Jedro

Ker je taksna obveznost za tožbo nastala dne 28.10.2003, ko je bila tožba poslana priporočeno po pošti, je nastopilo absolutno zastaranje s pretekom dne 28.10.2007.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožniku plačilo sodnih taks v tam navedeni višini dovoli v štirih zaporednih mesečnih obrokih, od katerih prvi zapade v plačilo v 15. dneh po pravnomočnosti tega sklepa (1. točka izreka), v 2. točki izreka pa je odločilo, da je tožnik dolžan sodno takso plačati na tam navedeni vplačilni račun.

V obrazložitvi sklepa je sodišče pojasnilo, da je glede na to, da je bilo že s sodbo, opr. št. 406/2003-11 z dne 18.1.2005, odločeno, da se tožnik oprosti plačila sodnih taks, razen za tožbo, njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks za tožbo v navedeni zadevi z dne 15.6.2005 štelo za predlog za obročno plačilo sodne takse za tožbo. Skladno s 13. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1, Uradni list RS, št. 20/04) je upoštevaje taksno obveznost v skupni višini 19.950,00 SIT, izkazano premoženjsko stanje tožnika in dejstvo, da živi sam, dovolilo plačilo sodne takse v štirih zaporednih mesečnih obrokih.

Tožnik v pritožbi navaja, da bi ga moralo sodišče že v sodbi, opr. št. U 406/2003-11 oprostiti plačila sodnih taks, tudi za tožbo, ker je navedel dovolj dejstev. Meni, da roka za predlog za oprostitev plačila sodne takse za tožbo ni vložil prepozno, prav tako pa glede na lastni socialni položaj izpolnjuje pogoje za oprostitev teh obveznosti. Kljub možnosti za obročno plačilo, ni finančno sposoben niti tega plačila, saj živi na meji mogočega.

Vrhovno sodišče RS je tožnikovo pritožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Glede na določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US), ki velja od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče ugotovilo, da je potrebno tožnikovo pritožbo obravnavati kot pritožbo po ZUS-1. Ugotovilo je, da je po ZST nastopilo zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo potrebno takso plačati (relativni rok, 1. odstavek 9. člena ZST). Zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega upravnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje pa nastane v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse (absolutni rok, 2. odstavek 9. člena ZST).

Skladno s 4. členom ZST je treba takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost. Taksna obveznost za vlogo nastane takrat, ko se vloga vloži (1. točka 2. odstavka ZST), za sodno odločbo pa takrat, ko se stranki ali njenemu zastopniku vroči prepis te odločbe (2. točka 2. odstavka ZST).

Kot izhaja iz podatkov v spisu, je taksna obveznost za tožbo nastala dne 28.10.2003, ko je bila tožba poslana priporočeno po pošti, absolutno zastaranje pa je nastopilo s pretekom dne 28.10.2007, ko je pretekel štiriletni rok iz 2. odstavka 9. člena ZST.

Ker plačila sodne takse ni več mogoče zahtevati in je tudi ni več mogoče prisilno izterjati, tožnik nima več pravnega interesa za izpodbijanje izdane odločbe, zato je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo na podlagi 1. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07) in v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo.