Jedro

Zmanjšana gibljivost desnega zapestja, ki ovira pri skoraj vseh fizičnih aktivnostih delavca, ki preživlja sebe in družino s fizičnim delom, je poudarjeno upoštevna okoliščina pri odmerjanju višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Izrek

Pritožbi se d e l o m a u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje tako s p r e m e n i , da se tožniku dosodi še 200.000,00 SIT odškodnine ter sodba poslej glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 980.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila in mu povrniti stroške postopka v znesku 233.943,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 23.000,00 SIT od 22.11.1995 dalje, od zneska 4.257,00 SIT od 14.2.1996 dalje in od zneska 206.689,00 SIT od dneva sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

V presežku za znesek 720.000,00 SIT se tožbeni zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot neutemeljen z a v r n e ".

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 17.175,00 SIT v 15. dneh izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo zahtevku tožnika in mu dosodilo za škodo, ki jo je utrpel v delovni nezgodi dne 4.5.1994 kot delavec zavarovanca tožene stranke za negmotno škodo odškodnino v znesku 780.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.1997 dalje do plačila. Za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja mu je prisodilo od zahtevanih 600.000,00 SIT odškodnino v znesku 300.000,00 SIT za strah od zahtevanih 200.000,00 SIT 80.000,00 SIT, od uveljavljane odškodnine za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 900.000,00 SIT pa 400.000,00 SIT.

Toženi stranki je naložilo, da glede na tožnikov uspeh v pravdi povrne tožniku 179.356,00 SIT pravdnih stroškov. Višji zahtevek je zavrnilo.

Proti sodbi se je pritožil tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava po čl. 353/1 ZPP. Očital je sodišču prve stopnje, da mu je prisodilo za vse oblike škode prenizko odškodnino.

Premalo je upoštevalo tožnikovo relativno mladost, intenzivnost in trajanje bolečin, neugodnosti zdravljenja, strah in posledice na zdravju. Predvsem je spregledalo dejstvo, da je poškodovana tožnikova desnica in da je fizični delavec, ki bo moral vse življenje preživljati sebe in svojo družino z delom svojih rok. Zato bi tožniku sodišče moralo prisoditi vso zahtevano odškodnino. Pritožba predlaga ustrezno spremembo sodbe sodišča prve stopnje.

Odgovora na pritožbo ni bilo.

Pritožba je deloma utemeljena.

Na pritožbeni stopnji temelj tega odškodninskega spora, to je vprašanje odgovornosti tožene stranke za tožnikovo škodo, ni več sporen. Zato je nalog pritožbenega sodišča, da v izpodbijanem zavrnilnem delu preizkusi sodbo sodišča prve stopnje zaradi ocene, ali je bila tožniku prisojena pravična odškodnina za vse oblike škode v smislu čl. 200 in 203 ZOR.

Pravna podlaga za odločanje o višini pravične odškodnine za utrpelo škodo je v čl. 200, za bodočo škodo pa v čl. 203 ZOR. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca mag. Franca Velikanje, dr. medicine, ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel izvin desnega zapestja z začetno Sudeckovo distrofijo.

Ugotovil je, kot je sodišče prve stopnje povzelo v svoji sodbi, da je tožnik trpel bolečine različne intenzivnosti v obdobju 61 dni. V staležu bolnih je bil 26 dni, 41 dni pa je bil nezmožen delati.

Zdravljenje se je vleklo zaradi Sudeckove distrofije 1 leto.

Neugodnosti zdravljenja so v nošenju opornice in pa rentgentskem slikanju. Tožnik je utrpel nekaj minutni primarni strah, sekundarnega pa za časa bolezni. Poškodba mu je zapustila posledice na zdravju.

Desno zapestje ni primerno za vsa opravila, ker je zmanjšan nateg, možnost dvigovanja, prenašanja bremen, potiskanja težjih predmetov in gibanja zapestja v več smereh. Izvedenec je ocenil, da so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane za 5 %.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje skladno z načeli uzakonjenimi v čl. 200/2 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) odločilo materialnopravno pravilno o pravični odškodnini za fizične bolečine in neugodnosti ter strah. Za bolečinsko obdobje 61 dni, 41 dni nezmožnosti za delo, nekaj dnevno nošenje opornice je upoštevajo Sudeckovo distrofijo, ki se je pokazala čez leto (to je akutna atrofija kosti po poškodbi), odškodnina v znesku 300.000,00 SIT primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča v podobnih primerih prisojajo. Podobno velja za odškodnino za strah, ki je kot primarni izzvenel v nekaj minutah, sekundarni, to je zaskrbljenost za izid zdravljenja, pa tudi ni trajal dalje kot bolečinsko obdobje.

Pač pa je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje premalo upoštevalo pri odmeri odškodnine za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, da je tožnik kot desničar omejen v življenjskih aktivnostih, ker njegovo desno zapestje ni več primerno za vsa opravila. Sodišče prve stopnje je sicer imelo pred seboj izvedenčeve ugotovitve, opisane zgoraj vendar pa ni prišlo do izraza dejstvo, da je kot fizični delavec tožnik v veliki meri odvisen od moči in spretnosti svojih rok, predvsem pri pridobitnem delu, s katerim se preživlja. Verjeti mu je, da zaradi tega duševno trpi, ko se ne more izkazati z delom in izven delovnega področja tako, kot bi se, če bi ne prišlo do škodnega dogodka. Zato je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi deloma ugodilo in zvišalo odškodnino za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 200.000,00 SIT in v tem obsegu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem ocenjuje pritožbeno sodišče, da je upoštevaje načela iz čl. 200/2 ZPP zvišana odškodnina pravična in primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih in tudi, da bo tožnik še sorazmerno dolgo v svojih življenjskih aktivnostih omejen in da bo zaradi tega psihično trpel (čl. 203 ZOR).

Pravno podlago za spremembo sodbe je pritožbeno sodišče našlo v čl. 373/4 ZPP, ker je menilo, da je dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno in da je sodišče prve stopnje le zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o višini tožnikove odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Tožnik je s svojo pritožbo deloma uspel, zato je bilo pritožbeno sodišče po čl. 166 ZPP dolžno na novo odločiti o vseh stroških postopka. Uspeh tožnikovega pravdanja je po spremembi sodbe sodišča prve stopnje 60 %. Zato gre tožniku po čl. 154 ZOR, ker je deloma uspel v pravdi, sorazmerni del pravdnih stroškov.Pri tem sodišča upoštevajo po uveljavljeni sodni praksi le končni uspeh pravdanja.

Tožena stranka je tožniku dolžna tako povrniti 233.943,00 SIT pravdnih stroškov prvega postopka.

Glede na uspeh pritožbe pa je odločilo tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 30 % od odmerjenih pritožbenih stroškov tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (čl. 166 v zvezi s čl. 154 ZPP).