Jedro

Grožnja je v izreku sodbe tako natančno opredeljena, da je iz prikazanega dogodka v zadostni meri razpoznavna ter da je grožnjo z nadaljnjo uporabo sile razumeti kot sestavni del obsojenčevega obračunavanja z oškodovanko.

Glede na ustaljeno sodno prakso sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza. Če ugotovi, da je za odločitev dovolj podlage, predlagani dokazi pa so taki, da stanja stvari ne spreminjajo, jih sme zavrniti. Dokazni predlog pa mora sprejeti, kakor hitro se izkaže, da bi lahko neizvedeni dokaz ustvarjal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico izrek oprostilne sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. I.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 250.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 4.6.2004 obs. I.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena KZ ter mu izreklo kazen dvanajst (pravilno: eno leto) mesecev zapora. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da mora povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 90.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 24.8.2005 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in obsojencu na prvi stopnji izrečeno kazen zvišalo na eno leto in šest mesecev zapora, zagovornikovo pritožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo v plačilo 100.000 SIT povprečnine.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe in kršitve 14. ter 29. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Ocenjuje, da niso podane v zahtevi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Prav tako meni, da so bili utemeljeno zavrnjeni dokazni predlogi za zaslišanje nekaterih prič.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po njegovem stališču obrazložitev prvostopenjske sodbe "ne specificira" grožnje, s katero je obsojenec izsilil oškodovankino ravnanje. Napada tudi stališče sodišča druge stopnje, da v pritožbi uveljavljena ista bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, ker je grožnja v zadostni meri razpoznavna iz prikazanega celotnega poteka dogajanja. Precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih v obrazložitvi prvostopenjske sodbe je po oceni vložnika zahteve podano, ker sodišče enkrat govori, da je bilo kaznivo dejanje storjeno z uporabo fizične sile, drugič z izkoriščanjem oškodovankinega alkoholiziranega stanja. Sodba druge stopnje nima razlogov o tem, v čem vidi intenzivnost, vztrajnost ter brezobzirnost pri uporabi sile obsojenca zoper oškodovanko. Na tak način in s tem ko je sodišče slepo sledilo izpovedbi oškodovanke (ki je izjavila, da ji je obsojenec rekel, naj bo srečna, da jo ni pofukal), je odločalo arbitrarno ter kršilo 14. člen Ustave Republike Slovenije o enakosti pred zakonom.

Iz izreka pravnomočne sodbe je razvidno, da je obsojencu očitano, da je obravnavano kaznivo dejanje storil z uporabo sile in grožnje, pri čemer je zakonski znak grožnje tudi opredeljen s konkretnimi dejstvi in okoliščinami. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje opisalo inkriminirani dogodek, pri čemer je izhajalo iz vsebine izvedenih dokazov ter zaključilo med ostalim, da je obsojenec oškodovanko "zaradi sile in groženj" prisil, da ga je proti njeni volji oralno zadovoljevala približno tri minute, nato pa ji je uspelo zbežati. Sodišče druge stopnje je na pritožbene navedbe odgovorilo in presodilo, da zatrjevana pomanjkljivost v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Upoštevalo je, da je grožnja v izreku sodbe natančno opredeljena, da je iz prikazanega celotnega dogodka v zadostni meri razpoznavna ter da je grožnjo z nadaljnjo uporabo sile razumeti kot sestavni del obsojenčevega obračunavanja z oškodovanko. Glede na dejanske ugotovitve, ki se opirajo tudi na oškodovankino izpovedbo, je utemeljena presoja pravnomočne sodbe, da je obsojenec s silo in tudi z grožnjo oškodovanko prisilil k storitvi v izreku opisanega spolnega dejanja. V takem položaju ni podlage za sklepanje, da je obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje glede grožnje tako pomanjkljiva, da predstavlja zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. O tem bi bilo mogoče razpravljati le, če sodba o tem zakonskem znaku sploh ne bi imela razlogov, ali bi bili po vsebini takšni, da jih ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, da so razlogi pravnomočne sodbe o odločilnih dejstvih v precejšnji meri s seboj v nasprotju. To navedbo je pravilno presodilo že sodišče druge stopnje. Okoliščina, da je bila oškodovanka zaradi praznovanja Valentinovega rahlo pod vplivom alkohola, v ničemer ne vpliva na presojo sile in grožnje, ki ju je obsojenec uporabil zoper oškodovanko. Tako iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje kot tudi iz razlogov drugostopenjske sodbe je jasno razvidno, na kakšen način ju povezujeta z obsojenčevim dejanjem in kakšen pomen ji dajeta. Zato v obrazložitvi pravnomočne sodbe ni precejšnjega nasprotja o tem, na kakšen način je obsojenec storil kaznivo dejanje.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi državne tožilke in obsojencu na prvi stopnji izrečeno kazen zvišalo. Presodilo je, da je intenzivnost, vztrajnost ter brezobzirnost pri uporabi sile obsojenca zoper oškodovanko tolikšna, da se mora izraziti v izrečeni kazni. Upoštevalo je tudi obsojenčev posmehljiv odnos do oškodovanke po storjenem dejanju. Gre za okoliščine, ki so dovolj konkretizirane, posebej še v povezavi z ugotovljenim obsojenčevim ravnanjem. Navedbo zahteve, da je sodišče slepo sledilo oškodovankini izpovedbi glede obsojenčeve izjave po njenem pobegu, pa je mogoče razlagati le kot zmotno presojo tega dokaza ter jo zato glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče upoštevati. Utemeljitev sodišča druge stopnje v zvezi z odločitvijo, s katero je obsojencu na prvi stopnji izrečeno zaporno kazen zvišalo, ni tako pomanjkljiva, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V tej zadevi gre za ugotovitev in presojo okoliščin, ki v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni, predpisanimi v 41. členu KZ vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. Odločitev sodišča druge stopnje, ki je upoštevalo v teh določbah navedene kriterije ter jih uporabilo na način, ki ne odstopa od enakih oziroma podobnih primerov, ni arbitrarna. Zato se zahteva, ki v tem delu tudi ni dovolj obrazložena, neutemeljeno sklicuje na kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom.

Na glavni obravnavi dne 23.4.2004 je zagovornik predlagal neposredno zaslišanje prič A.D. in G.N. ter zaslišanje prič S.T., serviserja Z. in kriminalista B.T., na glavni obravnavi dne 4.6.2004 pa še zaslišanje enega od staršev S.T. Kot je razvidno iz utemeljitev posameznih predlogov, so bili podani zaradi preverjanja oškodovankine izpovedbe, ker se je po stališču zahteve pojavil dvom glede njene verodostojnosti. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge zavrnilo in svojo odločitev tudi obrazložilo (5. in deloma 6. stran sodbe sodišča prve stopnje). Med ostalim je zavrnilo tudi predlog, da se opravijo poizvedbe na Policijski postaji Koper glede GSM telefona, ki je med bežanjem in prerivanjem oškodovanki padel na tla v garaži na M. in bil kasneje dostavljen T. staršem na dom. Enako je odločilo tudi glede dokaznega predloga, ki zadeva poizvedbe pri servisu Mercedes-Benza. Obe odločitvi je tudi razumno utemeljilo. Okoliščine, ki naj bi jih sodišče z izvedbo teh dokazov preverjalo, naj bi potrdili starši S.T. in serviser Z. Zavrnitev teh dokaznih predlogov, sprejeto na glavni obravnavi, je treba povezati z navedeno presojo, zaradi česar ni mogoče slediti trditvi zahteve, da sodba sodišča prve stopnje v tem pogledu nima razlogov in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Glede na ustaljeno sodno prakso sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza. Če ugotovi, da je za odločitev dovolj podlage, predlagani dokazi pa so taki, da stanja stvari ne spreminjajo, jih sme zavrniti. Dokazni predlog pa mora sprejeti, kakor hitro se izkaže, da bi lahko neizvedeni dokaz ustvarjal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico izrek oprostilne sodbe.

Sodišče je odločilna dejstva ugotovilo predvsem na podlagi izpovedbe oškodovanke, obvestila o telesni poškodbi za oškodovanko in s tem povezanega zdravniškega izvida ter izpovedbe policistke A.D. Sodišče je zavrnilo izvedbo dokazov, ki so posredne narave, po stališču obrambe pa bi njihova izvedba pokazala, da je oškodovankina verzija dogodka neresnična. Glede na obrazložitev dokaznih predlogov, ki je ponovljena v zahtevi za varstvo zakonitosti, je ob oceni vsebine predlaganih in izvedenih dokazov, na katere se opira izpodbijana sodba, sodišče utemeljeno presodilo, da izvedba predlaganih dokazov ne bi vplivala na drugačno presojo oškodovankine izpovedbe in s tem tudi ne na ugotovljena odločilna dejstva. Zato zahtevi ni mogoče pritrditi, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo obsojenčevo pravico obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

Sodišče je med preiskavo zaslišalo oškodovanko in priči G.N. ter A.D. O zaslišanju ni obvestilo obsojenca in zagovornika. Glede na to je postopalo v nasprotju z določbo 5. odstavka 178. člena ZKP. Na glavni obravnavi je sodišče zaslišalo oškodovanko in pričo A.D., med tem ko je državni tožilec umaknil dokazni predlog za zaslišanje priče G.N. Pravnomočna sodba se opira na izpovedbi oškodovanke in priče A.D., ne pa tudi na izpovedbo priče G.N., ki je sicer bil zaslišan v preiskovalnem postopku, njegove izpovedbe pa sodišče na glavni obravnavi ni prebralo. Predsednica senata sodišča prve stopnje je po predhodni odločitvi senata prebrala izpovedbi, ki sta ju dali med preiskavo ošk. B.K. in A.D., vendar šele po tem, ko sta tudi na glavni obravnavi izpovedali, po branju pa odgovarjali na zastavljena vprašanja strank, torej tudi zagovornika. V takem položaju, ko gre za izvedbo dokazov na glavni obravnavi, na kateri je bilo obrambi zagotovljeno, da zasliši tudi navedeni priči, ni utemeljeno stališče zahteve, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zaradi tega, ker je prebralo zapisnika o izpovedbah prič iz preiskave. Ne glede na to, da obsojenec in zagovornik nista bila obveščena o zaslišanju prič, ta pomanjkljivost ob izvedbi dokazov na glavni obravnavi nima takšnih procesnih posledic, kot jih nakazuje zahteva.

Zahteve za varstvo zakonitosti po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi tega tudi ne upoštevati tistih izvajanj, s katerimi zahteva v zaključku obrazložitve z navedbami, da je oškodovanka različno opisovala dogodek na policiji, pred preiskovalnim sodnikom in na glavni obravnavi, napada dokazno presojo, zlasti presojo izpovedbe oškodovanke ter s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Po 427. členu ZKP Vrhovno sodišče poseže v pravnomočno sodbo, če ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti nastane precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila z njo ugotovljena.

Gre za situacije, v katerih nastane takšen dvom glede tistih odločilnih dejstev, na katere se opira zakon, ki naj bi bil po navedbah vložnika zahteve kršen. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa Vrhovno sodišče ni ocenilo, da je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. I.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).