplačajo denarni znesek, za katerega je izdana začasna odredba.

6. Sodišče prve stopnje je dovolilo zavarovanje terjatve le s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine, ker je ugotovilo, da vrednost nepremičnine za skoraj 80.000 EUR presega vrednost terjatve in zaključilo, da bo na ta način izpolnjen pogoj sorazmernosti iz 3. člena ZIZ.

7. Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je s tem, ko je sámo ugotavljalo (ne)sorazmernost zavarovanja (s primerjavo vrednosti premoženja in višino terjatve) in po uradni dolžnosti z vpogledom v portal Prostor ugotovilo vrednost nepremičnine, kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in posledično zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Pritožbena teza je, da upnik ni omejen1 pri izbiri izvršilnih sredstev in da sodišče lahko odreče posamezno sredstvo zavarovanja le na konkretiziran ugovor dolžnika (toženca).

8. Temeljna načela pravdnega postopka se (ustrezno prilagojena naravi postopka) na podlagi 15. člena ZIZ uporabljajo tudi v izvršilnem postopku, na podlagi istega člena v zvezi z 239. členom ZIZ pa tudi v postopku zavarovanja terjatev. To velja tudi za razpravno načelo, ki skupaj s preiskovalnim načelom ureja vprašanje iniciative pri zbiranju procesnega gradiva. Glede na stališča pravne teorije2 je v izvršilnem postopku uveljavljena kombinacija obeh načel. Tako Triva kot Rijavec menita, da po preiskovalnem načelu sodišče ugotavlja (med drugim) tudi razloge (dejstva) za omejitev izvršbe, vendar je treba upoštevati, da gre za stališče iz obdobja veljavnosti Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP), ki je v drugem odstavku 29. člena glede omejitev sredstev izvršbe (smiselno zavarovanja) določal, da sodišče v primeru, ko je upnik predlagal več sredstev ali predmetov izvršbe, omeji na dolžnikov predlog ali po uradni dolžnosti3 izvršbo samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za uveljavitev terjatve. ZIZ v sedanjem drugem odstavku 34. člena, ki predstavlja konkretizacijo načela sorazmernosti iz 3. člena ZIZ4 in se na podlagi 239. člena ZIZ smiselno uporablja tudi v postopku zavarovanja, določa, da lahko sodišče omeji izvršbo le na dolžnikov predlog. Opisana sprememba pomeni krepitev razpravnega načela v postopku izvršbe in zavarovanja, kar v povezavi s stališčem5, da je institut začasnih odredb, čeprav urejen v ZIZ, procesno in vsebinsko vezan na obstoj pravdnega postopka, v katerem pa je, razen izjemoma, navajanje dejstev in predlaganje dokazov dolžnost strank, utemeljuje zaključek, da je sodišče tudi pri upoštevanju načela sorazmernosti oziroma omejevanju sredstev zavarovanja vezano na trditve in dokazne predloge strank.6

9. V teoriji in praksi izraženo stališče, da sodišče na načelo sorazmernosti pazi po uradni dolžnosti, ni v nasprotju s prej poudarjenim pomenom razpravnega načela v postopku zavarovanja denarnih terjatev. To pomeni le, da mora sodišče načelo sorazmernosti upoštevati, tudi če se zainteresirana stranka na to ne sklicuje, vendar še vedno v okviru dejstev7, ki tvorijo podlago za zaključek o nesorazmernosti vrednosti terjatve in vrednosti sredstev zavarovanja. S takimi dejstvi8 pa sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni razpolagalo, ampak je sámo po uradni dolžnosti izvedlo dokaz z vpogledom v portal Prostor, ugotovilo vrednost nepremičnine in omejilo sredstva zavarovanja.

10. S tem je kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa. Višje sodišče je, ker glede na naravo stvari ne more sámo odpraviti kršitve, pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških temelji na 165. členu ZPP.

1 Pri tem se sklicuje na dikcijo prvega odstavka 271. člena ZIZ, ki določa, da sme sodišče za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. 2 Triva, Belajac, Dika, Sudsko izvršno pravo, Opći dio, Informator, Zagreb, 1984, stran 41 in 42. Enako Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 54 in 55. 3 Že v obdobju veljavnosti ZIP oziroma določbe drugega odstavka 29. člena ZIP je sodna praksa zavzela stališče, da bo sodišče po uradni dolžnosti omejilo zavarovanje denarne terjatve le takrat, ko je že iz podatkov predloga za zavarovanje terjatve zelo verjetno podano očitno nesorazmerje med vrednostjo terjatve in vrednostjo sredstva zavarovanja (VSL sklep Cpg 783/94 z dne 1. 6. 1994). 4 Ki določa, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje take terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje. 5 Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2022, str. 135, 141-144. 6 Primerjaj tudi sklepa VSL I Cpg 1209/2013 z dne 5. 11. 2013 in II Cp 1062/2017 z dne 16. 8. 2017, na katera se v podkrepitev svojega stališča sklicuje pritožnica. 7 Enako velja za ničnost, na katero sodišče tudi pazi po uradni dolžnosti; glej na primer sodbo VSRS II Ips 938/2008 z dne 19. 11. 2009. Praviloma bodo takšna dejstva zato navedena šele v ugovoru, tožnik pa se bo imel možnost izjaviti v odgovoru na ugovor. 8 Tožnica res ni sama navedla vrednosti nepremičnine, je pa trdila, da vrednost nepremičnine in morebitnih sredstev na računu že sedaj ne zadošča za celotno poplačilo terjatve.