Jedro

Če je obsojencu v primeru neprave obnove postopka na podlagi 1. točke 1. odstavka 407. člena ZKP izrečena enotna kazen, se lahko zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo vloži le, če je sodišče pri spremembi pravnomočnih sodb napačno uporabilo določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku.

Izrek

Zahteva obsojenega S.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenec oprosti povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 18.06.1998 na podlagi 1. točke 1. odstavka 407. člena ZKP v postopku neprave obnove spremenilo pravnomočne sodbe, tako da je ob upoštevanju kazni iz pravnomočnih sodb Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 12.01.1998, s katero je bila obsojenemu S.D. izrečena enotna kazen treh mesecev zapora, Okrajnega sodišča v Škofji Loki z dne 19.11.1997, s katero mu je bila izrečena enotna kazen sedem mesecev zapora in Okrožnega sodišča v Kranju z dne 29.10.1997, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 05.02.1998, s katero mu je bila izrečena enotna kazen tri leta in šest mesecev zapora, obsojencu po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen štiri leta in dva meseca zapora. V izrečeno enotno kazen zapora mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu, in že prestano kazen od 11.08.1997 od 18.15 ure dalje. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi obsojenega S.D. ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o enotni kazni spremenilo tako, da jo je znižalo na tri leta in deset mesecev zapora.

Zoper to pravnomočno sodbo je iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 6. točko 1. odstavka 371. člena KZ obsojeni S.D. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da sta Okrožno sodišče v Kranju s sodbo z dne 29.10.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani (očitno tisto z dne 05.02.1998), storili bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj sta ga obsodili tudi za kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ pod točko III/1 te sodbe, čeprav sta z oškodovanko (I.P.) živela skupaj več kot dve leti. Za to dejanje je namreč pristojno sodišče "katero sodi na podlagi Zakona o Z. predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih". Zato ne more razumeti sodišča, zakaj mu je sodilo v tej zadevi, namesto da bi "KD zavrnilo iz razloga 6. točke 371. člena KZ". Vrhovnemu sodišču predlaga, naj "razveljavi očitano mi kaznivo dejanje pod točko III/1 zaradi KD po členu 217/I KZ, katero je izreklo Okrožno sodišče v Kranju, ter oba Višja sodišča potrdilo izrečeno sodbo". Nadeja se, da bo Vrhovno sodišče izreklo milejšo sodbo, podredno pa zadevo "vrnilo v ponovno presojo okrožnemu sodišču v zvezi z izrečeno kaznijo, katero bo preklicalo".

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je glede kaznivega dejanja goljufije pod točko III/1 izreka pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kranju z dne 29.10.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 05.02.1998, sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka v vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca. Oškodovanka I.P. je zaslišana kot priča potrdila, da sta z obsojencem živela približno leto in pol in je sodišče to štelo za dokazano. Goljufija, storjena proti osebi, s katero živi storilec v skupnem gospodinjstvu, se preganja na zasebno tožbo, kršitev pa je treba preizkusiti po uradni dolžnosti. Poudarja tudi, da kršitev z 6. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in navedeno pravnomočno sodbo v izreku pod točko III/1 razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 3. odstavku 421. člena ZKP smejo obdolženec, zagovornik in osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku treh mesecev od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo. Če zoper odločbo sodišča prve stopnje ni bilo pritožbe, se ta rok šteje od pravnomočnosti te odločbe.

Obsojeni S.D. ni razločno navedel, zoper katero pravnomočno sodbo vlaga zahtevo. Vrhovno sodišče je obsojencu v korist štelo, da je izredno pravno sredstvo vložil zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 18.06.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10.11.1998. Pravnomočno odločbo, ki jo je sodišče sprejelo v postopku neprave obnove, je sodišče prve stopnje od pritožbenega sodišča prejelo dne 08.12.1998 in jo nato vročilo obsojencu. Ta je zoper to odločbo zahtevo vložil dne 16.02.1999, torej v predpisanem trimesečnem roku.

Pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Kranju z dne 29.10.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 05.02.1998, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivih dejanj poneverbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 245. člena KZ, poneverbe po 1. odstavku 245. člena KZ in dveh kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, in obsojen na kazen treh let in šestih mesecev zapora, je bila obsojencu vročena dne 01.04.1998. Zoper to pravnomočno sodbo bi zato obsojenec lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vložil do 01.07.1998, da bi bila ta še pravočasna, česar pa ni storil. Če bi bila obsojenčeva zahteva vložena samo zoper to pravnomočno sodbo, bi jo Vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP moralo zavreči kot prepozno.

V postopku neprave obnove je bila obsojencu po 1. točki 1. odstavka 407. člena ZKP izrečena enotna kazen tudi ob upoštevanju kazni, izrečene s sodbo, navedeno v prejšnjem odstavku. Vendar obsojenec, ki v predpisanem roku zoper navedeno sodbo zahteve za varstvo zakonitosti ni vložil, na tej podlagi ni pridobil pravice zoper njo vložiti to izredno pravno sredstvo. Vloži ga lahko le zoper pravnomočno sodbo, izrečeno v postopku neprave obnove. Pa še to ne iz vseh razlogov, naštetih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, marveč samo, če je sodišče pri spremembi pravnomočnih sodb, s katerimi je bilo obsojencu pravnomočno izrečenih več kazni, napačno uporabilo določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku. Tega pa vložnik zahteve niti ne zatrjuje.

Presoja s tega vidika pokaže, da je zahteva obsojenega S.D. za varstvo zakonitosti neutemeljena. Glede na povedano Vrhovno sodišče tudi ni moglo presojati utemeljenost trditve, ali je sodišče glede kaznivega dejanja, ki ga v zahtevi navaja obsojenec, prekršilo predpise kazenskega postopka v vprašanju, ali je glede na določbo 230. člena KZ podana obtožba upravičenega tožilca in s tem bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Prav tako ni moglo ocenjevati utemeljenosti zahteve glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 6. točki 1. odstavka iste zakonske določbe, pa tudi ne, ali bi bilo treba pravnomočno sodbo glede tega kaznivega dejanja razveljaviti in po 393. v zvezi s 1. točko 1. odstavka 352. člena ZKP zavreči obtožnico.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje obsojeni S.D., zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec z zahtevo ni uspel, vendar ga je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP, glede na slabe gmotne razmere oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.