Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v zvezi s terjatvami, glede katerih že tečejo izvršilni postopki, ni podlage za napotitev na pravdo oziroma prekinitev zapuščinskega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 2., 3. in 4. točki izreka razveljavi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (1. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dedičev A. A. in B. A. za napotitev v smislu spornega obsega zapuščine v zvezi s (podvojeno) terjatvijo na seznamu, vloženem na naroku 6. 3. 2021 (pod A24), zapisano pod II/3, in sicer do polovice, to je glede zneskov: 9.000,00 EUR, 5.360,00 EUR, 1.096,43 EUR ter 169,24 EUR, vseh z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka), zakonita dediča A. A. in B. A. napotilo na pravdo, da zoper oporočnega dediča C. C. vložita tožbo za ugotovitev, da v zapuščino sodijo tudi premičnine, in sicer oprema stanovanja št. 88 na D. v Ljubljani (kuhinja iz masivnega lesa in kuhinjski elementi, štedilnik, hladilnik, usnjena sedežna garnitura zelene barve ter morebitne druge ustrezno konkretizirane premičnine; 2. točka izreka). Rok za vložitev tožbe je določilo na 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa in pojasnilo, da bo sodišče, če v tem roku ne bo vložena ustrezna tožba, nadaljevalo postopek ne glede na zahtevek, glede katerega je imenovana napotilo na pravdo (3. točka izreka). Zapuščinski postopek je prekinilo za 30 dni oziroma do pravnomočno zaključenega pravdnega postopka, če bo v tem roku vložena ustrezna tožba (4. točka izreka).

2. Proti navedenemu sklepu sta se pravočasno pritožila dediča. Navajata, da mora v primeru, ko je med dediči spor o obsegu zapuščine, sodišče vedno prekiniti zapuščinski postopek v skladu z 212. členom ZD in ne more samo odločiti o pravnih vprašanjih. O tem, ali sporne terjatve spadajo v zapuščino, se ne more odločiti v zapuščinskem postopku. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je pravica oporočnega dediča glede vprašanja, ali terjatve, ki jih je priglasil odvetnik dr. C. C. na obravnavi 16. 3. 2021, spadajo v zapuščino, manj verjetna. Zakonita dediča zato predlagata, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da oporočnega dediča napoti na pravdo zaradi ugotovitve, da spadajo v zapuščino terjatve, ki jih je priglasil oporočni dedič pod točko II./3 le do ene polovice. Glede premičnin uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni obrazložilo, zakaj je pravica zakonitih dedičev manj verjetna.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor oporočnemu dediču in volilojemnici. Oporočni dedič na pritožbo ni odgovoril, volilojemnica pa nasprotuje pritožbenim navedbam in pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Zapustnica je 9. 1. 2016 napravila lastnoročno oporoko, v kateri je uvodoma zapisala, da del denarnih sredstev na svojem TRR pri Banki, d. d., (ki ga je izrecno navedla) zapušča odvetniku dr. C. C., del denarnih sredstev pa je kot donacijo namenila Narodni galeriji. V nadaljevanju oporoke je izrecno navedla, da bodo predmet dedovanja vsa sredstva na predhodno navedenem TRR, in sicer tista, ki bodo v času smrti na TRR; ki bodo na TRR naknadno nakazana kot njene terjatve iz raznih pravdnih in nepravdnih postopkov in morebitna druga nakazila.

6. Na naroku dne 16. 3. 2021 je oporočni dedič priglasil terjatve, kot izhajajo iz sklepov o izvršbi In 1385/2015 z dne 11. 1. 2016 (zoper dolžnika B. A.), In 1448/2015 z dne 10. 2. 2016 (zoper dolžnika B. A.), In 1399/2015 in In 1399/2015-2 z dne 27. 6. 2016 (zoper dolžnika A. A.), In 1449/2015 z dne 10. 2. 2016 (zoper dolžnika A. A.), pravnomočne odločbe v postopku N 234/2015 z dne 6. 3. 2017 (zoper dolžnika B. in A. A.), iz postopka P 359/2016 ter terjatev iz postopka P 360/2016. 7. Pritožnika sta trdila, da je oporočni dedič dvakrat priglasil isto terjatev iz istega izvršilnega naslova1, zato v ustreznem delu terjatve nista priznala. Predlagala sta, da se v primeru, če bo oporočni dedič vztrajal pri svojem zahtevku v celoti, postopek prekine zaradi spora o obsegu zapuščine in se oporočnega dediča napoti na pravdo.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v zvezi s terjatvami, glede katerih že tečejo izvršilni postopki, ni podlage za napotitev na pravdo oziroma prekinitev zapuščinskega postopka. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je sklep o dedovanju deklaratorne narave. Terjatve bodo v njem opredeljene le po izvršilnih naslovih (torej po sodbah, na podlagi katerih tečejo sporne izvršbe2), v katerih so ustrezno konkretizirane. Pritožnika je tudi pravilno poučilo, da način uveljavitve teh terjatev ni stvar zapuščinskega postopka, ampak bosta lahko vse ugovore uveljavljala v izvršilnih postopkih.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni obrazložilo odločitve, da se na pravdo za ugotovitev, da v zapuščino sodi tudi oprema stanovanja na D. v Ljubljani, napotita zakonita dediča. V 8. točki obrazložitve je sodišče pojasnilo, da je na pravdo napotilo zakonita dediča, ki pozitivno dejstvo obstoja premoženja zatrjujeta in jima je to v interesu. Kriterij za izbiro dediča, ki je napoten na pravdo, ni le v določbi 213. člena ZD, ampak je treba odgovoriti tudi na vprašanje, kdo ima sploh interes za vložitev tožbe. Iz podatkov v spisu izhaja, da je oporočni dedič na poziv sodišča, da se izjavi o tem, ali oprema stanovanja na D. spada v zapuščino, izrecno izjavil, da ni dedič premičnin pokojnice (list. št. 244), kar pomeni, da nima nobenega interesa za vložitev tožbe, da premičnine iz stanovanja na D. sodijo v zapuščino. Na podlagi citirane izjave oporočnega dediča pa tudi ni mogoče šteti, da je med dediči sporno, ali oprema stanovanja spada v zapuščino (prim. 1. točko prvega odstavka 212. člena ZD), zato za napotitev na pravdo in prekinitev zapuščinskega postopka ni podlage.

10. Zaradi navedenega je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v 2. 3. in 4. točki izreka razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Trdila sta, da je bila s sklepoma o izvršbi In 1409/2015 in In 1399/2015 res dovoljena izvršba v višini, kot izhaja iz predloženega seznama, da pa je bil o delu terjatve, ki se nanaša na B. A., že izdan sklep o izvršbi In 1385/2015. 2 Kot na primer: terjatev po pravnomočni in izvršljivi sodbi I P 2043/2013 z dne 7. 2. 2014, terjatev po pravnomočni in izvršljivi sodbi I P 359/2016 z dne 31. 5. 2018 ... (7. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).