Jedro

Zahtevo za izdajo odločbe Zavoda za zdravstveno varstvo in zavarovanje v zadevi začasne nezmožnosti za delo mora zavarovanec oz. tožnik vložiti v 8-dnevnem roku od prejema mnenja zdravniške komisije II. stopnje, sicer je taka zahteva prepozna in jo zavod zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev sklepa toženca, št. 072-....2-97, z dne ....1997. Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve določb postopka. Iz obrazložitve pa izhaja, da se pritožuje zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Po preskusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi in na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi.

Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.

Tudi po zaključku pritožbenega sodišča je toženec pravilno postopal s tem, ko je z dokončnim sklepom z dne ....1997 tožnikovo zahtevo za izdajo odločbe v zadevi začasne nezmožnosti za delo kot prepozno vloženo zavrgel zaradi zamude 8-dnevnega roka iz 1. odst. 83. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 9/92- 29/98). V postopku pred sodiščem prve stopnje se je ugotovilo in temu tudi pritožba ne oporeka, da je bilo mnenje Zdravniške komisije II. stopnje iz 4. odst. 82. čl. zakona, z dne 1.10. 1997, vročeno tožnikovi ženi dne 4.10.1997 (vročilnica v spisu toženca, št. 072-..../97, ki ga je pribavilo že sodišče prve stopnje). Tožnikova žena E. H. je, zaslišana kot priča, na obravnavi dne ....1998 izpovedala, da je tožniku pošiljko izročila dva ali tri dni zatem.

Tožniku ni uspelo dokazati trditve (obravnavni zapisnik z dne 8.7.1998), da je bil takrat, ko je žena pošiljko prejela, v zdravilišču L. ali v Č.. S tem v zvezi je na navedeni obravnavi tudi navajal, da je vse izvide, saj naj bi takrat v L. in v Č. opravljal tudi terapijo, odnesel svojemu lečečemu zdravniku dr.M.M. iz M. Ta je v dopisu z dne 20.8.1998 sodišču pojasnil, da iz medicinske dokumentacije ni razvidno, da bi se tožnik v oktobru 1997 zdravil v Zdravilišču L.. S tem v zvezi tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da se izvida iz Z. L. (priloga A/1 in A/2), ki ju je tožnik priložil tožbi, ne nanašata na oktober 1997, pač pa sta bila izdana dne 25.7.1997 in dne 19.9.1997. Iz zdravilišča v Č. pa ni nobenega izvida ne v sodnem, ne v toženčevem spisu. V navedenem dopisu je dr.M. še pojasnil, da se je tožnik dne 6.10.1997 javil v ambulanti. Vsemu temu tudi pritožba ne oporeka, pač pa zgolj pavšalno navaja, da je bil tožnik v zdravilišču samoiniciativno in na lastne stroške, hkrati pa še, da to ni bistveno za presojo pravilnosti sodbe.

Ob opisanem stanju je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je žena tožniku mnenje ZK II izročila najkasneje 3 dni po tem, ko ga je prevzela, torej dne 7.10.1997. Tak svoj zaključek je prvostopenjsko sodišče tudi jasno navedlo v prvem stavku na strani 3 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato ni jasno, od kje pritožbi stališče, po katerem naj bi sodišče štelo, da je tožnik prejel pošiljko dne 10.7.1997 in posledično napačno izračunalo rok pravočasnosti.

Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno zaključilo, da je tožnik mnenje ZK II prejel dne 7.10.1997 ter to tudi jasno navedlo v obrazložitvi in od prvega naslednjega dela dalje, torej od vključno 8.10.1997 štelo 8-dnevni rok za vložitev zahteve za izdajo odločbe pri tožencu. Rok je potekel na dan 15.10.1997, ki je bila sreda, torej delovni dan. Tožnik pa je zahtevo za izdajo odločbe, datirano z dnem 15.10.1997, nesporno oddal navadno na pošto šele dne 17.10.1997, ki je bil petek (vloga in kuverta v toženčevem spisu). K tožencu pa je vloga, kot izhaja iz prejemnega žiga, prispela dne 20.10.1997. S tem, ko je tožnik vlogo poslal po pošti šele 17.10.1997, je torej zamudl 8-dnevni prekluzivni rok, katerega zadnji dan je bil 15.10. 1997. Le v primeru, če bi tožnik vlogo oddal na pošto dne 15.10.1997, bi bila relevantna pritožbena izvajanja o tem, da pravni pouk v mnenju ZK II ni popoln, saj ne govori o tem, da je potrebno vlogo oddati priporočeno po pošti, če naj se dan oddaje na pošto šteje za dan vročitve vloge tožencu. V zvezi s pravnim poukom pritožbeno sodišče še povdarja, da pa je v njem pravilno navedeno, da lahko zavarovanec v 8 dneh od vročitve (mnenja) zahteva izdajo odločbe.

Torej je bil tožnik pravilno poučen o tem, da mora zahtevati izdajo odločbe v 8 dneh od vročitve mnenja ZK II. Prvostopenjsko sodišče je pravilno štelo, da je mnenje prejel dne 7.10.1997 in s tem, ko je zahtevo oddal na pošto šele 17.10.1997, zamudil 8-dnevni rok.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je priglasil stroške za pritožbo. Glede na določbo 1. odst. 36. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94) in ker ni izkazano stanje iz 3. odst. istega člena, je pritožbeno sodišče izreklo, da tožnik nosi navedene stroške sam.