Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja (obiter dictum), da tožnici ni mogoče nuditi pravovarstva, ker želi izvrševati pravico v nasprotju z njenim namenom, s tem pa nedopustno posega v pravico prvo toženca.

Njen domet je, da se skozi namišljeno (slepilno) prizmo kršitve in posledično varstva njenih pravic iz skupnega premoženja razveljavi notarski zapis, kar posledično pomeni, da prvo toženec izgubi vse pravice in možnosti za uveljavljenje pravic iz naslova izpolnitve obveznosti iz posojilne pogodbe, tako v razmerju do tožnice, kot v razmerju do drugo toženca. To je vsebinska konkretizacija njenega interesa, ki pa neovrgljivo seže preko zavarovanega interesa, ki ji pripada iz naslova varstva pravic iz skupnega premoženja. Pri pravno dopustnem izvrševanju pravice subjekt izvršuje pravico tako, da ostane v pravno dovoljenih mejah, ne da bi posegal v pravico drugega. Pri zlorabi pravice pa subjekt sicer izhaja iz abstraktno dopustnega upravičenja, a ga izvršuje tako, da hkrati ogroža oziroma posega v pravico, ki pripada drugemu. Pri zlorabi pravice gre za odnos pravica - pravna dolžnost. Iz tako nakazanega odnosa med pravico in pravno dolžnostjo izhaja, da se pri zlorabi pravice pravno dopustno in pravno prepovedano prepletata.

Glede na okoliščine konkretnega primera ni dvoma, da je tožnica delovala v nasprotju z upravičenjem, ki ji pripada. Z opisanimi ravnanji tožnica krši pravico prvo toženca, kar je namen (interes) in posledično cilj uveljavljanja njene pravice. Izvršuje pravice v nasprotju z njenim namenom, kar pa je v celoti zunaj meja pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti prvo toženi stranki pravdne stroške v višini 1.306,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje1_

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Posojilna pogodba s sporazumom o zavarovanju terjatve po 142. členu SPZ notarke A. A., sklenjena med toženima strankama, v notarskem zapisu SV 351/2005 z dne 25. 3. 2005, razen v delu, s katerim je bila ničnost ugotovljena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I P 55/2015 z dne 25. 4. 2018, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2030/2018 z dne 3. 4. 2019, s katero je bilo ugotovljeno, da je Notarski zapis posojilne pogodbe s sporazumom o zavarovanju terjatve po 142. členu SPZ SV 351/2005 z dne 25. 3. 2005 ničen v točki Prvič glede vrednosti posojila, ki presega znesek 133.759,24 EUR in v točki Drugič v prvem odstavku glede dolžnikove obveznosti vrniti zadnji 60. mesečni obrok v višini, ki presega znesek 51.159,24 EUR ter v celoti v drugem odstavku, da se skupaj s plačilom zadnjega 60. obroka plača 5 % letna pogodbena obrestna mera, je nična.“

2. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: Posojilna pogodba s sporazumom o zavarovanju terjatve po 142. členu SPZ notarke A. A., sklenjena med toženima strankama, v notarskem zapisu SV 351/2005 z dne 25. 3. 2005, razen v delu, s katerim je bila ničnost ugotovljena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I P 55/2015 z dne 25. 4. 2018, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2030/2018 z dne 3. 4. 2019, s katero je bilo ugotovljeno, da je Notarski zapis posojilne pogodbe s sporazumom o zavarovanju terjatve po 142. členu SPZ SV 351/2005 z dne 25. 3. 2005 ničen v točki Prvič glede vrednosti posojila, ki presega znesek 133.759,24 EUR in v točki Drugič v prvem odstavku glede dolžnikove obveznosti vrniti zadnji 60. mesečni obrok v višini, ki presega znesek 51.159,24 EUR ter v celoti v drugem odstavku, da se skupaj s plačilom zadnjega 60. obroka plača 5 % letna pogodbena obrestna mera, je nična v delu, in sicer: - celotni sedmi odstavek na drugi strani notarskega zapisa, - v prvi alineji I. odstavka 3. točke na strani 4 notarskega zapisa in sicer pri parc. št. 40/2, parc. št. 43/2 in parc. št. 44/2, vse k.o. ... ter pri parc. št. 4 in parc. št. 6, obe k.o. ..., do ene idealne polovice vknjižene na imetnico B. B., - v II. odstavku 4. točke na strani 5 notarskega zapisa pri parc. št. 40/2, parc. št. 43/2 in parc. št. 44/2, vse k.o. ... ter pri parc. št. 4 in parc. št. 6, obe k.o. ...,2 do ene idealne polovice vknjižene na imetnico B. B.“

3. Sodišče prve stopnje je primarni in podredni tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je tožnica zgolj pavšalno zatrjevala, da je sklenitvi posojilne pogodbe nasprotovala, kar ne utemeljuje zahtevka za ugotovitev neveljavnosti posojilne pogodbe in tudi ne za ničnost pogodbe, ki je najstrožja in skrajna sankcija, ki je pridržana le za najhujše kršitve. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da je drugo toženec, ki je njen mož, želel skleniti sporni pravni posel s prvo tožencem, z namenom, da bi jo prikrajšal v stvarnopravnih upravičenjih glede nepremičnin, ki so bile predmet zavarovanja ter so skupno premoženje tožnice in drugo toženca, da je bil sporni posel skupna odločitev tožnice in prvo toženca, denar od posojila pa je bil namenjen dokončanju družinske gostilne in povečanju njunega skupnega premoženja in da je bila tožnica je bila seznanjena z nameni svojega moža, da zagotovi dodatna sredstva za investicije v skupno premoženje, bila je navzoča pri pogovorih glede posojila s posojilodajalcem, sredstva pa so bila porabljena za vlaganje v skupno premoženje. Ker ne gre za nemoralno pogodbo, katere namen bi bil izigrati tožnico in tudi ne za nedopusten nagib, notarski zapis ni ničen.

_**Povzetek pritožbenih navedb**_

4. Tožnica navaja, da se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določbe postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).3

5. Toženca in notarka so vedeli, da tožnica sklenitvi pogodbe nasprotuje, in da so bile nepremičnine, ki so bile predmet zavarovanja, v času sklenitve posojilne pogodbe zgolj vknjižene na ime drugo toženca, čeprav so bile skupno premoženje. Tožnica ne bi podpisala notarskega zapisa. Tožnica je uveljavljala ničnost notarskega zapisa, ker je bila pogodba sklenjena mimo njene volje.

6. Sodba nima razlogov glede trditev tožnice o ničnosti notarskega zapisa, ker niso bile izpolnjene predpostavke iz Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN). Sodba izhaja iz zmotne predpostavke, da tožnica utemeljuje zahtevek le na nedopustnem razpolaganju njenega moža s skupnim premoženjem in da je to ravnanje po sodni praksi treba presojati zgolj kot izpodbojno ravnanje, glede slednjega pa je jasno, da je zahtevek zastaral. Tožnica v tožbi ni zatrjevala zgolj nedopustnega razpolaganja drugo toženca s skupnim premoženjem.

7. Sodišče je spregledalo, da je tožnica samostojno uveljavljala ničnost notarskega zapisa zaradi kršitve predpisane oblike. Po 41. členu ZN bi tožnica morala notarsko listino podpisati vpričo notarke. Iz tega razloga je notarski zapis ničen.

8. Notarka je bila seznanjena, da gre za skupno premoženje in ko je od drugo toženca izvedela, da tožnica ne bo prišla podpisat notarskega sporazuma kot zastaviteljica, je na listino zapisala, da je tožnico poklicala po telefonu in da ji je tožnica dovolila, da se nepremičnine obremenijo do celote, kar pa je neresničen zapis. Telefonski poziv je fiktiven in ga ni bilo. Notarka je na listino tudi zapisala napačne tožničine osebne podatke.

9. Notarka je ravnala v nasprotju z 6., 29. in 41. čl. ZN in 86. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

10. Notarski zapis mora vsebovati navedbo, da je notar notarski zapis udeležencem prebral, da so udeleženci notarski zapis odobrili, vsebovati pa mora tudi podpise oseb, ki so navedene v notarskem zapisu. V kolikor niso upoštevane navedene določbe, tak notarski zapis nima pravnega učinka in je ničen. Notarka bi morala pred sestavo notarske listine strankam na razumljiv način opisati vsebino, pravne posledice nameravanega pravnega posla in stranke izrecno opozoriti na znana in običajna tveganja v zvezi s sklenitvijo takšnega pravnega posla.

11. V notarskem zapisu je zapisano, da je podpisan v C., čeprav ima notarka sedež v D. 12. Notarka iz teh razlogov ne bi smela sestaviti notarskega zapisa. ZN predpisuje ničnostno sankcijo za te primere.

_**Odgovor na pritožbo**_

13. Odgovor na pritožbo je vložil (le) prvo toženec. Predlagal je, da se pritožba zavrne. Določno se je opredelil do relevantnih pritožbenih navedb. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

_**O utemeljenosti pritožbe**_

14. Pritožba ni utemeljena.

_**Glede procesnih kršitev postopka pred sodiščem prve stopnje**_

15. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

16. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do tožničinih trditev, da notarka ni izpolnila obveznosti iz ZN (ker tožnica pri podpisu ni sodelovala in ker jo notarka ni poučila o vsebini in posledicah pravnega posla), s tem, ko je ugotovilo, da tožnica ni zahtevala razveljavitve notarskega sporazuma, in da niso izpolnjene predpostavke, zaradi katerih bi bil notarski sporazum ničen, ker namen sklenitve pravnega posla med tožencema ni bil, da se tožnico izigra pri njenih stvarnopravnih upravičenjih, ki ji pripadajo na skupnem premoženju.

17. V sodbi so navedeni odločilni razlogi, zato pritožba zmotno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP.

_**Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje:**_

18. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listin izhaja, da: - sta toženca 25. 3. 2005 v obliki notarskega zapisa SV 351/2005 sklenila posojilno pogodbo in sporazum o zavarovanju terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa, - je bil v času podpisa notarskega zapisa v zemljiško knjigo vpisan kot lastnik nepremičnin drugo toženec, - so nepremičnine, ki so bile predmet zavarovanja, skupno premoženje tožnice in drugo toženca, - dolg po sklenjeni pogodbi ni (bil) poravnan, - je zoper drugo toženca (sedaj tudi zoper tožnico, ki je od leta 2014 zemljiškoknjižna solastnica nepremičnin) v teku izvršilni postopek zaradi prodaje nepremičnin pred Okrajnim sodiščem v Škofji Loki In 00/2009, v katerem nastopa kot upnik prvo toženec, zaradi izterjave terjatve po posojilni pogodbi, - je bil predlog za izvršbo vložen na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, - je bilo s sodbo in sodbo na podlagi odpovedi Okrožnega sodišča v Kranju I P 55/2015 z dne 25. 4. 2018 pravnomočno razsojeno, da je notarski zapis ničen4 v točki Prvič glede vrednosti posojila, ki presega znesek 133.759,54 EUR in v točki Drugič v prvem odstavku glede dolžnikove obveznosti vrniti zadnjih šestdeset mesečnih obrokov v višini, ki presega znesek 51.159,24 EUR ter v celoti v drugem odstavku, da se skupaj s plačilom zadnjega 60. obroka plača 5 % letna pogodbena obrestna mera, - tožnica ni nasprotovala sklenitvi posojilne pogodbe, - je bila tožnica seznanjena o namerah drugo toženca v zvezi s sklenitvijo notarskega zapisa, da se na ta način zagotovijo denarna sredstva za investicije v skupno premoženje, - notarski zapis ni bil sklenjen v nasprotju z voljo tožnice, - je tožnica vedela za notarski zapis, - je bil pravni posel posledica skupne poslovne odločitve tožnice in drugo toženca in ne ravnanje, ki je bilo v nasprotju s tožničino voljo, - je bilo posojilo pridobljeno z namenom, da se pridobijo denarna sredstva za dokončanje gostilne, ki je predstavljala skupno premoženje tožnice in drugo toženca, - je bila tožnica navzoča na sestanku in ob dogovorih glede posojila, - sta bila tožnica in drugo toženec v času sklenitve pravnega posla v dobrih odnosih, da sta sprejemala skupne odločitve in da je bil denar od posojila namenjen povečanju oziroma ohranitvi njunega skupnega premoženja, - toženca nista sklenila pravnega posla z namenom, da bi tožnico prikrajšala na stvarnopravnih upravičenjih, ki jih je imela na nepremičninah iz naslova skupnega premoženja, - je notarka poklicala tožnico in jo seznanila z vsebino notarskega zapisa, - tožnica in drugo toženec v pravdi zasledujeta isti interes - rešiti svoje premoženje pred izvršbo in preprečiti poplačilo najetega posojila.

_**Materialnopravna podlaga spora in sodna praksa**_

19. V sodni praksi je sprejeto enotno stališče, da razpolaganje enega od zakoncev s posameznimi stvarmi iz skupnega premoženja, brez vednosti drugega zakonca nima za posledico ničnosti (52. in 54. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij; v nadaljevanju ZZZDR5), marveč izpodbojnost.6 „Za uporabo sankcije ničnosti po 40. členu OZ se zahteva obstoj posebnih okoliščin, zaradi katerih bi se ohranitev posla v veljavi upirala občutku pravičnosti ter kršila temeljna načela, na katerih temelji pravni red. Gre za primere, pri katerih je bil odločilni nagib (conditio sine qua non) zakonca pri sklenitvi pravnega posla zasledovanje nedopustnih, zavržnih ciljev. Posel mora tako biti sklenjen z namenom oškodovati zakonca in ga prikrajšati v njegovem deležu na skupnem premoženju.“7 Pritožbeno sodišče še ugotavlja (obiter dictum), da tožnici ni mogoče nuditi pravovarstva, ker želi izvrševati pravico v nasprotju z njenim namenom, s tem pa nedopustno posega v pravico prvo toženca.

_**Glede izpodbojnosti notarskega zapisa**_

20. Tožnica ni zahtevala razveljavitve pogodbe, čeprav njena trditvena podlaga temelji prav na tem pravnem institutu, s tem, da je prepričljiva argumentacija sodišča prve stopnje, na katerih utemeljuje ugotovitve, da je bila obveznost iz notarskega zapisa dogovorjena s soglasjem in vednostjo tožnice, da je bilo posojilo pridobljeno z namenom, da se poveča skupno premoženje tožnice in drugo toženca, zato so bile tudi zastavljene nepremičnine iz skupnega premoženja, da pravni posel predstavlja skupno poslovno odločitev tožnice in drugo toženca, da je bila tožnica seznanjena o vseh namerah tožnika, ki so povezane z spornim pravnim poslom, tako glede posojilne pogodbe, sporazuma o zavarovanju, kakor tudi glede neposredne izvršljivosti notarskega zapisa. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na razloge iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, še posebej, ker pritožbene navedbe v tem delu ne terjajo podrobnejšega odgovora. Nenazadnje tudi pritožba navaja, da so roki za izpodbijanje potekli.

**_Glede ničnosti notarskega zapisa_**

21. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo (ne)utemeljenost tožbenega zahtevka - ničnost notarskega zapisa - na predpostavki, ali je bila pogodba sklenjena z (nedopustnim) namenom izigrati in prikrajšati tožnico v njenih pravicah, ki jih je imela na nepremičninah iz naslova skupnega premoženja.8 Prav nobena okoliščina ne kaže, da je bil pravni posel sklenjen s tem namenom. Prav nasprotno. Kot je bilo že pojasnjeno, je bil pravni posel posledica skupne odločitve tožnice in drugo toženca, da se pridobijo denarna sredstva za povečanje njunega skupnega premoženja. Če pa toženca pri sklenitvi pravnega posla nista zasledovala nedopustnih ciljev, je to že zadostni razlog za zavrnitev tožničinega primarnega in podrednega tožbenega zahtevka.

22. Tožnica se v pritožbi sklicuje na 86. člen OZ.9 „Pri ugotavljanju ničnosti pravnega posla mora sodišče analizirati normo, ki je kršena, in njen namen ter intenzivnost posega v splošne in posebne interese. Ravnanje strank je treba proučiti s stališča nezakonitosti (kršitve kogentnih predpisov) in tudi s stališča nemoralnosti. Pomembna je tudi okoliščina, če je bil pravni posel izvršen.“10 Sodna praksa je že opravila to analizo, s tem, ko je glede ničnosti ali izpodbojnosti pravnega posla, s katerim je eden od zakoncev nedopustno razpolagal s skupnim premoženjem drugega zakonca, razmejila in določila različne predpostavke, ki morajo biti izkazane, za uspešno uveljavljanje enega ali drugega pravnega instituta. Tožnica ne navaja dejstev, ki bi glede na okoliščine primera terjale odstop od te uveljavljene sodne prakse, ker ne navaja dejstev, da gre v konkretnem primeru za interesni in vrednostni temelj, ki se v bistvenem razlikuje od primerov, ki jih je že obravnavala sodna praksa.

23. Pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema in zunajzakonskima partnerjema morajo biti sklenjene v obliki notarskega zapisa (1. tč. 47. člena ZN) in drugi pravni posli, za katere zakon tako določa (4. tč. 47. člena ZN). Pravni posli, ki niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa, kot to določa 47. člen ZN, so nični (48. člen ZN). Tožnica ne zatrjuje, da je bil v razmerju med tožencema notarski zapis sklenjen v nasprotju z ZN. Z notarskim zapisom se tudi niso urejala premoženjska razmerja med zakoncema. Tožnica trdi, da je notarski zapis ničen, ker tožnica ni sodelovala pri njegovem podpisu (41. člen ZN), in ker notarka v razmerju do tožnice ni izpolnila pojasnilne dolžnosti (42. člen ZN). Ob predpostavki, da je bil pravni posel sklenjen brez soglasja tožnice (kar ni izkazano), bi bil takšen posel izpodbojen in ne ničen.

**_Odgovori na ostale pritožbene navedbe_**

24. Prepričljivi so razlogi sodišča prve stopnje, ki jih pritožba opredeljeno ne izpodbija, da je notarka poklicala tožnico po telefonu in jo seznanila z vsebino notarskega zapisa.

25. Glede na dejanske okoliščine konkretnega primera (posebej pa iz razloga, ker je bil pravni posel realiziran, zoper tožnico in drugo toženca kot dolžnika, prvo toženec kot upnik vodi izvršilni postopek), ni odločilno dejstvo, da je bil notarski zapis podpisan v C., čeprav je imela notarka sedež v D. Enak odgovor velja tudi za pritožbene navedbe, da je notarka na listini zmotno zapisala tožničine osebne podatke.

_**Dodatno glede zlorabe pravice**_

26. Ravnanja tožnice in tožnica potrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica in drugo toženec v pravdi zasledujeta isti interes - rešiti svoje premoženje pred izvršbo in preprečiti poplačilo najetega posojila. Časovno sosledje dogodkov od podpisa notarskega zapisa, ravnanja pravdnih strank, ugovori v izvršilnem postopku v povezavi z dejstvom, da je prvo toženec vložil predlog za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, pravda pred Okrožnim sodiščem v Kranju, datum vložitve predmetne tožbe,11 prepričljivo potrjujejo, da interes tožnice ni v zaščiti njenih upravičenj (pravic) iz naslova skupnega premoženja,12 ker so njena ravnanja in opustitve izven pravno dovoljenih meja in posegajo v pravice prvo toženca. Ali povedano drugače. Njen domet je, da se skozi namišljeno (slepilno) prizmo kršitve in posledično varstva njenih pravic iz skupnega premoženja, razveljavi notarski zapis, kar posledično pomeni, da prvo toženec izgubi vse pravice in možnosti za uveljavljenje pravic iz naslova izpolnitve obveznosti iz posojilne pogodbe, tako v razmerju do tožnice, kot v razmerju do drugo toženca. To je vsebinska konkretizacija njenega interesa, ki pa neovrgljivo seže preko zavarovanega interesa, ki ji pripada iz naslova varstva pravic iz skupnega premoženja. Pri pravno dopustnem izvrševanju pravice subjekt izvršuje pravico tako, da ostane v pravno dovoljenih mejah, ne da bi posegal v pravico drugega. Pri zlorabi pravice pa subjekt sicer izhaja iz abstraktno dopustnega upravičenja, a ga izvršuje tako, da hkrati ogroža oziroma posega v pravico, ki pripada drugemu.13 Pri zlorabi pravice gre za odnos pravica – pravna dolžnost. Iz tako nakazanega odnosa med pravico in pravno dolžnostjo izhaja, da se pri zlorabi pravice pravno dopustno in pravno prepovedano prepletata.14

27. To neravnovesje v razmerju med pravico in dolžnostjo se je prepoznalo v konkretnem primeru.15 Tožnica ni uveljavljala pravnega varstva v zakonskih rokih za izpodbijanje notarskega zapisa (99. člen OZ). Pravno varstvo je zahtevala šele v tem postopku, dvanajst let po sklenitvi notarskega sporazuma, čeprav je od leta 2009 v teku izvršilni postopek, v katerem je tožnica kot tretja oseba,16 kasneje pa kot dolžnica, vedela, da je prvo toženec vložil predlog za izvršbo prav na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tudi ta njena ravnanja potrjujejo, da niso v okviru pravno dovoljenega izvrševanja pravice. Ni sicer izrecne zakonske prepovedi, na katero bi se lahko pritožbeno sodišče sklicevalo, razen splošnih načel (načelo vestnosti in poštenja 5. člen OZ, skrbnosti 6. člen OZ, prepoved zlorabe pravic 7. člen OZ, dolžnost izpolniti obveznost 9. člen OZ, prepoved povzročanja škode 10. člen OZ), pa vendar tudi sodna praksa, s tem, ko je določila, da je pravni posel, ki ga sklene eden od zakoncev brez soglasja drugega zakonca, izpodbojen in ne ničen, kaže, da se na ta način ne zagotavlja le varstvo pravnega prometa, marveč tudi preprečujejo možne zlorabe teh pravic, katerih osnovni namen je preprečiti drugemu, da udejani pravice, ki mu pripadajo. Glede na okoliščine konkretnega primera ni dvoma, da je tožnica delovala v nasprotju z upravičenjem, ki ji pripada. Z opisanimi ravnanji tožnica krši pravico prvo toženca, kar je namen (interes) in posledično cilj uveljavljanja njene pravice. Izvršuje pravice v nasprotju z njenim namenom, kar pa je v celoti zunaj meja pravice.17 _**Odločitev pritožbenega sodišča**_

28. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**_Odločitev o pritožbenih stroških_**

29. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

30. Prvo toženec je odgovoril na tožbo. Določeno in vsebinsko se je opredelil do posameznih pritožbenih navedb, zato je pritožbeno sodišče ocenilo, da je bil odgovor na pritožbo potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je priznalo prvo tožencu: za odgovor na pritožbo 1.050,00 EUR, za materialne stroške 20,50 EUR, za DDV 235,51 EUR, skupaj 1.306,01 EUR. Priznane pritožbene stroške mora tožnica plačati prvo tožencu v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 V prvem sojenju je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice ugodilo in sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritrdilo je pritožbenim navedbam, da je drugo toženec v postopku I P 55/2015 uveljavljal ničnost notarskega zapisa iz drugih razlogov, da tožnica ni bila stranka tega postopka in da (zato) ne obstaja identiteta spora. 2 V nadaljevanju nepremičnine. 3 Iz pritožbenih navedb izhaja, da delno izpodbija tudi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, zato se je pritožbeno sodišče opredelilo tudi do teh navedb. 4 Ker gre za oderuško pogodbo. 5 Pravni posel je bil sklenjeni v času veljavnosti ZZZDR. 6 VS RS II Ips 406/2001, II Ips 604/2007, II Ips 30/2013, II Ips 324/2017, VSL I Cp 2767/2009, I Cp 1723/2019 in druge. 7 II Ips 324/2017. 8 Glej sodbo VSRS II Ips 121/2017. 9 Ki določa: „Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom, ali moralnim načelom, je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.“ 10 VS RS II Ips 284/95. 11 Tožba je bila vložena 13. 6. 2017. 12 Razlogi, zaradi katerih tožnica ni upravičena do pravnega varstva iz naslova nedopustnega razpolaganja s skupnim premoženjem, so bili že pojasnjeni. 13 Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu (Od življenjskega primera do pravne odločitve), Cankarjeva založba, Ljubljana 1991, str. 201. 14 Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu (Od življenjskega primera do pravne odločitve), Cankarjeva založba, Ljubljana 1991, str. 203. 15 V nadaljevanju bodo še podrobneje pojasnjeni razlogi, ki bodo dodatno potrdili, da pritožbeno sodišče ni odločalo po prosti presoji oziroma izven pravno določenih okvirov, kar bi sicer v nasprotnem primeru utemeljevalo očitek o arbitrarnosti odločanja – da je bila pravica tožnice neutemeljeno prezrta. 16 Vložila ugovor. S sklepom Okrajnega sodišča v Škofja Loki In 00/2009 z dne 6. 5. 2009 je bil njen ugovor zavrnjen, tožnica pa je bila napotena, da začne pravdo, da je izvršba s prodajo nepremičnin nedopustna, vendar takšne pravde ni sprožila (priloga C (brez oznake številke) – fotokopije izvršilnega spisa). 17 Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu (Od življenjskega primera do pravne odločitve), Cankarjeva založba, Ljubljana 1991, str. 212.